Arhiv za November, 2006

Zeleno, ki te ljubim zeleno

Četrtek, November 30th, 2006

Drevesa. Žabe. Špinača. Smaragd.

In tale Porsche. 

  • Share/Bookmark

Bombončki

Sreda, November 29th, 2006

Pisani in sladki.

Niso zame.

Tudi če so trdi. 

  • Share/Bookmark

Mi diši, mi ne diši – to je zdaj vprašanje … in ne glede na odgovor, hočem še

Torek, November 28th, 2006

Knjiga Parfum, ena mojih najljubših. Po kateri so seveda posneli tudi film in se te dni vrti v kinotih (to sklanjatev je uporabljal Pavle) in ki ga rajši ne bom šla gledat. Ker nočem videt, kako nesposobno so spet naredil iz torte drek.

Ful lepa zgodba o enmu fantu, ki je hotel narest parfum, s katerim bi si dalo ‘kupit’ človeško ljubezen. Mulc, rojen na eni tržnici pod mizo, sredi svinjarije, odpadkov in fekalij, med katerimi se mu je izostril vonj v nulo. Taki opisi, res, da dobiš občutek, da si zraven. Kar na bruhat mi je šlo, ko sem to brala. Pa sem vseeno vedno znova. Ene desetkrat. Psiho Sadie.

Vzporednice pa hote ali nehote potegnem z Zolajevim romanom Trebuh Pariza. Isto. Vonji. Olfaktorni impresionizem, t.i. vonjalni tip impresionizma. In Zola gre v hude detalje, sploh ko opisuje znamenito ’simfonijo sirov’. Matr, moraš bit genij, da bralca spraviš tako daleč, da si zaželi (vsaj jst, k sem velika ljubiteljica plesnivih sirov), da bi vse probal. Prijel, okusil. Brez kruha. Ali pa bruhnil. 5 metrov daleč.

‘Od sira se je širil zadah. Na dveh policah ob zadnji steni so bili zloženi veliki hlebci. Iz košar je molelo bretonsko maslo v štrucah. Normandijsko maslo, zavito v platno, je spominjalo na napet trebuh, ki ga je kipar oblikoval z mehkimi potezami; načeti siri, odrezani s širokimi rezili v navpične skale, polni vdolbin in razpok, so bili podobni zrušenim slemenom v bledo zlatem svitu jesenskega večera. Pod izložbeno mizo, ki je bila iz rdečega marmorja s sivimi žilami, so stale košarice kredasto belih jajc; in v zabojih so bili natesnoma zloženi na rogozovini siri v obliki čepa, hlebčki Gournaya, podobni medaljam, so bili razvrščeni v obliki četverokotnikov, ki so bili malo temnejše barve z zelenkastimi lisami. Največje skladnice so bile na mizi. Tu je poleg mehkih hlebčkov masla, ki so se prodajali na funte, kraljeval med listi pese velikanski cantal, preprežen z razpokami, kot bi ga nekdo poskušal razcepiti s sekiro. Zraven njega je bil chester zlato rumene barve, gruyere, podoben kolesu, ki se je odkotalilo od kakšnega barbarskega voza, pa več holandcev, ki so bili okrogli kot odsekane glave z lisami posušene krvi in trdi kot prazna lobanja, zaradi česar so dobili ime mrtvaška glava. Sredi teh težkih gmot predelanega mleka je tičal parmezan, ki je najbolj dišal. Trije brieški siri na okroglih deščicah so spominjali na otožne lune brez svita; dva zelo suha, sta bila ščipa, od tretjega, ki je bil v zadnjem krajcu, pa se je cedila bela smetana in se razlezla v jezero ter še čez deščice, s katerimi ga je trgovka zaman skušala zajeziti. Sirčki port-salut, podobni antičnim diskom, so imeli na vrhu žig z imenom proizvajalca. Romantour, zavit v posrebren papir, je zbujal misel na kladast kos mandeljnovca, sladkega sira, zgubljenega sredi ostrih duhov. Tudi roqueforti, počivajoči pod steklenimi zvonci, so imeli žlahten videz, njihova površina je bilamarogasta in mastna, preprežena z modrimi in rumenimi žilami, kot bi se jih lotila grda bolezen bogatašev, ki so pojedli preveč gomoljk. Na pladnju so bili kozji sirčki, debeli kot otroška pest, trdi in zelenkasti, podobni kamnom, ki se na škrbastih, zvitih stezah valijo izpod nog mrkačem, vodnikom črede. Tu so bili smrdljivci: svetlo rumeni zlatogorci, odkaterih je vel sladkoben zadah; trebušasti hlebčki iz okolice Tryesa, na robovih okrušeni, izputevajoči ostrejši duh, v katerem je bilo čutiti smrad vlažne kleti; camamberti, ki so s svojim duhom spominjali na razkrajajočo divjačino; pa neufchatel, limbourg, marolle in point-l’eveque, štirioglati siri, od katerih je bil vsak po svoje darežljiv, in ta darežljivost se je stopnjevala, tako da so se ti zastudili, in še siri livarot, rdeče pobarvani, ostri za grlo kakor žveplena para; med vsemi drugimi pa oliveti, zaviti v orehovo listje kakor kakšna mrhovina, ki jo kmetje na robu polja pokrijejo z vejami, a se od nje vseeno širi smrad v sončni pripeki. Vroče popoldne je sire zmehčalo; plesen na skorji se je topila in se začela svetlikati v pestrih odtenkih bakreno rdeče in bakreno zelene barve, tako da si pomislil na slabo zaceljene rane. Pod hrastovimi lisiti se je napihovala koža olivetov ter dihala kakor prsi človeka, ki je zaspal. V enem izmed liverotov je utip življenja zavrtal luknjo, skozi katero je vrela množica črvov. Za tehtnicami pa je tičal v škatlici z janežem potreseni gerome, od katerega se je širil tako kužen zadah, da je nekaj muh obležalo na sivem marmorju okrog škatle.’ 

