My name is Bond. Sadie Bond.

Svoboda. Tako opevana. Ha!

Sama imam slednji pojem razdelan v dva dela.

1. Svoboda. Svoboden si, če imaš denar. Kljub temu da sem bila skromno vzgojena in taka sem še danes, to vem. Jebat ga, tko je. In zdej sta dve opciji: ali ti (lahko) pomagajo starši al se pa dobro poročiš. Ne govorim o kešu recimo jurja plače na mesec. Govorim o denarjih, ki so potrebni recimo za nakup stanovanja. Ker če hočeš res bit svoboden, moraš nekje živet. Na svojem. Danes je težko pridet do lastnega stanovanja (ne govorim o raznih stanovanjih, kupljenih na firme in podobnem). Težko je dobit kredit in mlade, ki si lahko sami kupijo flet s kreditom na trideset let, občudujem. In jih v resnici ne poznam veliko. Tudi takih, ki bi sami tolk zaslužili, da bi skeširali dovolj, ne poznam. Nam so pomagali moji starši. Če nam ne bi, bi bili verjetno še vedno v nečem najetem. Kar pa je še daleč od prave svobode.

2. Svoboda kot stanje duha. Dejstvo je, da drži ‘Freedom is just another word for nothing left to lose’. Ko imaš enkrat otroke, nisi nikol več svoboden. Besede ‘delam, kar hočem’ al pa ‘delam samo še tisto, kar me veseli’ ne obstajajo več, no, ne bi smele. Ne moreš. Če si sam hotel familijo, je tvoja dolžnost, da se ji posvetiš. Da se trudiš. Tud če ti kdaj ne paše. Jasno, da si je treba kdaj tud cajt zase vzet, ampak primarna dolžnost pa je, da so oni na prvem mestu. Če jih seveda nimaš zato, ker jih imajo drugi in so ti v resnici bolj v nadlego. In so petkrat na teden porinjeni še popoldne po vrtcu pa v neko drugo varstvo. Ptički brez gnezda. In ljudje, ki kljub temu da so naredli otroke, še vedno romantično sanjajo o romantični dvojini in brezskrbnih potovanjih s poležavanji pod palmami, so navadni reveži. Otroci so tukaj, ker smo mi tako hoteli. Tistega večera.

Ko človek potegne črto, mora ugotovit, da je srečen. Jst trenutno sem. Četudi nisem glih svobodna. Četudi nikol več ne bom. Sem pa popolnoma pomirjena s tem, ker sem si tako življenje ob nekem določenem času zaželela in nikol mi ni bilo žal. Cajt je bil ta prav, leta so bila ta prava. In sama sem/sva se tako odločila – nekega večera. In ni mi žal za vse zamujene filme, knjige, kofete in sprehode v dvoje. Želela sem si (še vedno si) sprehodov v več. Še vedno mi ostane vsakovečerno pivčkanje v dvoje al pa v šest z babami, ampak popoldnevi so pa naši, družinski. Jst temu rečem faza. Za katero se bo, vem, še prehitro izkazalo, da je bila tako kratka.

Zdej že dolgo cele noči spimo in narava res tako naredi, da se slabo pozabi. Sploh ne vem več, kako je bit skurjen zjutri, hahaha. In mičken pred šesto z veseljem vstanem in srebam svoj kofe in ko tamala priteče v dnevno, se razveselim. Zdej so ta najbolj plodna leta ((ne) dobesedno), ko se je treba z veseljem zbujat. Zdej je cajt za (so)ustvarjat in živet te male človečke. Za vse drugo ga bo še zadost, edin to bo enkrat mimo.

Dejmo, Bayern!

Upam na finale Chelsea:Bayern. Mislm, da bi moral lepi fantki Barce (Puyol seveda izuzet) in Reala domov in pustit, da tapravi dedci odigrajo en orng fuzbal.

Ja.

Kakšen dan pride, ko se zjutraj komaj spravim iz postelje, kljub prespani noči povožena. Kot po naključju se tamaladva zgodi zbudita, tako da nimam cajta niti kofeta v miru spit in ko drvim proti službi, je po radiu Samanta Fox. In dežuje. Že tri dni me za umret boli glava, neskončno me jebe nizek pritisk, pa menstra. Mičken sem sitna.

