Arhiv za November, 2006

Kam so vse ideje šle?

Ponedeljek, November 20th, 2006

Ful me rajcajo ljudje, ki imajo skos kakšne nove ideje. Spontani ljudje z velik energije. Taki, ki jim misli kar švigajo sem in tja in ki me znajo presenetit. Sej vem, da je težko bit nonstop domiseln in zabaven. In tega niti ne pričakujem od enega človeka, ampak je fajn, če poznaš peščico takih premaknjencev, za katere nikol ne moreš dat roke v ogenj in ti vsake tolk cajta kdo od njih da. Malo sebe in spet malo adrenalina. Dolgočasne ljudi težko prenašam in se jih hitr naveličam. Se mi pa učki kr zasvetjo, kadar sem s kom, za katerega nikol ne vem, kaj me še čaka. In potem sem skos v pripravljenosti in tud jst čakam. Pozitivno čakam.

Zakaj razglabljam o tem? Zato ker se mi je ta vikend zgodilo nekaj, kar me je v dobrem smislu ful presenetilo. Ena huda ideja, ki me je spet za nekaj časa potešila in pregnala dolgčas. Ker že zdele komi čakam, da bo spet. In zato sem včeraj ful hitela zaspat, da je bilo čimprej jutro in da bo čimprej popoldne in da bo mogoče dons spet.

Naj živijo (dobre) ideje. In naj umre (od dolgčasa) dolgčas.

  • Share/Bookmark

Fakof

Nedelja, November 19th, 2006

Global … jst hočem nazaj Hound doga … in Palmo …

Po dolgem cajtu (ok, enkrat na mesec se dobimo) smo šle z babami iz gimnazije mal ven, plesat v Globala. Štartale smo v Penjasu, kjer je blo res luštno, sploh po parih cimetovih tekilah, bi še, vse – in to veliko. Ampak ok, gremo v Globala.

Ok, razumem, tuki se vse kasnej začne. Ma, fak of, me smo hotle plesat. Une klinčeve zavese pa kr niso dvignl. Edino, kar mi je blo všeč, je blo to, da nam noben ni težil. K ponavad, če gre par bab samih ven, je to ena velika jeba. Ker ziher nismo šle samo na drink in čvekat, ampak lovit. Tko kot zadnjič v Bakusu. Se nalepi en tip. In začne nabijat – ‘Bejbi, pejt z mano, ti morm neki pokazat. Jst mam ful veliko karizmo. Res veliko, bejbi. Nadpovprečno. Pejt no z mano.’ Hvala, me ne zanima. V svojih bolj aktivnih časih sem že vidla veliko karizmo. RES veliko, 21-centimetrsko karizmo. Tko da me slednje ne zanimajo več. Mam rajš tipe z mal manj karizme.

Tko da mam za neki cajta zadost. Globala in njemu sličnih bedarij. Ne vem, a ga ni lokala, kjer bi se začel plesat ob desetih? Pa da ne bi blo treba bit zrihtan (jebemumater celo noč v špičakih). Da bi lohk pršla v adidaskah in potem šest ur plesala na U2-je, na Clashe al pa na Zabranjeno pušenje? Ker jst mam velik energije ven za dat in tega ne morem naslonjena na eno mini polico.

Ko sem prišla domov, me je potolažil sendvič s helmans majonezo in kuhanim pršutom. Velik sendvič. Pa to, da sem fuknla špičake dol in zdrsnila v copatke z lunco in sončkom.

Matr no, a sem res že tko stara in upehana al ste pa vsi vi, k cele vikende preživite v Globalu, na glavo padl?? Mogoče pa sam nikol niste bli v Palmi na U2 night.

No, če ne druzga, mam vsaj še vedno okus po cimetu.

  • Share/Bookmark

Naravnaj budilko na Top Gear

Sobota, November 18th, 2006

Ob sobotah zjutraj. 

Sej vem, da je že znucana oddaja, sam jst jo obožujem. Sploh ob sobotah zjutri, ko mežikam v prvo kavo, prava poezija. Tip je fenomenalen voditelj, ful duhovit, mene zmeri nasmeje do solz. Kakšen job, kere hude avte vozi. Srečko.

