Ko sem prišla domov s popoldanskega kofetkanja z mami, me je čakalo presenečenje. Šefe je nabavil in zmontiral novo vrtno sedežno. Imenitna je in lahko se prespi na njej. Sam še lampijonček je treba zmontirat, pa se poletje lohk prične. 
Okrog šestih pa se je oglasil še braco, spil pivce, šefe je kosil, jst sem pa samo sedela s skledo solate s tuno in olivami v naročju in jedla.
Bilo je lepo popoldne, ki je dišalo po travi.
Pred kakšno urco sta dobila dojenčka prvi izmed mojih dveh bratov, G., in njegova Oti. Čestitke mini družinici!
Slikca je zgolj simbolična. 
Se mi zdi, da je maj ta prav čas za piknike. Ni še prevroče, zvečer je pa tud že luštno zunaj posedet. In sezona se je začela v petek popoldne. Čevapi in kura z žara in kakšna bučka in pivce - mislm, da je to vse, kar rabm, res.
In kakšen vikend paše tud doma bit. In kaj postorit. In če imaš rad, pol ni problem. Malo sva vandrala po mestu, šla na solato, v šoping, še na en piknik, malo sva pospravljala, spuščala sonce noter in zimsko belino ven, ugotovljala, da je sršen Sašo še živ in bolj hud kot kdajkoli prej, delala plane, kakšno sedežno bi dala na teraso in kaj na balkon, da bo udobno in sedet in ležat in pit in gledat v zvezde. Pa en lampijonček mam še nekje iz Egipta, ki ga je treba montirat. Pa rože ven dat, pa ptičje dreke obrisat z ograje. Ful enih opravkov, ki pridejo s pozno pomladjo, ki je najlepši čas, ker je vse še pred mano.
In včeraj zvečer, ko sva prišla s piknika in sem zmazala še kos čokoladne torte, sva se usedla na balkon, si odprla eno flašo belega in se držala za roke in gledala na cesto, na tisto cesto, za katero me vedno vsak vpraša, če me nič ne moti, sva gledala visoke luči in rdeče nebo in oblake v obliki zmaja, ki so drseli levo. Ne, nič me ne moti ta cesta. In pogled nanjo me pomirja.
Potem sem sanjala svoje običajne bolne sanje, sem sanjala, da mi je Ami James potetoviral želodec in potem mi je Chris Nunez na kot žogo velik trebuh vtetoviral globus in mi na njem zacahnal najlepše plaže.
Ja.
Freedom is just another word for nothing left to lose.
(Janis Joplin, Me and Bobby McGee)
Dons je pa dan za dat zlate superge gor in zelen nadjaknič in ne bit v beli Ljubljani in ne bit niti blizu v resnici ne tako bele Ljubljane, ampak vsaj malo stran, dan za sedet pod zjebano belo-modro črtasto tendo in jest english breakfast.
Je dan za lovit sonce in bit sama z mavrico v glavi in delčkom tebe v trebuhu, dan za nikogar pogrešat, dan za vandrovce, ki nam je v užitek s prstom zarezat v peno zlatega piva.
Matr, sej me bo razgnalo od vse te pomladi.
Ne morem si pomagat, taka sem, se rada stiskam, rada praskam, ne morem bit pri miru. Včasih pa, priznam, tud mal zatežim, ampak se mi zdi, da tko mora bit, da ni blo nič narobe, če je bil namesto tazadnjega pirčka - midnight talk. Mal rabm še zaupanja dobit, mal se sprostit, mal spit. Pa gre.
Sicer sem se pa hotla čist o drugih stvareh razpisat.
V bistvu sem hotla pohvalit makaronarje. In jih tud bom. Ja. In čeprav Italijanov načeloma ne porajtam, se je blo lepo vrnit na njihovo obalo, predvsem zato, ker so me štiri dni razvajali s soncem in odlično hrano. Kljub temu da ne maram polpenzion variant, ker to ponavadi pomeni, da te porinejo v kakšno menza različico, se tokrat nismo opekli. Matr, kakšna hrana. Ne samo količina (ki tudi ni bila zanemarljiva), ampak kvaliteta in postrežba, res nobel. Od predjedi, ki ni bila instant goveja juha, ampak pristna špragljeva (in to tako polna špargljev, da je žlica pokonci stala) ali recimo zelenjavna lazanja, do vseh vrst rib in stejkov in solatnega bifeja, v katerem te ponavadi nategnejo z raznimi francoskimi solatami z majonezo - tukaj sem pa prvič doživela radič primo tajo. In, za sladico, sem komaj verjela svojim očem, jabolčni štrudel (z rozinami in pinjolami), in to res fenomenalen (glede štrudla mi lohk verjamete, se res spoznam).
