My name is Bond. Sadie Bond.

Če imaš možnost doživet Before Sunrise …

Če dobiš možnost preživet en dan in eno noč s popolnim neznancem, s katerim se takoj poklopiš, veš pa, da je to vse, kar se bo kdaj zgodilo, ker sta pač worlds apart in imata nekje na drugem koncu sveta vsak svoj lajf, ampak tukaj in zdaj sta se pač znašla, oba tujca sredi enega najbolj rajcig mest na svetu in dan je še dolg in noč je še mlada in pa-kaj-pol-če-dežuje filing je v zraku.

A it in to doživet in bit bogatejši (vsaj) za tistih THE 24 ur, ki jih večina nikoli ne bo doživela, ki bodo po vsej verjetnosti za zmeri samo zgodba iz filma, story to tell in definitivno eden najlepših spominov? Mogoče bo posledica celo (opa, the dark side) uvod v doživljenjsko mozganje ‘kaj bi bilo, če bi se še kdaj videla’, bi bilo naslednjič še boljše, se da ponovit čarobnost tiste noči, se da ponovit ’samo enkrat je prvič’?
Kaj pa, če bi trajalo dva meseca, bi se izpilo in izpelo in potem utrujeno pozabilo?
Je treba tvegat in it iz komfortne cone in si upat, da si ne bi kdaj očital, da nisi in da si zajebal, ker mogoče pa je to tista ena iskrica, tista prava, s katero pride tud ogenj? Tisti, ki ostane.

Al bit previdni pusi že v štartu in rečt, rajš nikol ne vem, kako je, če perfektni moment traja 24 ur, rajš nikol ne poskusim – niti s konico jezika ne – kako je, če je vse sugar magik, za določen čas sicer, ampak je pa. Nočem vedet in tvegat neverending ugibanja, sploh ob dnevih, ko gre vse narobe, da ‘kaj bi bilo, če bi takrat pa vseeno šla na tisto kavo z njim’. Jah, mogoče bi blo vse drugače. Boljše, slabše. Rajc nevednosti, ki te prav zrine v kot, da ja ne moreš zbežat, ko poblaznela domišljija naredi, da zardiš, ker predaleč jo spustiš.

O tem je tekla debata včeri na mrzel majski večer v zavetju strehe bifeja, ki je hkrati tud tla sobic mojih tamalih. Jima rečem in pokažem s prstom proti tlem – tja dol gre mami na pivo, blizu bo in kmalu bo nazaj. Potem pa reče moja punca – prav, ti bom potrkala, če ne bom mogla zaspat.

Seveda sta spala kot angelčka, ko sem prišla domov, vstopila sem celo ravno, ko so v filmu, ki ga je gledal šefe, nekomu odsekali roko, kdor zna, pač zna. Potem sem bedela še dolgo v noč. Ob enih smo se vsi srečali v kopalnici, šefe je peljal hčerkico lulat, jst pa sineta in šlo je jutro proti drugi in že tretji uri, ko sem, še vedno čisto bistra, gledala v strop in poslušala znano mirno dihanje zraven sebe in dež zunaj in bilo je: ja, vse je v redu, bejbi.
Hvala.

Dokler človek ni zadovoljen sam s sabo, mu nič ne more pomagat. Lahko zamenjaš službo, prjatle, se preseliš, pobegneš v južne kraje … Sebe imaš zmeri s sabo.