Dons je bla ene vrste tekma, kdo pride iz Italije hitreje v London: on, z Bugattijem Veyronom (1001 HP !!) al njegov prjatuček s cessno. Res napeta tekma, najbolj me je pa nasmejalo, ko je Clarkson klical iz drvečega Bugattija v zavarovalnico, kolk bi stalo zavarovanje za tak avto, pa un tipček 24 minut na zvezi, neki brska po računalniku (Clarkson mu čekuje B-u-g-a-t-t-i), računa, sprašuje (po zdravju zavarovalca, starosti etc.), po 24 minutah pa blekne ‘Is this Bugatti a Rover?’ hahaha :D .

Skratka, zmagal je Clarkson. Ta druga tekma je bla pa iz Londona v Oslo. Njegov prjatu je šel z avionom in trajektom, on pa – o ti fak – s SLR-jem. Sicer nisem mogla gledat do konca, ampak ziher je zmagal.

Kakšna služba, porkaduš. Mogoče bi pa vzel kakšno asistentko. Tko kt bi jst zglancala te avte, tko jih oni ne znajo … Mislm, s tako ljubeznijo.

No … pa je končno spregovorila tud pleharca iz mene.

   

  

  • Share/Bookmark

Pritisni ‘escape’ za pobeg

Petek, November 17th, 2006

Debata je bila, kaj bi blo fino, če bi obstajala možnost, da bi kadarkoli lahko pritisnil na en tak gum, recimo ‘escape’, ki bi te prestavil nekam drugam. Brez nadležne dolge vožnje z avtom al pa z avionom. No, pa da ne bo perverzija prevelika, to možnost bi lohk vsak izkoristil ’samo’ trikrat na leto in ostal na izbrani lokaciji samo en dan.

To bi bilo naravnost odlično, z eno izjemo. Glede na to, da bi to katapultacijo lahko izvedel samo trikrat, bi moral fajn premislit, kam bi šel. Da ne bi šle milje v nič. Fajn bi blo treba izbrat ta prav trenutek, ko bi recimo vse drugo klapalo, manjkalo bi ti edino pivca pri 35 stopinjah. Al pa kapučina v ladjici, ki drsi po enem izmed kanalov v deževnem Amsterdamu. Al pa stiskanja na masivni postelji iz oreha v podstrešni sobi nekje na Irskem. Al pa neskončnih belih strmin in apres ski kuhančka.

Če dobro pomislim, je ideja res huda, ampak ko bi se mogla pa odločit za kraj, bi se pa težko. Ker je čist preveč izbire. In kamorkoli bi me odneslo za tisti dan, bi me verjetno kar naprej rajcalo, kako bi blo pa, če bi šla kam drugam. Ker če lahko samo za en dan nekam pobegneš, je to glih tolk malo, da samo probaš. Kt bi se z jezikom samo dotaknil česa dobrega, lizat pa ne bi mogel. En tak nonstop rajc.

Mislm, da bi me taka možnost v resnici prej razjezila kot razveselila. Tko da modro zaključujem: fajn je, da je ‘escape’ gumb samo v moji glavi. Tako kot še veliko drugi stvari. Drugače, se mi zdi, da bi imela filing, kt da konstantno nepotešena hodim po svetu. Česar si pa res ne želim (pa vi tud ne). 

Nauk za Sadie: Kdor z malim zadovoljen ni, velikega vreden ni. (ne velja za lulčke) 

  • Share/Bookmark

Res me ima, da bi te

Četrtek, November 16th, 2006

Subway Song / The Cure

Midnight in the subway
She's on her way home
She tries hard not to run
But she feels she's not alone
Echoes of footsteps
Follow close behind
But she dare not turn around  

Turn around
 
 
  • Share/Bookmark

Samo en predlog mojga prjatučka S.

Četrtek, November 16th, 2006

… kako ukrotit poredne punce …

Ker red mora bit.

  • Share/Bookmark

Magdalenice

Sreda, November 15th, 2006

Magdalenice so piškotki iz Proustovega romana, ob katerih so se mu sprožale določene asociacije. Včasih te nek okus spomne na točno določen dogodek, al pa nek vonj, al pa že trenutek sam.  