Rečte, da sem čudna, ampak jst sem zdele blazno lačna ratala. 

  • Share/Bookmark

(s)ADDICTION

Torek, November 28th, 2006

Eno ful veliko željo mam. Vedno isto in ko se mi izpolni, že spet čakam, kdaj se mi bo spet. Ta ista želja. Najbrž sem predvidljiva, ampak si ne morem pomagat. I’m (s)ADDICTED. Nestrpno čakam. Da me ponese s sabo, nafila z energijo, prebudi  v meni spontanost, izvleče iz dneva 50 ur in naredi, da si te želim spet in še bolj.

Rada sem umazanka in da si ti moj umazanček. Da sva umazana skupaj. Takrat sva res srečna in to so edini trenutki, da mi paše te držat za roke, tudi če so lepljive od umazanije. Kr srce mi začne nabijat, če sam pomislim. Kt ena mejhna deklca. Ki je spet zadihala. S polnimi pljuči. Kot da ne bi nikol kadila.

Čakam. Čakam. Čakam. Potrpežljivo. Z motnimi in vlažnimi učki.

Me slišiš?? Sej vem, da me.

Zato so se mi zdej ustnice čisto malo razlezle v nasmeh.

  • Share/Bookmark

Kako poči srce?

Ponedeljek, November 27th, 2006

Sicer nisem vedela, da lahko (ali res lahko?) srce poči prov fizično in kako se to zgodi (tega še vedno ne vem). Sem mislila, da je nekdo pač tolk žalosten, da ga metaforično ‘boli srce’. Ampak dejstvo je, da srce dejansko poči od žalosti.

Sej najbrž ste to vedeli, jst sem zvedla šele pred ful leti na faksu. Pri drami smo predelovali eno tragedijo, citiram našga ‘drama teacherja’: ‘In potem je kralj umrl. In takrat je kraljici od žalosti počilo srce.’ Kr kocine so mi šle pokonc. Kako je to prebral. Tak žalosten zaključek, pa vendar rajcig. Tak – zvestoba do groba … and then you die. 

Ne vem, če ste gledal Cape fear, v katerem gre bad guy Robert de Niro takrat še čist mladi Juliette Lewis s kazalcem čez ustnco in ji zašepeta – I’m your new drama teacher. / fak, ker erotičen prizor/. Naša drama na faksu se mi je zmeri mešala s tem prizorom. Pa ne da bi bil naš prfoks kej seksi, ne. Sam je pa znal predmet narest seksi. In izbrat in prebrat točno tiste odlomke, ki ti potem niso dali spat.

Kolk sem razmišljala o tem. Kolk moraš bit žalosten, da ti poči srce? in če poči IZ ljubezni, a je normalno, da se mi to zdi rajcig? Koliko moraš torej imeti nekoga rad, da ti zaradi njega poči srce?

In kako to sploh fizično izgleda?

