My name is Bond. Sadie Bond.

Lepi in vroči dnevi so in moja porodniška kr teče in nič ne reče. Odlašam in odlašam z iskanjem varstva za tamalo, čeprav mi je do zdaj že jasno (in nam je bilo tudi sporočeno), da vrtca letos ne bo. No, malo upanja imam, glede na to, da sem kakšen mesec nazaj v centru spoznala župana - me je ustavil, mlado mamico in potencialno volivko, in prijazno nagovoril sredi Stare Ljubljane, jst pa se nisem samo prijazno smehljala, ampak sem si nadela zaskrbljen izraz in si nisem mogla kaj, da ne bi zajamrala o vrtcu. In mi je - sicer že manj prešernega obraza in sklanjajoč se nad voziček obljubil, da vrtec bo. Bomo videli, sem mu rekla skeptično. Ampak on se je potem spet lepo in na široko zasmehljal in me potrepljal po rami in - o, spet jst naivnica - jst mu kar verjamem. Še kar. Ni mogoče, da ne bi verjela tistemu nasmehu. No, pa šalo na stran - močno upam, da bomo našli kaj, kjer se bo Biži dobro počutila. Če bo že morala it. Se pazit.

Vsako jutro, ko se vi drenjate v službe, okrog pol osmih midve štartava od doma, v hlad in še nedolžen dan, zgodaj greva, kasneje pa se tiščiva notri. Včasih se okrog desetih še smukava kje okoli Saxa in ta prijazen dečko, Bižikin prjatuček natakar, mi, četudi imajo rumeno roleto še spuščeno, vseeno od zadaj nekje prinese kavo in postavi en stol in mizo, neredko me pocrklja tudi s frišnim cajtengom, vmes pa reče kakšno prijazno, ko postavlja mize in stole in se pravzaprav šele prebuja. Vsi ostali kafiči tule v bližini so odprti že davno prej, amapak noben nima tazga prijaznega fanta, ki zakurbla kofe mašino sam zame, čeprov še niti odprti niso.

Te dni najemam garažo. In sicer garaže v našem bloku imajo dvižne ploščadi, kar je sila neprijazno, če si ti tisti, ki imaš avto zgoraj. Kar jaz zadnje čase sem, ker se relativno malo vozim, pa tud šefetov avto ne gre pod strop. Ta princip ‘pograda’ me neizmerno utesnjuje. Saj ne, da bi vsak večer rabila kam it, ampak, klinc, včasih mi pa glih zapaše, pol je treba pa umikat njegov avto, pa mojga dol spustit, pa ko se vrnem, ponovit vajo. Kar me (naju) precej utruja in posledično sem nehote kdaj tudi doma, čeprav bi rada kam šla. Mogoče tud sam do mami zvečer na kofi al pa kaj takega. Skratka, par v stanovanju čez pa živi v Nemčiji in sta res redko tule in sta se ponudila, da nama oddata svoj (imata itak tri) garažni boks. Ga bom vzela. Bom svobodna. Bom lohk kdaj tud jst Hodža kam peljala in bo končno tud on lohk kakšnega preveč spil.

Prihajam.

Ja.

Ja, spet jst, končno jst, madona, saj me je kar sram, sem vendar obljubila, ja, da bom, da bom večkrat, pa nisem držala obljube. In danes imam spet čas, vmes je bilo tudi morje, danes pa … Danes sem po dolgem času hitela, brzela po obvoznici, ki je imela mehke ovinke, ki so šli začuda vsi v levo, tolažil me je Billy, kot nekoč, vozila sem po levem pasu in jih puščala vse za sabo, predmete in duše in škatlaste kripe, ki so hrople, da bi me dohitele, pa me niso, niti v sanjah ne.

Kakšnih štirinajst dni nazaj sem snela tamalo z joške, počasi ji je postalo premalo, je bilo bolj samo crkljanje, ne več hrana, tega pa nisem hotla, ker crkljamo se lahko drugač, je bila vedno še lačna in je gledala za še, začela se je žlica in prišle so kašice in joške so se neslišno in počasi poslovile . Tamala se je zaljubila v flaško, iz katere teče hitreje in z manj truda, jst pa sem se sprijaznila s koncem nekega obdobja, ki je trajalo osem mesecev, in dajala nase ledene obkladke sedemkrat na dan. In s flaško je prišla tudi svoboda, z njo pa kakšno pivo in večer zase. In zdaj vas slišim, zagovornice dojenja do pubertete, kako me linčate, jst pa si žvižgam in sem ponosna, da nama je z Bižiko tako dolgo tako dobro šlo. Zdaj pa je čas, da začnem pitat še sebe, da teh bednih 52 kil obogatim za ene par solidnih špehkov, da ne bom več tako posušena in izsesana mama, skoz katero se vidi. Da bom vesela in debela mama.