Za mano so dnevi, polni enih konfuznih misli, ki se začnejo in nekje na sredi končajo. Včasih se vlečejo pozno v noč. Včasih k sreči izgorijo zgodaj zvečer. Razmišljam o vrtcu, ki po vsej verjetnosti letos jeseni bo, o odnosih starši-otroci in naši starši kot dedki in babice in mi v zvezi z njimi. Ne gre mi v glavo, kako imajo nekateri slabe odnose. Ne vem, iz česa vse to izhaja, je pa dejstvo, da, kar seješ, to žanješ. Edino to vem. Pa to, da je moja mami rekla: v mojem prvem planu ste vi trije, ker ste moji otroci, potem pa vnuki. Žalostno se mi zdi, da babice in dedki svoje otroke kar preskočijo in kako poblaznijo za vnuki.
In čudi me, kako hitro stari nekateri iz generacije naših staršev postanejo. Se preselijo na razne vikende in tam vegetirajo ob mizi s karirastim prtom. To me zmeri asociira na pokojnega dedka, ki je po babičini smrti vsak večer ob kozarcu vina čakal samo še, kdaj bo umrl. Al pa ždijo v prevelikih hišah sami in si nič ne privoščijo. Ne vem. Moja starša še zdaleč nista idealna, sta pa precej živahna. In gresta v teater in v kino in ene trikrat na teden v mesto na kavo. In pozimi recimo v južne kraje. Mislim, nista kar občepela. Ko enkrat kar občepiš in se ujameš v stavku ‘doma je pač najlepše’, ker je vse, kar rabiš, pri roki, potem si zelo hitro zelo star.
O tem sem začela razmišljat tud zato, ker mi je mami prebrala eno vabilo na 70-letnico njunih sosedov, pa je bil tekst vse prej kot vabilo na zabavo. V bistvu kot eno poslovilno pismo v stilu ”Ptički žalostno žgolijo, mrak pada na zemljo in na nas, dobimo se tega in tega tam in tam …”. Vabilo na pogreb.

***

Strašno me daje nizek pritisk in že cel teden sem pošteno vrtoglava. Kot cela moja familija. Edin šefe kljubuje vsemu temu, zmeri. Njega ne zjebeta ne vreme ne sitni sine. Ko sem jst na tem, da bi samo še tepla, on še premore nasmeh in tolažilen objem. Iz službe pride dobre volje in tud če mu, če preden se uspe sploh sezut, že oba otročka stečeta v naročje vreščeč ‘oči, oči’, on ju vedno pričaka z odprtimi rokami in si ju naloži na rame in reče – pejmo, si grem umit roke. To mi veliko pomeni. Mi pa še zmeri ni jasno, priznam, kako mu uspe z Biži v eni roki in Pugijem v drugi še mene uščipnit v rit.
Jebeš teorijo sorodnih duš, smo imele glih prejšnjo soboto z babami debato, če ima slednja 24/7 ksiht naveličanega buldoga. Šefe mogoče ni moja duša dvojčica, ima pa ogromno energije in v bistvu je zmeri dobro razpoložen. Da nam vedet, da nas ima rad in da je srečen z nami. Zna me uravnotežit, kadar to rabim. Zna me nasmejat. Pomaga mi uresničevat sanje. In še zmeri je eden najbolj čednih dedcev, kar sem jih kdaj spoznala.

***

V soboto sva ga šla mal pobiksat do Sushimame. Še zmeri znajo, midva pa tud. Nasmeh zjutri je bil poreden. You complete me.

Niso moje minute.

Najprej si nardim petkovo večerno kavo in namesto mleka vanjo nalijem pomarančni sok … Potem se pa še tko nerodno obrnem, da se s komolcem naslonim na tipkovnico in zbrišem cel že spisan blog.

Jutri bo boljš, a ne, k me šefe pelje na suši.

Ja.

Vse najboljše, kavboj Bono.

Prve gimnazijske ljubezni se ne pozabi nikol, a ne.

Sončno, jutri še bolj. Menstra.

Omejeno tuširanje in umivanje las.

Še par brazgotin bo.

Nisem tiste vrste človek, ki bi pisal kar tako v tri krasne. V bistvu se mi zgodi navdih, pride neki (ne)smiselnih besed na kup in moram jih zapisat. Da ne pozabim. Včasih sredi kave na hitro zapisat par vrstic. Včasih ob treh zjutri.
Zadnjič me je kresnilo ko hudir, ravno ko sem se spravljala spat. In moja slavna rutina – enkrat se obrnem v desno in potem v levo in potem dam blazino stran, ker na blazini ne spim – je bila ogoržena. Tako nekako me zmanjka, na trebuhu in brez blazine. Nakar so se mi začnele po glavi podit strašne misli, jst temu rečem ”boho prebliski” in – kaj čem – prižgala sem tamalo lampico in začela beležit. Tako se mi te zapiski zgodijo, večina njih. Kaj pa vem, potrkajo in jst jim odprem. Kot nekakšnemu fedexu, recimo.

