My name is Bond. Sadie Bond.

Tko mi grejo na jetra ljudje, ki nonstop samo jamrajo, ampak nocoj nameravam pa tud sama malo. Zdele je tak prijeten mir, sama sem doma, tamala spi in mam čas. Jamrat.

Zadnja dva tedna so v varstvu, kjer imam Biži, nekaj bolni, pa sem jo par dni imela doma. V bistvu preventivno in ker si to lahko privoščim. Dva dni dopusta je imel tud šefe, da sem šla v službo podelat najnujnejše, potem sem si pa prinesla vse skupaj domov. Je pač tako, da če bi jo imela v vrtcu, bi bila bolna ona, tako jo imam pa kdaj kakšen dan doma, če so bolni varuškini otročki, malo preventivno, malo pa zato, ker je takrat tud njej že dovolj zajebano bit z dvema sitnima in ne rabi še moje zraven. In čist paše mi kakšen dan zabluzit doma in se delat, kot da sem še kar na porodniški.

So ljudje, vem, ki jim gre blazno v nos to, da si pač lahko privoščim bit kdaj doma, ne da bi rabila razlagat. So ljudje, ki jim gre blazno na živce, da nimam osemurnega delavnika. Ja, so prednosti, če delaš doma (s tem mislm družinska firma), tako kot so tud slabosti. Kot recimo to, da gledaš svojga fotra, ki se najlažje znese nad domačimi, vsak dan, kot to da smo domači edini, ki pridemo tud ob nedeljah, če je treba, kot to da se je treba nonstop nekaj dokazovat … Zato ker je firma ‘naša’. Kolkrat sem to slišala, neštetokrat. Sem se pa tud že navadila, da večina vidi samo prednosti, zato mi grejo pripombe kot so ‘a si kar doma’ al pa ‘lahko tebi’ skoz eno uho notr skoz drugo pa ven. Nobenmu ne rabm polagat računov, sploh ne zato, ker to, da smo na svojem, pomeni med drugim tud to, da celo otroštvo nisem bla več kot štiri dni skupaj na morju, da sem šla prvič za deset dni v Grčijo s šefetom, da je blo zajebano obdobje, ko je bilo treba doma poslušat velik raznih prepirov, ki so se tikali kšefta, da je bila mami praktično skos sama (mi pa tud). Zato res ne mislm razlagat al pa celo se zagovarjat pred ljudmi, ki že cel lajf hodijo za en mesec skupaj na dopust, ki udobno ždijo na raznih šihtih, kjer lohk jemlješ mesece in mesece bolniške, hodiš na ‘izobraževanja’ in dobiš zraven še plačane dnevnice, visiš uro na kofetu zjutraj in potem še uro na kosilu, vmes pa skočiš na tržnico. Jebe se mi, res, za take idealne uradničke, ki jih dela idealne samo to, da osem ur zabijajo za neko pisalno mizo. Za katerokoli. Samo da je miza. Če jst ostanem doma in zabluzim, vsaj nikogar drugega nič ne stanem, razen sebe/nas.

Tko. Zato bi res rada, da se ne obremenjujejo tolk z mano, čeprav verjamem, da časa imajo več kot preveč. Ker me v resnici sploh ne poznajo. Ne mene, ne moje familije.

No, če ne druzga, bom šla zarad tegale jadanja sto kil lažja spat. Blame me.

Nočko.

Se bašem z ledenimi kockami, no - se bašem po moje pomeni, da pojem dve, zraven pa razmišljam, res, kaj vse bi se ti bilo lahko zgodilo takrat, ko me ni bilo zraven, ker sem šla že zdavnaj spat, še dobro, da si imela več sreče kot pameti.

Ne vem, kaj bi brez tebe in tista večerna kava zadnjič, sem mislila, ko sem šla od doma, da me bo pomirila, me je pa pravzaprav skoraj ubila ob misli, kaj bi bilo, če bi takrat … Če bi takrat tisti prepad bil malo bližje in če bi se vse skupaj dogajalo v kateri drugi minuti tiste iste noči, kako bi jst - spet sem egoistična prasica - preživela, če te ne bi bilo več.

Ne vem, če sploh bi. Hvala času in kraju in vsemu, kar je bilo vmes in zraven, da se je tako poklopilo, da je rešilo naju, in tebe in mene in tebe meni, včasih, res, sem še posebej prepričana, da nekje nekaj je in nas čuva, en angel varuh je, ki bdi, ko smo najbolj trapasti ali pa samo preveč brezskrbni, da bi lahko pazili nase.