In tečejo dnevi in z njimi, o bog pa ja ne že, tudi poletje, ki je prišlo, Bižino prvo poletje, ki se je komaj dobro začelo, pa je prineslo že tudi mraz. Večeri so dolgi in mirni in, končno, se spet pogovarjava. Leživa na zofi na terasi, ti z mojimi nogami v naročju, jst pa z mokrimi lasmi, dotikava se in kar nerodno mi je, kakšne besede vse se izgovorijo, ko izgoreva dan, ko se asfalt suši, ko pridejo komarji. Že mora bit tako. Če imaš rad.

En teden počitnic je že za nami, bile so kratke in sladke in šli smo blizu, ampak bile so ene najlepših in nikoli jih ne bom pozabila. In ja, so že padle tud privoščljive pripombe, seveda spet od ljudi, ki v lajfu niso nikjer bili - a letos pa ne boste šli nič v Grčijo - in ne, ne bomo šli, letos najbrž ne. Niti ne vem, zakaj bi se nam mudilo, tamala v morje itak še ne more za ne vem kako dolgo, čez opoldne smo ponavadi na hladnem v sobi, zvečer žurat ne moreva, ampak na terasi spijeva par pirčkov, in meni se zdi, da ne bi bilo nič kaj dosti drugače, kamorkoli bi šli. Edino pot bi me delala nervozno, tako pa gremo raje blizu in smo mirni in uživamo. Še bo čas za kam it, mogoče kmalu - ali pa tudi ne, tako da jih - zlobne jezike - lahko potolažim, da bo vidla tudi še kakšno belo mivko in turkizno morje, kot ga oni še niso. Ko bomo pripravljeni. Jeseni, drugo leto, čez dve leti, pojma nimam. Boste izvedeli, kdaj se bomo okorajžili, boste dobili kartico. Do takrat pa se javljamo iz Savudrije.

Tako … Vse je enkrat prvič, tudi poletje. Naj bo lepo, prvič bi moralo bit lepo. Mama in ata se bosta zelo potrudila.

Ja.

Tamalo sem/sva dala spat in je mir. Malo časa vsak zase imava, malo časa drug za drugega, hitiva, hitiva kurit vsak svojih pet minut, ki sva si jih podarila, hitiva kurit skupno uro, hitiva pit pivo ali jest sladoled, potem pa utrujena hitiva še spat, ker nov dan se včasih začne že pred peto, ko je treba bit buden in zabaven, ko je treba zbrat vse moči in se postavit na noge. Ampak nikoli ni odveč, nikoli, res, ker ta brezzobi (še vedno nima nobenga zobka!!) nasmeh odtehta vse, odtehta vse, kar je bilo narejenega na hitro, odtehta cel kup šivov tam spodaj, pobruhano posteljnino in pozabljeno malico. Vsa ta hitrost naju samo še bolj povezuje in najin čas se zdaj šteje samo kot ‘čas pred Biži’ in ‘čas, odkar je Biži’.

In ko mineva mojih pet minut, hitim preverjat nekaj najljubših blogov, včasih enega, drugič drugega, nikoli pa ne več vseh naenkrat, hitim gledat Irenine slikce iz sveta slavnih in bednih, kukam k Malini, čakam na Irenco in Pograjca in Đezi in, seveda, čakam Mihahata, ki jih kar ni, čekiram Šefeta in Lukata in ob njegovem blogu se vedno spomnim na njegovo punco, da jo bo res treba spoznat, predvsem pa se neizmerno rada utapljam v Trobentici, moji muzi, drhteča se izgubljam v njenih besedah, berem in berem jo počasi, ne pustim si je brati hitro, besedo za besedo grem, požiram jih in ko pridem do konca, včasih prav čutim, da je nekje zunaj, nekje je na pivu, si rečem kakšen večer, ko izmozgana visim na kavču kot kakšen smrkelj, in takrat si na skrivaj in, priznam, grdo domišljavo predstavljam, da mogoče kdaj pomisli tud name. /me blusehes.

