Mi diši, mi ne diši – to je zdaj vprašanje … in ne glede na odgovor, hočem še

Knjiga Parfum, ena mojih najljubših. Po kateri so seveda posneli tudi film in se te dni vrti v kinotih (to sklanjatev je uporabljal Pavle) in ki ga rajši ne bom šla gledat. Ker nočem videt, kako nesposobno so spet naredil iz torte drek.

Ful lepa zgodba o enmu fantu, ki je hotel narest parfum, s katerim bi si dalo ‘kupit’ človeško ljubezen. Mulc, rojen na eni tržnici pod mizo, sredi svinjarije, odpadkov in fekalij, med katerimi se mu je izostril vonj v nulo. Taki opisi, res, da dobiš občutek, da si zraven. Kar na bruhat mi je šlo, ko sem to brala. Pa sem vseeno vedno znova. Ene desetkrat. Psiho Sadie.

Vzporednice pa hote ali nehote potegnem z Zolajevim romanom Trebuh Pariza. Isto. Vonji. Olfaktorni impresionizem, t.i. vonjalni tip impresionizma. In Zola gre v hude detalje, sploh ko opisuje znamenito ’simfonijo sirov’. Matr, moraš bit genij, da bralca spraviš tako daleč, da si zaželi (vsaj jst, k sem velika ljubiteljica plesnivih sirov), da bi vse probal. Prijel, okusil. Brez kruha. Ali pa bruhnil. 5 metrov daleč.

‘Od sira se je širil zadah. Na dveh policah ob zadnji steni so bili zloženi veliki hlebci. Iz košar je molelo bretonsko maslo v štrucah. Normandijsko maslo, zavito v platno, je spominjalo na napet trebuh, ki ga je kipar oblikoval z mehkimi potezami; načeti siri, odrezani s širokimi rezili v navpične skale, polni vdolbin in razpok, so bili podobni zrušenim slemenom v bledo zlatem svitu jesenskega večera. Pod izložbeno mizo, ki je bila iz rdečega marmorja s sivimi žilami, so stale košarice kredasto belih jajc; in v zabojih so bili natesnoma zloženi na rogozovini siri v obliki čepa, hlebčki Gournaya, podobni medaljam, so bili razvrščeni v obliki četverokotnikov, ki so bili malo temnejše barve z zelenkastimi lisami. Največje skladnice so bile na mizi. Tu je poleg mehkih hlebčkov masla, ki so se prodajali na funte, kraljeval med listi pese velikanski cantal, preprežen z razpokami, kot bi ga nekdo poskušal razcepiti s sekiro. Zraven njega je bil chester zlato rumene barve, gruyere, podoben kolesu, ki se je odkotalilo od kakšnega barbarskega voza, pa več holandcev, ki so bili okrogli kot odsekane glave z lisami posušene krvi in trdi kot prazna lobanja, zaradi česar so dobili ime mrtvaška glava. Sredi teh težkih gmot predelanega mleka je tičal parmezan, ki je najbolj dišal. Trije brieški siri na okroglih deščicah so spominjali na otožne lune brez svita; dva zelo suha, sta bila ščipa, od tretjega, ki je bil v zadnjem krajcu, pa se je cedila bela smetana in se razlezla v jezero ter še čez deščice, s katerimi ga je trgovka zaman skušala zajeziti. Sirčki port-salut, podobni antičnim diskom, so imeli na vrhu žig z imenom proizvajalca. Romantour, zavit v posrebren papir, je zbujal misel na kladast kos mandeljnovca, sladkega sira, zgubljenega sredi ostrih duhov. Tudi roqueforti, počivajoči pod steklenimi zvonci, so imeli žlahten videz, njihova površina je bilamarogasta in mastna, preprežena z modrimi in rumenimi žilami, kot bi se jih lotila grda bolezen bogatašev, ki so pojedli preveč gomoljk. Na pladnju so bili kozji sirčki, debeli kot otroška pest, trdi in zelenkasti, podobni kamnom, ki se na škrbastih, zvitih stezah valijo izpod nog mrkačem, vodnikom črede. Tu so bili smrdljivci: svetlo rumeni zlatogorci, odkaterih je vel sladkoben zadah; trebušasti hlebčki iz okolice Tryesa, na robovih okrušeni, izputevajoči ostrejši duh, v katerem je bilo čutiti smrad vlažne kleti; camamberti, ki so s svojim duhom spominjali na razkrajajočo divjačino; pa neufchatel, limbourg, marolle in point-l’eveque, štirioglati siri, od katerih je bil vsak po svoje darežljiv, in ta darežljivost se je stopnjevala, tako da so se ti zastudili, in še siri livarot, rdeče pobarvani, ostri za grlo kakor žveplena para; med vsemi drugimi pa oliveti, zaviti v orehovo listje kakor kakšna mrhovina, ki jo kmetje na robu polja pokrijejo z vejami, a se od nje vseeno širi smrad v sončni pripeki. Vroče popoldne je sire zmehčalo; plesen na skorji se je topila in se začela svetlikati v pestrih odtenkih bakreno rdeče in bakreno zelene barve, tako da si pomislil na slabo zaceljene rane. Pod hrastovimi lisiti se je napihovala koža olivetov ter dihala kakor prsi človeka, ki je zaspal. V enem izmed liverotov je utip življenja zavrtal luknjo, skozi katero je vrela množica črvov. Za tehtnicami pa je tičal v škatlici z janežem potreseni gerome, od katerega se je širil tako kužen zadah, da je nekaj muh obležalo na sivem marmorju okrog škatle.’ 