Sreča, da te še imam, velika sreča. Nikoli me ne zapusti.

Biti ali ne biti z mano. Ali pa samo biti. Kot bije srce.

Včeraj smo se ga pa z babami kar dobro odklopile.

Ubogi ljudje, ki nimajo prijateljev.

Sem prav mogla telefon zavrtet, nujno, sem hotla povedat, kako je bilo fajn poleti, ko sva jo s tamalimi in v šlapcah mahnili v Kiparno in kako čas leti in kakšna škoda je, da znaš vse skupaj zares cenit šele, ko je že mimo.

Se trudim, pa mi ne uspe vedno. Upam, da bo še kakšno tako poletje, preden otroci zrastejo in se raztepejo in se midve postarava. Hvala, ker si me poslušala.

Danes zjutraj, ko sem se otovorjena s tamalo v eni roki (ne, ne hodi še), z ogromno torbo čez rame in z vrečo mandarin za mami v drugi roki podala v garažo (ne me vprašat, kako odklepam in odpiram vrata) in potem ven, na ledeni dež, sem se z nostalgijo in s cmokom v grlu spomnila lanske zime, ko sem bila na porodniški, ko sem se dopoldne, če je le bila šansa in če tamičkena ni tulila - tulila pa je skoraj polne tri mesece - v tistih res redkih trenutkih tišine brez slabe vesti stisnila k njej v taveliki postli, včasih mi je ratalo malo zaspat in nadoknadit neprespano noč - vsaj nekaj izgubljenih minut. Ki so se tako čudežno spet našle. Zunaj pa je bilo turobno in sivo in sem se stiskala, in ja, velikokrat itak nisem mogla zaspat, ker sem jo gledala, ker kar nisem mogla dojet, da je res moja taka lepotica. Gledala sem tiste velike očke, ki so bile še večje, ko so bile zaprte.

Zdaj pa nazaj v real lajf.

Ampak še vedno rada izkoristiva kakšen vikend, ko je zunaj dež in ni nikamor za it, imava srečo, da tamala še vedno dvakrat na dan spi in včasih greva z njo tud midva, in dopoldansko in popoldansko rundo. In punca iz sosednjega bloka, ki ima isto starega sinka, nima pa te sreče, da bi še toliko spal, je zadnjič zavzdihnila - ja, saj vidim, ko imate rolete dol, vsakič, ko jo mi pa režemo na sprehod, ker tamal noče spat in sitnari, si obupano pomigneva, ahhh, blagor njim(a).

Ja, blagor nam.

Imaš lohk še tko majhno razliko v starosti med otroki, pa ni to tisto, kar je merilo, da se bosta slednja nekoč imela rada. Mislm, da starši kle igrajo veliko vlogo. Se nardi tko, da eden prevzame enega otroka, drugi pa druzga in tuki se po mojem začne delat ta prva nepopravljiva škoda, prva razlika. En je od mamice, en pa od očita. Otrok hitro ve in še hitreje začuti. In tud zameri. Ker ne razume. In mogoče zato ne mara sestrice, ker je preveč od očija.

Če pa že hočeš čim več spat, si je pa fajn ‘izbrat’ ta mlajšega otročka, ker je neprimerno manj dela z njim. Spi in spi in je. Za ta večjim je treba pa laufat, se ukvarjat z njim, se pogovarjat, igrat. Jah, ni si težko olajšat vsega, samo izbrat je treba prav. Namig. Ne zame.

Upam, da bomo mi vedno družina in da ne bom nikogar nikol zapostavljala, da bomo vse počeli skupaj, tudi ko nas bo več. Verjamem, da bo težko, ampak jst v lajfu ne nameravam namerno iskat udobnejših variant. Vse se (s)plača. Vse je naložba, tud tek za živahno punčko.

Pa vsem skupaj želim vse lepo v novem letu. In ne, nisem noseča.

Tole je pa čist sam zame mal, za božič, ker sem bila pridna, za lepe praznike. Za dneve po božiču in po praznikih. Tud če ne bom pridna. Za vsak dan, za skos. Oja.

Simply the best.

Želim vse lepo tud vam. Le pogumno.