Ta vikend odhajamo na morje. Vreme je sicer bolj bedno, kar pa me ne moti, želim si samo videti morje, ga pokazat Bižiki, jo držat v naročju in ji s prstom kazat valove, hočem videt začudenje in srečo v njenih sinjih radovednih očeh, zvečer pa si želim posedet na terasi z nogami na ograji, spit pivce ali dva, želim si v nedogled se pogovarjat s tabo in si pozno v noč zadovoljno brundat, kako nam je luštno.

Kaj naj rečem. Moje poletje je že tu in mojih pet minut je mimo. Vam maham v pozdrav in hitim kurit najino skupno uro.

Taka tišina je. Samo skrini nabijajo ob okna, tako piha. Sem sam hotla povedat, da so moji bambusi - moja terapija iz ene druge zgodbe - letos pozimi crknili.

Konec tišine. Konec tipkanja.

Dnevi hitro minevajo in jst mam še štiri mesece porodniške. Kar zazebe me, ko pomislim, da moram začet rihtat varstvo, ker vrtca - itak - nismo dobili.

Biži je imela kakšen teden nazaj že sedem mesecev in lepo napreduje. Je pri tavelikih in srednje suhih, ličke ma pa orng. Ena taka kjut kombinacija je, ki te čist razoroži, ko se brezzobo nasmehne in zavriska. Čakam še, da reče mama, pol sem pa pečena do konca. O atu šefetu ne bi niti zgubljala besed, ker … Ker ljubezni očka-hčerkica se ne da ubesedit, se jo lahko, če imaš srečo, samo osuplo opazuje.

Medtem je šla Niki v svojo sobico, kjer se odlično počuti in tako tudi noči postajajo bolj prijazne, zadnjič je bila celo ena prespana, počasi jo snemam z joške in navajam žlice, počasi poskuša sama sedet in se zraven za crknit pametno drži, čakamo plazenje in se ob vikend jutrih razneženi crkljamo na najini postli. Tamala postaja en samosvoj karakter, blazno uporna je in vztrajna. In nežna, kar me veseli. Najbolj nežno na svetu zna pobožat.

Moram priznat, da nam gre prav dobro, čeprav sem se včasih bala, kako bo bit mama, kako bom sfolgala, ker slišala sem strašne namige, kakšen safr bo, kako bo naporno in podobno. In ja, včasih je tud naporno, ampak večinoma se odlično držimo in tud midva s šefetom sva postala kar en uigran tandem, ki dobro funkcionira in ki si ob večerih na terasi zadovoljen rad privošči kakšno pivce, predvsem pa dobro debato, v kateri po osmi uri zvečer ni prostora za plenice.

Tako nekako trenutno živim, ja. Živim in se učim. Predvsem pa se poskušam opominjat, da je vsak dan samo enkrat in da če bo zamujen, popravca ni. Ne pri takem mini življenjcu.

Želim si, da bi se nocojšnji večer kar vlekel, da bi nikoli ne bilo konec tegale pivička, da bi se tišina nikoli ne nehala, želim si, da bi že enkrat prišla ta nevihta, ki je že cel dan v zraku, da bi po dolgem času sedela na terasi, da bi gledala točo, da bi ne bilo že toliko komarjev, da bi mi po voskanju dlačice nikoli več ne zrasle, želim si, da bi imela večno takole dišeče mokre lase, ki bi me žgečkali po hrbtu, da bi bili večeri vedno tako dolgo svetli, da bi me jutra zbujala v sonce.

Jebemti, kako sem požrešna.

Pa nimaš kaj, ledeni prsti te hitro spravijo na realna tla, ti vzamejo sapo, te stisnejo za vrat, ti stisnejo pljuča, vidim, tople in kot oglje črne oči so postale zlobno svetlo modre, so mi zabičale, da bo še vse ok,
jst pa ne verjamem,
ker ne morem verjet,
ker vedno, ko te primem za roko,
je led,
in če se še tako trudim, ne morem pozabit tistih dveh gumbov, ki sta naju ločevala, takrat in za zmeraj, v dobrem in slabem, ko je še bilo oboje. In vem, sem obljubila, da bom šla s tabo, daleč na jug, sva rekla, bova imela vsak svoje okno pa vrata vmes,
tako zelo,
tako bolno
sva si želela,
da bi se nikoli ne imela
rada.

Pa sva se. Ker tisti bedasti skoraj fuk je enkrat vmes postal ljubezen.

Ok, tamala je zaspala, sem že mislila, da bodo borbe, tako obupno se je matrala, da bi nama sledila, da ne bi zaspala, se je trudila smejat in vriskat, se je delala živahno, dokler je mogla, potem pa - o, jst prasica - sem jo mimogrede položila s flaško mleka. Samo zavila je z učki, revca utrujena, s še zadnjimi močmi je pogledala v mojo smer - prav s ta belim je pogledala, potem pa ugasnila. In zdaj je mir.