In, ne nazadnje … Katera oseba si sploh ‘zasluži’, da mi zaradi nje poči srce? Ti?

  • Share/Bookmark

150-letnica

Sobota, November 25th, 2006

Preživela praznovanje petih 30-letnic naenkrat. In to zelo dostojno, kljub hudemu prehladu, ki me je hotel zaustavit. Sem si našopala kapljice v nos, se najedla neoanginov, immunalov, unicapov, flumukanov, naprosinov, kasneje pa vse še malo poplaknila z viskiji. Ampak zmerno.

Ooo, kolk je bla huda muska. Z J. in M., triperesna deteljica iz otroštva, smo cel večer nostalgično poplesavale na My Sharona, Thunderstruck, I wanna be sedated, Poison, I want your love … Kolk sem čakala take muske … Še stopalca so pozabila, da so v špičakih. Hočem še.

Ful mam rada take večere, ki so sicer čist preveč redki, ko se z večino družbe dobimo na kupu. Tolk smeha in spominov. Sploh ko sem gledala fante, k majo zadnjih par let kr resne punce, ko so enkrat spet vsi čepeli na kupu in debatirali eden čez drugega, je blo tko kot vseh tistih 10 let, ko sem sama z njimi hodila na morje. Kt ena ta velika sestrca. Kolk pametnega so si imeli za povedat, se objemali, režali, trepljali po ramenih kao ‘pizda, stari, a se spomneš …’. ‘Moji’ fantje. K so enkrat vmes naštepali 30 let. 

Proti jutru sem še vse praznujoče razvozila domov, da me ni skrbelo in da so varno prišli. Tetka Sadie pač. Potem sem se pa najedla kruha, majoneze in sira in zaspala mirno kot dete.

Upam, da se teli fantje ne bojo nikol pretirano zresnili. In da bo še čim več takih večerov kot je bil včeraj, ko smo spet 20-letni sedeli na terasi v Grčiji, pili viski in - ne ozirajoč se na sosede, ki so delali ‘ššššššš’ – delali velike plane. In včeraj, ko smo se na koncu razhajali, mi je blo res hudo.

Ne vem, (pre)hitro je šlo teh deset let. Upam, da sem jih dovolj dobro živela. 

Vse najboljše še enkrat. Sadie ma vas rada. 

  • Share/Bookmark

Zaspani fantje

Četrtek, November 23rd, 2006

Jst mam to srečo, da sem zjutri hitro budna, ne glede na to, kolk je ura. Vstanem, zajtrkujem, se tuširam. Tko da grem budna za volan. Ampak ugotavljam, da je zgodaj zjutraj na cesti en kup ljudi brez refleksov, ki še spijo (in sanjajo) in posledično ful nevarno vozijo. Skratka, pol sebe so pustil še doma v postli. In to na žalost zgornji del z glavo.

Dons zjutri … Mislm, men je skor srce odpovedalo (k je že tko mal bolno).

Najprej en dečko, po mojem je mel 2,30 m, v činkvečentu. Že tega ne vem, kako se mu je uspelo zbasat notr (ven ziher ne bo mogu), ampak pol se pa z brzino 60 vklopi na obvoznico. Tud mal ni levo pogledal. Sem tko bremzala, da mi je zabrisal (odprto) torbico na tla. Vazelina še zmeri nisem najdla.

Potem, malo naprej (ko si srce še ni opomoglo od šoka), pa še en borec. V srebrnem golfu 4 s prikolco zadej. Ma je rinil levo na prehitevalni pas glih takrat, ko sem pripeljala vzporedno z njim. Tolk da sem mogla ful zahupat (pa ma moj avto eno pusi hupo in je res rajš ne uporabljam). Sam bi me treščil drgač. In ko sem pršla vzporedno in pogledala v un avto … En čist posran tipček (kt da bi mu avto sam od sebe ful prehitro šel), z obema rokama na ‘deset-do-dveh’, s takimi rdečimi lički, kt bi bil direkt s kuhančka (no, mogoče je tud bil). Pa se je sam nasmehinil in mi ful zadovoljno pomahal kao  ’lej, koko jst drvim’.

Skratka, ne govorim o tem, da so fantje bolj zaspani, da naute brezveze pametovat začel. Isto velja za ženske, jst sam fante bolj opazim, rajši gledam in  bolj z veseljem komentiram (/me blushes). Zatorej sedaj apeliram na oba spola: dejte rajš kakšno minutko prej vstat, da mal k sebi pridete. Skočte pod tuš, jejte, spijte kofe. K tkole zaspani in direkt iz postle, še čist topli in črtasti po obrazu, ste nevarni na cesti.