Moja včerajšnja magdalenica je bil komad od Divljih anđelov (al so ble Divlje jagode – tega še zmeri ne vem) in njihova ‘Voli te tvoja zver’. Sem se ful nostalgično spomnila cajtov, ko smo s puncami (šest nas je blo) v gimnazijskih letih hodile v Kranjsko Goro, v eno tistih službenih stanovanj, k jih je blo treba mesece prej rezervirat – pa še to so ponavadi potem izžrebali srečneža.

Ker so bli to tud časi prvih ljubezni (al pa vsaj poskusov), smo cele dneve previsele na tistih 20 kvadratih ob vodki in paštetah in modrovale o fantih. O tem če so temni fantje res bolj poredni (vse smo tripale na temne fante, edin S. je mela enga blond pankerja s 30-centimetrsko irokezo in knoflco skoz uho in ta je res skos delal pizdarije), če velik nos res pomeni tud večjega tiča, pa o tem, kako je prvič (tri so takrat že prve parkrat in so ble polne ‘pametnih’ nasvetov, čeprov so priznale, da je vse skupi trajalo ne dost več kot dve minuti – s forplejom vred). Pa o tem, kaj neki vse nas še čaka. Polne smo bile pričakovanj.

Zdaj se le še redko vidimo in vsaka fura svoj lajf. Dveh nisem videla že vsaj deset let in ju tudi nič ne pogrešam. Jasno, zdej so čist drugi časi in tud me že marsikaj več vemo. Recimo to, da so tud blond fantje poredni. Pa da velik nos ne pomeni nujno večjega tiča. In da se tud fante z irokezami in knoflcami ukroti in da postanejo čist spodobni daddyiji. In ne nazadnje tud to, da tud seks lohk traja več kot dve minuti. Kar je bila zihr ena najbolj spodbudnih ugotovitev.

Da zaključim. Fajn je it skos vse te faze pričakovanj. Ene stvari se izkažejo za zmotne, druge za še boljše kot si se nadejal, ampak najboljše je pričakovanje. Tisti veliki učki, ki čakajo, kaj (vse še) bo. Občasno pa je dobro ugriznit tud v kakšno magdalenico, če ne zaradi drugega zato, da nardiš malo revizije v svoji glavi in da se nasmehneš luštnim spominom, ki so iz tebe naredili ’veliko punco’.

 Voli te tvoja zver

Tvoj dah me mami da ti se dam
i hoču jer dugo, dugo sam sam
ne, neču za nju, neču da znam
tvoj dah me mami da ti se dam

Voli te, voli te tvoja zver
princ iz života tvog
sudbine tvoje dar i žar

Ostavio sam prah po telu tvom
koji nikad, nikad neče da prodje
ostavio sam prah u srcu tvom
i on če uvek, uvek da traje

Ne, ti nisi htela andjela
htela si crnog djavola
od mene si to i dobila …

  • Share/Bookmark

R.I.P.

Torek, November 14th, 2006

Zadnjič se mi je zgodilo, da mi je v avto zašla muha. In to ne kamor koli, ampak v (!) tisto lučko na stropu. Pojma nimam, kako je prišla notr, ampak od tam ven se ne da pridet. K sreči sem šla ravno tisti dan na servis zamenjat gume in (muha je bila še živa) tiste fante tam povprašala, če se da to lučko odmontirat, pa muho ven vzet. Ker – kljub temu da nisem glih ful velika ljubiteljica živali – pa vseen ne maram gledat, ko se revce mučijo. In je serviser reku, da se lučke same ne da odstranit, da je treba dol vzet komplet vso tapiserijo in ne vem kaj še. Je reku – pridite enkrat drugič, ko bo ta velik servis, pa jo bomo ven vzeli.

No, ko sem se popoldne vračala iz službe, je bila muha že mrtva. In zdaj jo vozim s sabo.

Me pa tolaži misel, da je bila njena zadnja vožnja v življenju hudo adrenalinska. Mogoče jo je pa kap.

  • Share/Bookmark

Kako preživeti obisk 2-letnega smrkavca (in se zraven vsaj malo zabavat)

Ponedeljek, November 13th, 2006

Jah, ni druge, spet mam en nespodoben nasvet – spit liter vina in si zraven čimveč žvižgat.