In, imam filing, da bom kmalu ugasnila tud jst.

Včeraj sem prav nespodobno ponočevala, sem šla s samimi fanti na pivo (na dva!) in imenitno sem se imela. Nič (skoraj nič, no) nismo govorili o otrocih. Sedeli smo zunaj in mi je bilo toplo. Ne vem sicer zaradi česa, zarad piva, zarad poletja, mogoče mal tud zarad ta zelenga plaščka, ampak res mi je bilo zelo toplo, ne samo fizično, ampak prav tam, pri srčku. Včasih rabim mal tkole it, se z nevidno žličko pomešat med ljudi, se delat, da nisem mama, res rabm to. Tko da, fantje, ane, še bi.

Zvečer, ko sem prišla domov, je bila v stanovanjcu že tema. Po dolgem cajtu je šel šefe spat pred mano. In ker po novem Biži spi v svoji sobi, imava vsa vrata vmes odprta in zato se je potrebno ponoči potihom prikrast domov, se v temi slečt, se v temi umit, se v temi pritipat do postelje in se - o, sladka zmaga - neslišno sesut vanjo. Vse to že znam. Znam se neslišno sesut, res.

Potem včasih kar ležim tako, na hrbtu v svoji ogromni postelji, rolete rada pustim malo dvignjene, da gledam ven, varno se počutim in paše mi poslušat dihanje s sosednje polovice, kar ležim tako in ždim in razmišljam, kako dobro mi pravzaprav gre, pa tako me je skrbelo. Madonca, si včasih rečem, odlično si se znajdla. In kar zardim malo sama pred sabo, malo mi je nerodno, ko se takole neskromno pohvalim, ampak, prmejduš, da sem res ponosna nase. In res je imeniten filing, pa rečte, kar hočete, ko se kdaj pozno ponoči zalotim, kako se zadovoljno nezavedno smehljam. Tako nedolžen in dolgotrajen nasmeh znam spravit skupaj, prisežem, da me v licih kar boli. In enkrat vmes me odnese. Samo ni mi jasno, zakaj kljub vsemu potem sanjam tiste bolne sanje. Raje ne bom začela razlagat, kaj sem sanjala to noč. Raje ne.

Nič. Da ne bom preveč nabijala tja v tri krasne, čas bo, da se grem malo zleknit. Čas bo, da se zleknem med pink rjuhe, pa naj se lasje posušijo čez noč. Mirno noč želim vsem. Tudi sebi.

Eden tistih petkov je, ko smo punce ostale doma, fantje so šli pa na pivo. Moja šalca mleka je že napol prazna in babyfon je že pol ure tiho. Nocoj mi je kar ok, da sem sama. Še vlažni lasje me žgečkajo po hrbtu in posušeni tanki prsti neutrudno tipajo za malinovimi piškoti. Tamala je bila zmahana od popoldneva in večerna flaška jo je dokončno dotolkla. Nedamsko je obležala na hrbtu s kravco v roki. In upam, da bo do ene 1h zjutraj mir.

Kar groza me je, ko pomislim, kako se veselim, da bom nadvse zgodaj zlezla med čiste rjuhe. Četudi po vsej verjetnosti še dve uri ne bom zaspala, mi tako paše ležat v temi in tišini, poslušat Bižikino spokojno dihanje, ki ga edino včasih zmotijo kakšni naliti prjatučki, ki objeti prepevajo pod oknom, al pa včasih duet potepuških mačk, ki se gonijo. Ki se gonijo nonstop in vreščijo kot dojenčki. Zlovešče hinavske potrebnice.

Evo, mleko sem spila, piškote sem snedla. Zunaj je tema, tv je ugasnjen, nogice so bose. Lasje skoraj suhi. Čas je za snet si dobre vile z ušes. Pa en mejl še spesnim eni res fejst punci, si umijem zobe, potem pa grem ležat. Ne spat, ležat. Grem mislit lepe misli, ker sanje so običajno strašne. Grem mislit disko misli, ker si želim, da me končno enkrat ponesejo v disko sanje. Ki mi ne bodo umazale rjuh. Ker bodo tisti trije decilitri švica, ki jih izšvica človek ponoči, neslišno stekli s postelje na črn parket in nato pod vrati na ledeno stopnišče iz kamna in bo moj hrbet zjutraj suh. In ti bom povedala, ko te bom srečala, ko boš v gumijastih škornjih stal pred mojimi vrati, kaj sem sanjala.