Večino juter imam svoje pol ure miru, včasih tud srečo, da se po poti vrtijo recimo Inxs in kakšen Mistify, lase mam sveže oprane in ni mi treba goljufat s kito. Večino dni nisem sitna.

Petkov večer je in pri nas je že dolgo mir. Šefe je šel na zaslužen pirček (al pa dva al pa tri …), voluharčka spita (sineta prav slišim smrčat kot taveliki), jst pa srebam to pofukano žitno kavo in se počutim noro mlado v za deset cifer preveliki Billy Idol majci. Hormoni, kaj češ. Pa tud, če niso, so. Prima izgovor za vse, za glavobol, za to, da bom ob devetih padla dol. Za vse so krivi hormoni.

Včeri nam je padel v vodo babji večer. Tiste, ki imajo najmanj obveznosti in ki se cel dan prekladajo, so najbolj utrujene. In vse jih boli. Pa že. Bolezen, ki ji jst rečem ‘preveč časa’. No ja, ko bo volja, bomo že vse zdrave. Mogoče že drug teden. Nič hudga mi ni blo namest čvekanja pogledat zadnjega dela Kalifornikejšna, slišat THE words ’she’s my everything’, potočit solzico zraven in it pomirjena spat.

Menda je polna luna. Upam, da bo mirna noč, tako razvajena sem postala. Edina stvar, ki me še zbuja, so moje lastne strašne sanje. Ne vem, zakaj pridne punce sanjamo strašne sanje. Ne vem. Ampak že od torka gruntam, da bo treba dat na okna konkretne kovinske žaluzije. Za vsak slučaj. Zarad tistih zlobnih fantov v moji glavi.

Včasih se najboljši zmenki zgodijo ob enih zjutri na domači terasi.

Nazaj sem. Danes je tretji dan po operaciji in precej sem že boljše. Zdej imam nekaj časa malo diete, ker nimam več žolčnika, ampak v resnici je hrana precej podobna temu, kar že tako jem. Pogrešala bom pivo, kavo in pohano kuro. Dokler bo potrebno pazit, upam, da ne na veke vekov. Upam, vem pa ne.

Prvi dan je bil katastrofalen. K sreči sem bila operirana prva in sem bila ob 10h že nazaj na oddelku. V levi roki infuzija – stojalo s štirimi vrečkami ne vem česa in tramala. Na desni strani postelje pa … Na tleh iz rane napeljana drenažna cevka z vrečko na koncu, iz katere se je iztekala kri. Nagnusno. Da ne govorim o misiji stranišče. Z eno roko vlečeš za sabo stojalo z infuzijo, z drugo se opiraš na vsega vajenega medicinskega brata, ki ima v roki še tistega tvojega Fifija, vrečko s sokrvico. In potem je hotel it ven in me počakat zunaj, sem šepnila samo: neeee, tuki bodite, porkaduš, zložila se bom po tleh. In sem malo lulala in ga držala za roko (v bistvu sem se ga kar konkretno oklepala, tega reveža rešilne bilke) in sem pizdila zraven, kako nemočna da sem in potem me je pospremil nazaj v posteljo z besedami: zadnji hip je bilo tole, popolnoma bledi ste že. Hvala za rože, ampak I’m dying here, huni.

Ko je ta hudič od tramala (hecno, ane, bolečine prežene, ne moreš pa stat na nogah) stekel vame do konca, se mi je počutje izboljševalo in na večer sem se že skobacala iz postelje do wc-ja. Je kar šlo. Sploh pa me je na pol ure tiščalo scat in nerodno mi je bilo že zvonit in prosit za spremstvo. Ker včasih sem lahko, včasih pa res nisem mogla in takrat sem nesrečno kot uvenela rožca gledala tega po-dolžnosti-moraš-pomagat-ji fanta in na koncu izdavila: ne morem, oprostite, ker tiščalo me je pa skos. Naslednji dan sem samo še čakala, da bom lahko šla domov. In ko sem ob dveh že dobila odpustnico, injekcijo v trebuh in ko smo mi končno vzeli še metuljčka iz žile, je prišel še ta drugi medicinski brat (po mojem so se zmenili, da me hodijo mal hecat) in me vprašal: zakaj ste pa še kar tukaj, sem mu rekla: očija čakam. In tip se je nekaj muzal (no, šlo mu je kr orng na smeh) in je šel menjat drenažo ubogi stari gospe zraven mene, ki je tako hropla. In potem sem mu rekla: pa zakaj se smejete, če rečem, da čakam očija. ‘Zmeri se smejem, tak sem,’ je rekel. Si je mislil: revca, šestintrideset let stara, zdej gre pa domov k očiju in mamici v oskrbo. Ne vem, kaj si je mislil. Najbrž niti slučajno ne, da grem v boj k dvema majhnima smrkavcema, ki ju neskončno pogrešam. In ko je foter prišel in zagrabil boršo, da greva, mi je dečko pomežiknil in pomahal. Hmmm. Te medicinski bratje. Ne morem jih poštudirat. Hmmm.