Rečte, da sem čudna, ampak jst sem zdele blazno lačna ratala. 

  • Share/Bookmark

14 odgovorov to “Mi diši, mi ne diši – to je zdaj vprašanje … in ne glede na odgovor, hočem še”

  1. mijau komentira:

    Dobro bi bilo, če bi imel dva, tri take sire v hladilniku. Zagotovo bi shujšal vsaj dva kilograma.

  2. sadie007 komentira:

    uuu, jst bi bla pa bajsika :)

  3. doktor dogi hauzer komentira:

    no fajn… po prekrokani noči je blo prebiranje tega prov en tak žameten balzamček za moj želodec…

    btw, občudujem tvoj karakter v povezavi z odločitvijo, da ne boš gledala filma… jst sem podlegu in bil deloma razočaran. tip je čist preveč lep… in film ni pustil niti pol miljoninke tistga kar mi je suskind dal s knjigo. namreč to, da je četrta dimenzija vonj…

    in ob prebiranju zolajevga inserta, lol, sem se spomnil na cleesa in njegov skeč “Cheese Shop”…

    http://video.google.com/videoplay?docid=-7667337214596229500&q=monty+python+cheese

  4. sadie007 komentira:

    sem točn vedla, tepci … da so enga lepotca dal za glavno vlogo … fakof …

  5. pirat s hribov komentira:

    kašni lepotci :) Rikman pa Hofman – zakon, igralski seveda…

  6. doktor dogi hauzer komentira:

    ne govorimo o stranskih vlogah, pač pa o glavni. če si prebral suskinda, potem je sodeč po njegovem opisu grenouilla tale whishaw pravi princ… (prepričaj se sam: http://shrani.si/o.php?parfumeo4×0.jpg)

    in ko smo že glih pri hoffmanu: ena bolj bledih vlog v njegovi karieri… ne glede na to, da je pač tak scenarij kot je…

  7. sadie007 komentira:

    mislm, sej so knjige, za katere se mi žvižga, če po njih naredijo čist zgrešen film … pa tud gledala bi ga, ne da bi mi blo kej žal … ampak filma Parfum pa ne upam it gledat, k mi je bla knjiga tooooolk huda … isto kt nisem hotla it gledat Ameriškega psihota … za Davinčijevo šifro recimo mi je vseen …

  8. doktor dogi hauzer komentira:

    men je pa vseen al maš rdeče al pa črne tangice…

  9. pirat s hribov komentira:

    OK doktor, mal oftopika ne škodi :) ne vem kakšna sta v tem filmu…mislil sem nasplošno

  10. doktor dogi hauzer komentira:

    men sta nasplošno čist ok. sem pa konkretno na glavno vlogo ciljal. med neštetokratnim prebiranjem knjige sem si ga vedno predstavljal kot enga gravža, tazga surovga in robustnega, privlačnega a na nek surov, prvinski način, ne pa na estetski. whishaw pa ni niti surov, niti grd, niti nič od tistega kar sem si ob prebiranju knjige in barvanju svoje domišljije orisal.

    pa da se razumemo, film sploh ni tko zanič. roko na srce – pričakoval sem zmazek. tole pa je blo bolj tko tko – izpadlo je precej bledo.

    pa še glede tangic: u bistvu mi je zdej useen tut če bi mela bele – važn je to, dab hit dol padle…

  11. sadie007 komentira:

    dons mam zlate …

  12. GRiSON komentira:

    Se jo lotim ob priliki, med počitnicami ;) .

  13. doktor dogi hauzer komentira:

    “ni vse zlato kar se sveti…” je reku klemen

  14. Trill komentira:

    ej..sadie…mene film ni razočaru, seveda se ne da primejat s knigo, ampak to se nikoli noben film ne bo, enostavno knjigo lahko bralec doživja sam, si sam ustvari neko podobo….pri filmu te za to prikrajšajo, pa vendar, se mi je zdel film superca. Eden redkih ki je presegel moja pričakovanja (le-ta sem imela raje zelo nizka).

Komentiraj

Vi ste prijavljen za komentiranje.