Sicer pa … Urca …

Ni lepšga kot vozit proti odpirajočim se oblakom, zraven pa naletet na dober komad, to jutro so bli Depechi z Break the silence.

Vse bo v redu.

Nekoč je bil Robi.

Spoznala sva se, ko sva bila oba še v žurerskih poznogimnazijskih letih. To so bli še časi, ko ni bilo mobitelov, ampak si se zmenil pred Pošto. Posodil mi je nekaj malega denarja, ne da bi me poznal, jst pa sem mu obljubila, da mu bom vrnila. In sem mu, takoj naslednji dan sem s svojo zeleno katrco pridrvela pod njegov blok. Potem sva se občasno dobivala. Ne kot fant in punca, iskrica zaljubljenosti pač nikoli ni preskočila. Bil je moj prijatelj in – predvsem – bil je zelo fejst fant.
Tiste cajte sem s puncami pogosto zahajala v Palmo na vesele urice in na Bombe, nasploh je bila moja kariera žurerke na višku. On je bil pa tak bolj resen dečko. Odgovoren. Včasih sem se primajala do šanka k njemu tam okrog dveh zjutraj in sem mu rekla, o, prima, sem dobila prevoz domov (čeprav mi je mami zmeri dala za taksi, sem skos neki rinila v težave). Pa je Robi vprašal – kdo te bo pa peljal? Jst pa – a vidš un dečko tamle čez, tist v ta črni lederci z dolgimi lasmi in bla bla bla. Robi pa: pa ne moreš kar z nekom v avto, pa še nažgan je, nehi no, jst te bom peljal. In me je res. Mnogokrat. Kadar sem bila že zelo nemočna, me je pripeljal čist do vhoda naše hiše, mi iz cunjastega ruzaka poiskal ključe, odklenil, me pahnil noter, potem pa zaklenil in vrgel ključ v kaslc.

Okol faksa nekje sta se najini poti spontano razšli. Niti ne vem točno, zakaj. Skregala se nisva, jst sem začenjala s šefetom, on je imel druge obveznosti, pa je vse skupaj počasi in mirno zamrlo.

Videla ga nisem do letošnjega septembra. Po treh letih sem se vpisala nazaj na fitnes. In tako sem nekega jutra v svojih zmahanih adidas bascah delala počepe z utežjo, ko za hrbtom zaslišim znan glas. Se obrnem in – evo ga! Par metrov stran je delal počepe tud Robi. Še zmeri je isti, prisežem, da res. Sicer še nisva uspela kaj dosti govorit, ker tako kot vse, tudi telovadi sila resno in predano, ampak komi čakam, da se po vseh teh letih usedeva na en kofi in eno rečeva. Po devetnajstih letih ga spet redno videvam, tud če samo na hitro, ampak že filing, da je spet nekje tam, me prav hecno pomirja.

Čudna so ta pota naša. In vesela sem, kadar poskrbijo za to, da se spet najdeš. Četudi mine dvajset let in medtem osiviš, se zgubaš, dobiš pet otrok ali pa postaneš resna gospa brez katrce. Četudi nimaš več kratkih rdečih las, te Robi še zmeri spozna in te je vesel kot nekoč.

Mi je rekla moja punca: mami, povej mi zgodbico o punci princeski in fantu vojaku.

In sem ji jo. Ha!

Onega dne sva šli s Trobentico na kofi in včasih bi za hip hotla bit ona in imet njen lajf in nesramno si domišljam, da mogoče pa čist malo bi tud ona kdaj za hip bla jst.

Nocoj, recimo. Nocoj bi rada njen večer.

Qu’est-ce que tu fais ce soir?