Pa sej vem, da majo tamičkeni velik energije in tud vem, da je majo eni fuuuuul velik. Pa sej mene ne moti energija, pa šibanje z enga konca dnevne na druzga. Mene moti svinjanje. Mene moti to, da mora smrkavc glih na obisku iz tetrapaka po slamci pit borovničev sok (ki ga je njegova mama kot zanalašč potegnila iz svoje sport-billy torbice prav za to priložnost). Čeprov starši vejo, da si ga samo našopa v usta, pol pa pljune ven. In ok, mogoče sem res ‘ta stroga tetka Sadie’, ampak mene je skoraj razgnalo od besa (to je blo še preden sem spila pol flaše in še preden sem si začela požvižgavat), ko je mulc že četrtič polil bel tepih in si usta, umazana od čokolade, ubrisal v natucija. Tastari pa še zmeri nč. Če se prov spomnim, moja brata in jst, ko smo bili majhni, na obiskih niti mignili nismo, kaj šele, da bi kdaj kdo kaj umazal, uničil. Sedel smo na kavču in se držal za roke in čakal, da gremo domov. Kt trije presrančki. Ok, sej mogoče bi se tokrat mogla jst razpizdit, pa tud imelo me je, da bi mulca okol ušes. Ampak ok, sem imela v glavi to, da je tepih itak v fazi menjanja in da gre iz natucija hvalabogu vse ven. Matr, koko bi ga okol kepe, če ne bi blo teh olajševalnih okoliščin.

Zato sem pa počasi kr rajši odklapljala, vedno bolj. Mal sem srebala vinček in mislila na belo mivko in turkizno vodo in na sončni zahod. In bolj, ko je bila steklenica prazna, bolj vseeno mi je bilo in jeza je hlapela z vinom. In pol sem dala čist neopazno še musko bolj naglas, da tamalga ni blo skoraj nič več slišat. In pol sem celo malo zaplesala. Najboljši je bil pa trenutek, ko sem kar naenkrat pogledala okrog sebe in obiskov ni blo več. Kr sesedla sem se v dnevno na tla in to točno na enga izmed unih borovničevih flekov. V beli trenerki. Ampak zdej mi je blo že čist vseeno.

Pa da se razumemo. Mene je razpizdilo to, da tastari nč ne rečejo. Da še ploskajo zraven – kao, lej ga, kolk je naš brihten, sam od sebe je vrgel šalco ob tla. Bravo, bravo! Ne vem, po mojem si je bolj zaslužil en spenk čez rit. Če se tetko Sadie vpraša. Kar se je pa seveda ne, ker ona nima pojma, ker vendar nima otrok.

  • Share/Bookmark

The day after: LET3 in suha klobasa

Nedelja, November 12th, 2006

Danes večinoma počivam, se prekladam s kavča na postlo in potem spet nazaj na kavč, skratka – okrevam. Včeraj smo še malo žurirali, zato je tale nedelja zelo ležerna. Prov paše. Kosilo v Harambaši (njihovih čevapov se nikol ne naveličam) je bil današnji edini izhod.

No in med tem romanjem, ko sem bila ravno v dnevni, sem na TLP-ju ujela LET3 in Dijete u vremenu, ki je trenutno eden mojih omiljenih komadov in si ga vedno, ko je po MTV-ju, našopam do konca. Fuuuul mi je všeč. LET3 so mi sicer že tko všeč, ampak zarad tega komada dobim kr kocine pokonc, kar se v zadnjem cajtu zarad muske žal redko zgodi.

Najbolj hecen je bil pa moment, v katerem se je nocoj ‘zgodil’ ta komad, mislm, idealen tajming, mal perverzen – ko sem prijetno zmačkana na kavču grizljala svojo najljubšo suho kolobaso – jelenovo (čist sem nora na suhe klobase). Uni tipi pa v belih hlačah, z brki, brez majc, z ribami okol vratu in z nagimi ritkami. Jst pa s polnimi usti najboljše klobase na svetu. Kera poezija. Kakšen lep nedeljski … finiš.

P.s: A sem ti rekla, da je zgodbica o ritki, iz katere raste rožica resnična? Vidš, pa nisi verjel. 

  • Share/Bookmark