Madonca, so že komarji. V vrat me je užgal, požrešni vampir. Ti povem jutri, kaj sem sanjala. Jutri.

Včerajšnji večer je bil katarzičen. Moram se večkrat spomnit, kako je že to, če greš malo ven, na pivo. Se moram kar zbrcat. Me morate zbrcat. Ker paše. It, odklopit. Čeprav cel večer luščiš s prstov riževo kašico in čeprav sem, ko sem segla po vazelinu, zagrabila mini čeveljce, ki sem jih pozabila v ruzaku. Ozadje, mislm na fuzbal, je bilo brezhibno. Pa hvala za pivo.

In pot nazaj … Sem se skušala vsaj malo spomnit, kako je že lebdet, kako je že hodit par centimetrov od tal, kako boli, če s členkom sredinca podrgneš po steni. Sem šla po dolgem času peš po nežni ravnokar temi, čudežna tišina je bila, nimam je v spominu take - tako zelo tihe. Sem hodila cikcak, z ene strani ceste na drugo kar naprej. In nič nisem videla, pa vseeno nisem padla. Vse se je tako lepo poklopilo. Večkrat bi se moralo.

Doma je mini bitjece medtem sladko ugasnilo, velik pisan hrbet pa me je še čakal. Zbrcala sem s sebe pink allstarke in hlače. Oprala dude. Si umila oči in zobe. In strmela v ogledalo. Temna črta pod očmi ni izginila, tako kot je menda izginil nasmeh. Se bom potrudila. Da pride nazaj smeh, da spišem večkrat več kot le eno vrstico. Potem sem tiho kot miška zlezla pod odejo in zaspala, še preden je velik pisan hrbet utegnil priti za mano.

Minile so prve počitnice v troje in bile so ene izmed mojih najlepših ever. Biži se je odlično držala, najprej je bil sicer šok, ko se je znajdla v hotelski sobi (mamin fetiš) na tuji rjuhi (tudi mamin fetiš) in ni hotla prav veliko jest, potem pa je le zaživela in vse je zlaufalo v pravi smeri. Postala je ljubljenka celotnega hotela (o, kako sovražim to) in ‘che bella’ je vzdihovalo na vsakem koraku. Malo sva si odpočila tudi midva, ki sva si po dolgem času - kljub še vedno mrzlim večerom vzela čas za posedet na balkonu, ko je tamala ugasnila. Spila sva kakšen viski preveč in bila neskončno pametna. To sem zelo pogrešala. Bit (s tabo) in ga malo pit. Se stiskat.

Se mi zdi, da počasi prihajam nazaj.

Sicer pa sem malo žalostna. A ni to en grafit - ja sam malo žalostan? Sem, ja. Jutri se konča porodniška Otici, tako da ne bo več njenega energije polnega šibanja z vozičkom pod mojim oknom. Kakšna katarza je bila pomahat ji vsak dan. In včasih it z njo. Z vsakim dnem bolj pa prihaja poletje in tudi moja porodniška počasi teče in nič ne reče, prav hinavsko tiho mineva. Kot vse drugo. Jeseni se bo z našega konca odselil tud eden izmed mojih bratov (z družino: se pravi on in Oti in mali Nik). Neeee, ne gre(jo) daleč, ne grejo v Kalifornijo. Samo na drug konec Ljubljane se bodo prestavili, jst mam pa že zdaj cmok v grlu. Si želim, da ne bi nikoli šli. Ker je veselje mahat jim, ko jo mahajo tod mimo, jih povabit na kofe, jim - če ni časa za kaj drugega - vsaj pokazat rit skoz okno. Sej pravim, vse mineva, prav hinavsko tiho in hitro. Pa sem vesela zanje, presrečna, ker grejo na boljše, ampak priznam pa, da sem tudi prav po egoistično žalostna, ker si želim, da bi vse skupaj še ne bilo tako kmalu. Prehitelo me je, nisem se uspela pripravit.

Sem si pa kupila take punk alt roza kavbojke. Si pomagam na svoj način. No, poskušam. Ampak saj zgodbo o tistih lila kavbojkah že poznate. Ki so bile in kaj so dale čez. Hlače, ki vse prenesejo. Moj ventil, moje zdravilo. Matr, kako sem pa včasih bedna, kako si grem takale na jetra. Se mi zdi, da vsi odhajajo, samo jst ostajam. Kot da sem edina, ki nima kam it.