Globoka jesen je že in občasno zunaj že malo turobno in pusto. Če gledaš z drugimi očmi, je tudi lepo pisano in romantično. Kakor kakšen dan. Odkar sem odkrila ene fine vitamine in nisem več tako utrujena, je tud jesen zame precej lepša, priznam.
Nocoj bi rada napisala nekaj o tem, kako zelo znam šele zadnja leta cenit svoje starše. Vedno bolj. Vedno sta se postavila za nas. Se spominim, kolikokrat. In vedno se je slej ko prej obrestovalo. Že v osnovni šoli, recimo, ko smo zaključevali in so nas začeli strašit s sprejemnimi izpiti za na srednjo šolo, takrat komaj štirinajst-/petnajstletne smrkavce, koliko jih je podleglo takrat. Ok, eni iz drugih razlogov, na primer čimprejšnje finančne samostojnosti, veliko pa iz strahu, kaj, če jim spodleti na sprejemcih, so se raztepli po raznih poklicnih šolah. Jst sem pogumno šla na sprejemne. In mi je sfalilo za eno piko. In je šla mami v šolo vprašat, če se res nič ne da narest pa so me dali na čakalno listo. In sprejeli, ko je nekdo šel drugam. In sem šla delat klasično glimnazijo z latinščino, pred katero so me takrat tako strašili. Jo z lahkoto zaključila z dobrim uspehom. Potem so prišli sprejemci za na faks. Primerjalna književnost, nemščina, slovenščina. Drugo zame ni prišlo v poštev. Spet sem se tresla na sprejemnih in spet mi je spodletelo za eno piko. Pa sem šla drugo leto še enkrat. In bila sprejeta. Potem je bil en profesor v prvem letniku, ki me ni spustil naprej. Dve leti me je metal na izpitu, pa zaradi fotrove spodbude ‘ali boš odnehala ti ali pa on’, nisem obupala. In v osmo naredila, se napila in šla naprej. Do diplome. Psihologinja je že v osnovni šoli klicala mojo mamo tudi, da naj za božjo voljo brata nikar ne hodita na program z maturo, ker ga nikoli ne bosta končala. Pa je rekla takrat moja zlata mama ‘mi boste rekli, da vi, ki imate tukaj štiristo otrok, moja sinova bolje poznate od mene?’ in s tem zaključila debato. In sta maturirala in kasneje še brez težav diplomirala.
Kaj hočem povedat? Da moramo starši verjet v svoje otroke. Moja tamala je bila prejšnji teden stara tri leta in v prihodnosti nas čaka ‘pregled’ pri psihologu, ki je v tej starosti obvezen. Že kar vidim, kako jih bom poslušala, ker je še v plenicah, ker malo slabše govori, ker … Ampak že zdele vem, da se ne bom pustila zmotit. Verjamem, da se bo vse to uredilo samo od sebe. Kot je moja pokojna babi, naj v miru počiva, že davno nazaj govorila še moji mami: še vsi so shodili, še vsi spregovorili, še vsi šli ven s plenic. In tako naj bo. Vse, ko bo čas.
Za svojimi stališči in načeli trdno stojim in se pri vzgoji držim formule red in ljubezen. Pri nas imamo red, pri nas gresta otroka spat enkrat ob pol enajstih dopoldne in potem zvečer ob osmih. Brez težav in vedno, ne glede na to, če sem doma jst ali ju pazi varuška. In že zdajle vem, da si bom jutri čez opoldne spet lahko fino odpočila, ker bo mir. In da se bom zvečer ob pol devetih lahko mirno sesula v posteljo, če bo potrebno, katerikoli dan, ker tako pač bo. Ta red ni bil poceni. Je plod včasih tudi malo ubijajoče rutine, ki pa se je izkazala za plodno, predvsem pa sem mnenja, da se otroci ob določeni rutini počutijo bolj varne in da jim paše, če vedo, kaj se bo dogajalo. Vedno bo mleku in risanki ob pol sedmih sledilo kopanje itd. Ne rečem, kakšen dan pride kaj drugače, jasno, ampak načeloma ne. In občutek varnosti je ključen. Da otrok čuti, da če mi da roko, da gre z mano lahko na konec sveta, pa bo vse v redu. In pri nas imamo ljubezen. Znamo se stiskat, objemat, smejat. Znamo se tud skregat, ampak se hitro pomirimo in si damo lupčka.
Itak, da pridejo tud sitni dnevi, ko imaš vsega čez glavo in bi bil najraje nekje daleč na beli mivki. Popolnoma sam. Ampak to je normalno, ane. Povem tamali, da imam slab dan in najbrž me ne razume. Ji pa vseeno povem. Povem ji tud, da jo imam vseeno rada, tud če polije sok po tleh in če sem tisti hip huda. In si domišljam, da me razume. Saj je vseeno, tudi če me ne. Enkrat me bo. Vse ji povem. Vedno pa zraven tud to, da jo imam rada. Tud sinetu, čeprav je še zelo majhen.
In lohk se mi stokrat reče, da sem zajebana zaščitniška mama, svojima otrokoma nameravam stat ob strani vedno, ko me bosta potrebovala. Nikoli se ne bom pustila prestrašit raznoraznim psihologom in ostalim svetovalcem, ker oni imajo opravit z maso, z ogromno cifro, življenji mojih otrok pa sta točno določeni ti dve. In z njima se ne bom pustila igrat. Si pustim svetovat, ne pustim pa ključno odločat. In če bo hčerkica nekoč rekla, da hoče bit slikarka, upam, da bom zmogla tolk moči, da ji bom rekla – bodi. Ker za take stvari so res potrebna jajca. Mene niso nikol silili it na ekonomijo ali pa na pravo, samo zato, da bom nekoč lažje dobila službo (no, če je to sploh res). Podprli so me pri izbiri te moje književnosti, mami je rekla, ti si pač boem, ti ne boš srečna nikjer drugje. In če me danes kdo vpraša, bi šla še enkrat na isto gimnazijo z latinščino, ki je bila na koncu odlična odskočna deska pri učenju drugih tujih jezikov. Brez težav sem se mimogrde naučila še italijanščine in francoščine. In ja, še enkrat bi izbrala isti študij, ker me je tako neznansko osrečil. Je res, da ne delam ravno v svojem fohu, ampak, koliko diplomantov drugih faksov pa? In koliko bi jih šlo danes z veseljem še enkrat študirat isto?
Časi mnogih preizkušenj so še pred vrati in zelo si želim, da bi bila dovolj samozavestna, da bom znala pustit otrokoma bit to, kar sta, in ju pri njunih odločitvah, četudi vse gotovo ne bodo po moji volji, po najboljših močeh podpirat. Da jima bom znala vsaj svetovat in da mi bosta zaupala. In tudi njiju vzgojit v samozavestna posameznika, ki se ne bosta ustrašila zbiranja pik za maturo ali pa sprejemnih, ne vem, kaj bo takrat. Da bosta šla pogumno naprej in verjela vase. Svojima staršema sem zelo hvaležna, da sta znala in zmogla. Upam, da sem se od njiju česa naučila tud jst. Močno upam.
Nočko.
) narobe.
. Je pa vse skupaj sitno, ker dejansko gre za tempirano bombo in operacija nekje v prihodnosti je pravzaprav neizbežna.