Lahko bi ostala še en dan, saj so mi ponudili, ampak … Nikol več nočem v bolnico. Edino v porodnišnico bi še šla, ampak to je čist neki druzga. Od tam vedno prinesem domov novega ultra luštkanga voluharčka. 

Sicer je bilo zmenjeno, da bo operacija laparoskopska, kar pomeni na luknjice, dohtarca je rekla na štiri. Pa očitno ni šlo čisto po planu. Pod popkom imam en šiv, nad popkom sem prerezana ene pet cm, desno od popka pa še dve luknjici, ena od operacije in ena od drenaže. Upam, da ne bo preveč grdo videt. Jaaaaa, vem, ni panike, sam svoj trebuh sem imela pa res še kar rada. Sploh pred nosečnostmi, ja.

Zdej nameravam še par dni koristit šefetovo pridnost in fotrovsko predanost in počivat, tolk da mi dajo v petek šive ven, potem sem pa nazaj v akciji in ena zoprna stvar – pravzaprav najbolj zoprni opravek tega leta je za mano. Se bo treba mal nagradit. Se mal ospomladančkat. Si nabavt nove alstarke, kakšne hude kavbojke in mogoče mogoče tisto pregrešno mehko brand lederco, če me še čaka. Mijav.

Aja … Pa kaj se sploh pije v bifeju, če kave ne smeš, piva pa tud ne?

Fenomen pravih prjatlov. Tistih, s katerimi debata vedno steče, tud po mesecih dolgi pavzi. Tistih, katerim se ne rabiš nikol opravičevat, če rečeš, da boš poklical, potem pa ne. Ker razumejo, da res ni bilo časa, razumejo celo, da je mogoče bil čas, pa vseeno nisi poklical, da včasih pač … ne. In ti razumeš njih. Brez odvečnih besedičenj. In ko se spet srečaš na pivu, se objameš kot prej, kot bi lajf nikol ne prinesel te dolge luknje, vzameš jo v zakup, je že morala bit. Potem blebetaš o vsem nepomembnem, ker na pomembne stvari itak pozabiš, govoriš tiste mini sladkorčke, ki so čakali prav nanj. Nate.
Celo soboto sem okrevala po odličnem šardoneju, ki sva ga pila ob soju neonskih luči. Ko stopiš v lokal in je vse polno razen zeleno tapicirane zofe v kotu, ki vabi, takrat veš, da boš na tisti zofi povedal vse. In sem res.
Opravki … V svojo legendarno adidas boršo iz LA-ja bom nocoj spakirala sposojeni kopalni plašč, zobno krtačko, taplavo niveo in telefon in jutri zjutraj grem na operacijo. Niti me ni strah. Treba je it in uredit zadevo. Čist po vojaško. To imam po mami. Gre se in opravi in potem živi naprej. Tud rodit sem šla tko, obakrat. Še superge sem si zavezala sama, kljub temu da mi je odtekla voda, spela sem si lase v čop in rekla – čas je, pejva pa najino punco. In šefe je šel še na en čikec in sva šla. Moja zgodba se vedno odvije v kontra smer od vseh strašnih zgodbic, ki krožijo med pozornosti željnimi babami.
Priznam, sem zelo staromodna punca, ki v resnici ni nikol čist zares v kot odložila svojih bulerjev, pozornosti dobim pa zadost. Mogoče ne glih stereotipne, ampak take, ki je hrana za mojo roknrol dušo, pa. In zato ni vse taka strašna drama.