Tak mir je zdele, šefe je šel na pivce, tamala je ugasnila, tv tud, srebam jogurt in malo mislim na tale moj blog, ki ga zanemarjam, mislim na popko, ki sem ji dolžna kuhančka, na M., ki sem ji dolžna Saxa, na T., ki je šla s tamalim nazaj v porodnišnico, ker je dobil zlatenco, na brata, ki je sam doma s ta starejšim sinkom in ju čaka, na ta druzga brata, ki ma bolanga otročka in ga čaka dolga noč zbijanja vročine, na božič, ki je zadnja leta čist drugačen, pa kako ga še vedno komi čakam.

Pri nas doma smo zmenjeni, da se ne obdarujemo, mislm, med brati in svakinjami, mami kupi malenkosti za vse, drugače pa si nismo želeli, da bi se te prazniki, ki morajo minevat v miru in v krogu familije, spremenili v norišnico letanja po štacunah za poceni robo, da je bo ja čim več in za vse, pa čeprav se bo na njej potem še leta dolgo nabiral prah, ki bo samo jezil. Zato se praznikov veselim, ker ne prinašajo nobenga pritiska, da je treba po darila in da bodo slednja potem merilo za to, da imaš (in koliko imaš) rad. Mi se raje samo družimo.

Sicer sem hotla presenetit šefeta in mu neki malega kupit. CD. Celo večnost že ni k naši hiši prišel en spodoben originalni cd, vsa muska je kr nekje na računalniku, na ključih al kje že, pa sem mu hotla kupit plošček. Cel podvig. En kupi malih ‘cedetarij’ je bilo včasih, pa se mi zdi, da so kar izginile. Ok, sem se zapeljala do BigBanga. Prijazna prodajalka za pultom je bila frej, pa sem zavila kar direkt k njej, dober dan, iščem en cd, pa ne vem, kje gledat. Mi pokima, začne tipkat v računalnik, kar povejte katerega. Ok, rečem, da iščem Juliette Lewis in njene The Licks. Ženska se poznavalsko nasmehne in spet pokima, jo že imam, reče, Leona Lewis. Kar zavrtelo se mi je. Neeeee. Juliette. Je bil zraven en dečko, res poznavalec, se mi je nasmehnil, ji je pomagal črkovat, tipkat, vse, namignil ji je, a veš, una, k je igrala v Natural Born Killers, ona pa, ja, itak. In ‘jo’ je ‘najdla’, Jerry Lee Lewis. Sem rekla aha. In sem šla.

Nevermind the bollocks. Letos imamo tudi prvič - pa najbrž (no, upam) ne zadnjič smrekco kar na balkonu. Saj ne, da bi me skrbelo za okraske, ko jebe te bunkice, ki so pod našo streho že pet let, še prej pa so bile vsaj tri leta pri nas v firmi. Skrbi me za Biži, da si ne bi na kakšnih črepinjah porezala mini prstkov. Preventiva. Čeprav manjka lučk v dnevni sobi. Ampak saj pridejo nazaj. Nekoč. In to tiste s tavelikimi pisanimi žarnicami. Ko bom velika.

Takle mamo, ja. In prov luštn nam je.

Pa lepe praznike vsem.

In ja, pri nas je že vsa leta Božiček. A upata ti pa Dedek Mraz roke polagat, a? A?

Danes zgodaj zjutraj smo dočakali še enega - že šestega bratrančka za Nikico, malega Nejca.

Čestitke bratu G. in njegovi T.

Je pa braco dobro prekalkuliral … Sta ga s šefetom še žurirala do dveh, ob treh ga je T. zbudila, da je čas, ob štirih so bili v porodnišnici, ob šestih je bilo pa že vsega konec. Do zadnjega v Penjasu, pol pa finiš … Hehehe

Eno, tisto nesrečno obdobje, ko sem si bila po enem perverznem priznanju pravzaprav najbolj všeč, je mimo. Včasih se zbudim in pogrešam filing brezskrbnosti, pogrešam čvrsto vitko telo brez grama odvečne maščobe, zavito v mojo brisačo, pogrešam obdobje cigaret, prevečih cigaret, dolge čezpolnočne debate po telefonu, ko sem naga sedela na balkonu in srebala pivo in nihče me ni videl, samo slišal, pogrešam filing, da imam vedno prav, da sem najmočnejša na svetu, da nimam ure, da imam nonstop mokre lase, da je poletje, da me boli, včasih postanem čisto majčkena, tako na hitro, ker majhnim bitjecem se čas hitreje zavrti nazaj, samo zato, da dobim nazaj okus, okus po fejk lepem, fejk popolnem, okus po gladkih nogah, spomnim se, kako lepo se je s hrbtom obrnit proti tebi in ti me bereš. To pogrešam.

Včasih.

Ampak ne nocoj.