Aha, pa da ne pozabim omenit kopalnice s tuš kabino s turško savno. Jebela, me je skoraj kap, sem bolj navajena preprostih počitniških kopalnic s premalo wc papirja. Sicer pa za kopat glih ni bilo, če nisi imel neoprena, ampak se je dalo poflikat s kakšnim pirčkom na plaži ali pa odbojko na mivki. Saj je še cajt za zlezt v vodo, ane. Še veliko časa je. In začuda mi je družba meni bolj nepoznanih ljudi zelo pasala. Ponavad mam malo fobije it z nekom na dopust, ker interesi so različni, stopnje občutljivosti tud, prilagajam se pa z leti zmeraj manj rada, pa že tko nikol nisem bila pretirano nagnjena k temu. 
Skratka, ‘fotosinteza’ je naredila svoje. In sem nazaj, sita in spočita. In nč ni lepšga, kot je zadovoljna punca, a ni res.
Maybe I’m the one
Maybe I’m the one
Who is…
The schizophrenic psycho…
lepe praznike vsem, midva se jutri podajava na lov za vetrom (šefe) in soncem (jst) in morjem in dobro hrano (oba).
Za par dni torej zapiram štacuno. Pridem kmalu.
Imeti rad je tudi to, da omeniš, da ti je všeč komad Quelqu’un m’a dit iz reklame in dobiš potem cel cd s Carlinimi šansoni.
Jao, kakšen vikend spet. Sem že mislila, da nimam več kondicije in da bom samo še ležala 
.
V petek sva bila na enem žuru in je bilo kar fajn, sem srečala Đ. in sva bili pametni za umret. Do enih zjutraj sva debatirali in res jo je bilo lepo videt, ona se nič ne spreminja, vedno je ista in vedno je, kot da ne bi bilo nikoli nobene pavze. Kot da bi še vedno skakali gumitvist pred našo garažo back then.
V soboto sva šla na fitnes, potem na kosilo, zgodaj popoldne pa sva se počasi odpravila proti vinskim gričem Goriških Brd. Najprej smo imeli dogovorjeno degustacijo v Vipavi. Sire obožujem. Vinček pa tud. Ja. Probali smo šest različnih sort in, če priznam, je bila vsaka boljša.
Potem smo krenili proti Medani. Dnevi vina in poezije. V soboto samo Dnevi vina. In je oštirka nosila za jest in za pit do polnoči in še čez. Same božanske stvari, ki jih kar ni bilo konec, nujno je bilo treba sprobat vse in prijetno me je pomirjal občutek, da me po stopnicah gor čaka postelja in da ne bo treba nikamor z avtom. In ko sva že ležala med tujimi rjuhami in je šefe že spal in so pod oknom prepevali ‘mi še ne gremo dam …’, ko se je res že delal dan, sem si šla z roko čez trebušček, sem naredila par krogov, ja, res smo odlično jedli.
Prebudili smo se v fenomenalno jutro, ki je napovedovalo še en lep dan, ki je moral vsak čas priti. Kaj češ lepšega za nafilat baterije kot spit eno najboljših kav na terasi na vrhu Medane z razgledom na Brda. Jst ne rabim nič lepšega. In ko smo se po zajtrku čez Italijo vozili proti morju, se še kar nisem mogla nagledat lepote te pokrajine, kjer sem bila (žal) prvič, pa upam, da ne zadnjič.
In ko sva zvečer prišla domov, prijetno utrujena in opečena od sonca in se sesula na kavč, so me mimogrede še malo zjebali hormončki in sem še eno urco odcvilila in potem je bilo spet vse ok in sem pomirjena zaspala, s tvojo roko na ritki.
Ja.