Leto se je končalo s pogrebom, se niti še dobro začelo ni, pa bo spet pogreb, čez dva tedna me čakata dve operaciji, potem pa … The only way is up!

Spomladi bo vse drugač.

S kavbojskim klobukom na glavi na veliki gusarski ladji. Še dobro, da je mimo pridrvel Will Smith na gliserju in me rešil.

Komaj verjamem, česa vsega so zmožni hormoni, kako ti prešejkajo body&mind, čist tako mimogrede, ti pa si beliš glavo, pa zakaj, hudiča, mi gre zadnje cajte vse narobe … Ker se glavoboli in krvavitve niso nehali cel mesec in ker mi je nihanje manično-depresivnih obdobij že na pol ure jebalo lajf, sem šla zamenjat tabletke. Pa da vidimo. Tale kemija v telesu … Kakšno sranje, če se zamaje.

Sicer pa … Z mislimi na poletje, z mrzlimi rokami v naročju in s praznimi vlogami za vrtec na mizi. In z drznimi plani v srcu in z dvomi v denarnici še kar sanjam. Hodim spat z iskrico v očeh, zbujam pa se z občutkom krivde.

Skrivnostno leto je pred mano, kar čutim, da se bo vse uredilo. Pojma nimam, kako, verjamem pa, da bo na koncu vse ok.

(Life is a Bitch Quotes)

Človek bi pomislil na popolnega človeka, v resnici pa revež z enim kupom čustvene prtljage.

Ne, hvala. Rajš en nasmeh manj in eno kričanje, kako shitty se počutiš kakšen dan, več.

Ma klinc, vsi smo prehlajeni in kašljamo, največji revež je tamali, mu je šlo še na učke. Pa ne bom jadala, je bilo zadost, da sem danes, deset minut čakajoč na tubico tobrexa, sedela tam pri pediatru (hehe, kmal bi napisala psihiatru) in gledala vse tiste uboge res bolne otročke in poslušala o vsakodnevnih infuzijah & shit … In sem trkala v leseno klopco, kakšni srečneži, da smo. Sem trkala do krvi.

No, nocoj sem si po dolgem času vzela pol urce zase, že tko skos poslušam, kako bom pregorela, in šla. Ja, zdej je za ‘mlade’ mamice moderno rečt, da si vzameš/-jo čas zase. Za trebušni ples, za fitnes, za manikuro. Ja, sem si ga, draga Z., in se šla povoskat od glave do peta. A je zdej ok??

Dnevi so že daljši in ko proti peti uri gledam skoz okno, se mi na obraz prikrade nasmeh, še mičken, še mičken, pa bo za šlapce.

Letos spomladi me čakata dve operaciji, menda se bo dalo narest obe naenkrat, zašit kilo in izrezat žolčne kamne. Treba se bo zorganizirat, ker neki časa ne bom smela dvigovat, treba bo narest plan, ampak ti dve tegobi je treba zrihtat. Prej ko slej. Raje prej.

Zdej pa … Postelja. Inhalacije narejene, voluharčka namazana z dušico, našopana s fiziološko, prva pomoč za ponoči pripravljena na pultu. Flaške postrojene. Noč zna bit bolj dan, ampak ni sile. Grem obut ta debele nogavice in se stisnit. Že štirinajsti mesec k sinetu, ne k šefetu. Čakam na dan, ko bom izvedla big come back v tazaresno posteljo. Še kar čakam. Otročka pa medtem rasteta in jst se staram. Ena taka mama sem. Pa sem rada. Še dobro, da kilo zašijejo. V rodni dobi namreč ne inštalirajo mrežice. V rodni dobi. Lupinica pa je prodana, posteljica tud, ta najbolj mini cunjic ni več. Menda narava tako naredi, da si zmeri želiš še enega otročka. Narava. Bomo videli.

In NE, res ni važno, kaj si drugi mislijo. Jebejo naj se. Mejhne lulčke majo in nesposobni so. Jst mam pa zvečer čisto vest in neznansko dober filing, čez dan pa (zaenkrat še) bolj malo časa zase. Na dveh frontah pač ne moreš zmagat. Noben ne more.

Nočko. Pa kjerkoli že ste.