No, Sadie se je izkašljala. Srček je prenesel. Tokrat. Me pa vseen zanima, če bo jutr situacija kej boljša :) .

  

  • Share/Bookmark

Ne joči, Sadie!

Sreda, November 22nd, 2006

Včeri sem pr Baru vidla, da bojo imel eno dražbo, na kateri bojo prodajal katrco. Men se je kar milo storilo (7 let sem vozila katrco) in srček mi je začel radostno nabijat in zato sem doma prišla na dan z idejo, da jo grem kupit. Ideja ni bila lepo sprejeta :( . Tudi če sem predlagala, da prodam golfa in greva za ta keš parkrat na Maldive.

Na katrco mam posebej lepe spomine. Moja je bla temnozelena in v tistih rokerskih cajtih sem bla ta huda frajerka. Sicer je bila jeba, če je bil mraz, ker so šipe zaledenele tud znotraj, ampak prišli smo pa povsod. Katrca je bla eden najboljši džipov. Kolikorkrat sem tako krenila v neznano. Litrco Grajskega črnega na sedež in sem jo mahnila. Po eni tistih makadamskih cest, na koncu katerih je vedno poletje.

Da ne izgubljam besed o njenih kapacitetah. 11 se nas je lahko peljalo z njo. No, res je bilo to samo enkrat, pa še takrat nas je ustavil policaj. Je reku – matr, kolk vas je kle notr?? Pa jst – ene 6. Pol pa on – no, sam da se naujo uni v prtljažniku zadušili.

Pa ko smo se vračale s puncami z žura na Vrhniki. Smo imele tako politiko: tja grede sem vedno jst vozila, nazaj je mogla pa ena druga. No, torej … Nazaj grede sem jst ležala na zadnjih sedežih in se mi je prav fajn vrtelo, ena prjatlca je vozila in vsakič, ko je pritisnila sklopko, zavpila – šaltaj, ta druga, na sovoznikovem sedežu, je pa šaltala. Jao, če bi takrat ata vedel … Do konc lajfa bi imela hausarest in bi bla še vedno nedolžna.

Ampak napočil je čas, ko so se doma odločili, da jo prodamo. Tud brata sta namreč naredila izpit in smo kupili ‘mal boljši’ avto, da se ne bomo vsi trije prevažal v tej trugi na kolesih. Mojbog, kako sem jokala. Smo dali oglas v Salamona. Takoj je nekdo poklical, en nadut tepec, dal keš in jo odpeljal. 10 minut sem imela, da sem še sedela v njej in ji rekla adijo. Potem jo je tip odpeljal. In sem jokala celo popoldne. Dokler ni fotr popizdil in reku – posluš, poklič unga tipa, mu dam keš nazaj, pa nej pripelje ta avto nazaj sem. Ampak tist tepec ni več dvigoval telefona.

Tko da … Sej je res, da sem zdej že velika punca – pravzaprav resna gospa, ampak kadar vidm na cesti katrco, se mi pa še zmeri kr nasmehne. In najbrž bo zmeri tko. In ni dvakrat za reč, da jo bom enkrat spet imela. Sej pravjo, da ti gre pol na stara leta spet mal na otročje. Bom imela vsaj izgovor, da ga spet mal pobiksam.

  • Share/Bookmark

Če že mora bit čokolada …

Torek, November 21st, 2006

… pol naj bo ta črna

 

Tko da če komu pade na pamet, da bi me mal pocrkljal, sem na voljo.  

Ampak je treba pohitet, k jst drugač ne jem čokolade, mi je čist slučajno zapasala :) . Vprašanje, kdaj bo spet prilika me razvajat.

Aja, namig … Maximarket.

  • Share/Bookmark

I just can’t get enuff

Ponedeljek, November 20th, 2006

Po doooolgem Billy Idol obdobju je končno prišlo do spremembe :) . Iz prijetnega ’sooo eighties’ me je prebudil komad Dance 4 life (Tiesto ft. Maxxi Jazz) in sem izbrskala priročen The best of Faithless CD in zdej gre povsod z mano. Zjutri iz hifija v avto, pol pa iz avta nazaj v hifi.

Upam, da bo šefe preživel še eno moje obdobje. Billy Idol era se je vlekla od pomladi. Jao.

I can’t get no sleep. 

  • Share/Bookmark