Jst sem že z nakupov, tko da me čakajo sam še razne ‘luštne’ priprave, kako na primer povečati dnevno sobo in kako iz šestih naredit dvanajst stolov :). Sicer pa ne pričakujem nič kaj bolj pretresljivega od zadnjega žura. No, od včerajšnje prednovoletne zabave, recimo.
Želim vam vsem, da lepo praznujete.
Kako sovražim to besedo. Bilanca. Bilanca leta 2006. Kaj vse ste in kako ste zadovoljni z minulim letom?
Fakit. Jst bom napisala, česa vse nisem … Da bom mogoče pa letos …
- nisem se postrigla na kratko
- nisem se navadla hodit v petkah
- nisem imela dojenčka
- nisem stiskala zobne paste tam, kjer jo je treba (ampak še vedno na sredini)
- nisem šla na ta najboljši hotdog v Amsterdamu, ampak sem šla mimo
- nisem se nehala panično bat pajkov
- nisem se naveličala Billyja
- nisem nehala mijavkat
- nisem se navadla uporabljat pečice
Ker nisem letos, mi je ostalo za drugo leto. Kar je čist ok. Imet cilje.
Včeri prižgem Discovery in ga zagledam. No, najprej samo gledam in se mi zdi znan. Vzamem v roke CD Sex Pistolsov. Matr, da je on, Johnny Rotten. V eni oddaji o morskih psih. Oblečen v neoprensko obleko z vzorcem ose dela tečaj za potapljača in zraven poka svoje tipične ksihte. Se zavzeto zanima za morske pse, pogovarja z ljudmi, ki so zarad njih ob noge itd. Gre na eno ladjo, ki ga (mislm, da so bli nekje okol Cape Towna) pelje gledat, kako se morski psi prehranjujejo z baby tjulnji.
Ful hecno. Si ga nisem znala predstavljat v taki dokumentarni oddaji. In ko mu predstavijo šefa enga velizga akvarija z great whites, mu ta doktor nevemžečesa reče ‘Rad sem poslušal vašo glasbo’. Hehehe. Tak psiho, tale Rotten, pa se nekaj trudi bit videt resen gospod. Ampak ga na vsakem koraku spominjajo, da to ne more bit.
God save the queen, ja. Na veke vekov. AMEN.
že od zjutraj mi je jasno, da je 26. in da se od danes naprej sme kalit mir s petardami. Piratk in pištol nimam rada, ker samo brezveze poka. In jaz, k sem bolj trhlih živcev, se zmeri tko ustrašim, da skočim nekam pod strop (če pa ni stropa, pa pod zvezde). Rada mam pa une ‘baterije’ in ostalo municijo, ki strelja barve in zvezdice. Tak prajvt ognjemet. Tudi za letošnje novo leto smo že kar dobro pripravljeni.
Se tud teb zdi, dragi Billy, da je danes nedelja? Meni se že, ker sem danes frej, jutr je pa služba. In zato mam oprane lase (ne perem si jih sam ob nedeljah, Billy, ampak - vedno pa tudi ob nedeljah) in čez stol že visi sveža srajca, da jutri samo smuknem vanjo. Prov fajn sem si spočila med telimi prvimi prazniki in sem kljub izdatnemu športanju (sploh danes je res orng pihalo) polna energije in posledično precej židane volje. Veselim se spet jutri ob šestih vstat in se peljat čez zaspano Ljubljano. Sploh jutri bo prima, k jih ima po mojem večina kolektivca in bo vse prazno. Kar zdrsela bom skoz okrašeno mesto, medtem ko bom poslušala Ganse. Ni vsak dan praznik.
In komaj že čakam še zadnjih veselodecembrskih večerov, ki jih bom dodobra izkoristila. In bodo spet komentarji - ja, ti se ne znaš zabavat brez alkota. Se znam in se tud bom. Ampak januarja.
Zdej si grem pa narest večerjo. Sendvič z zelenjavnim maslom in plesnivim sirom. Sendvič za angelčke. Če bi imeli ritke.
Že cel vikend stojim na balkonu s poslinjenim kazalcem v zrak in čakam soliden veter. Da bi lahko šla preizkusit novi kajt. Danes kar ok kaže - tudi ko sem po stanovanju odprla okna, so se zaloputnila vrata - očitno se zrak nekaj premika. Včeraj je bilo porazno in žalosten je bil pogled na naju, ko sva dve uri pri -1 stala na polju in upajoče gledala v zrak. Vetra pa od nikoder. Noge mi je uspelo odtajati šele okrog enajstih zvečer. Ampak za danes mam pripravljene iberhoze. Tiste, slane še od jadranja. Hecen bo filing decembra v slanih hlačah spuščati padalo. Hecno je biti jaz.
Včeraj nisem mogla zaspat. To se mi zelo redko zgodi, običajno sem tako zmatrana, da me zmanjka že pet centimetrov, preden se moja glava dotakne blazine. Preveč lep večer je bil in taki večeri me razburijo do te mere, da potem od zadovoljstva ne morem zaspat. Isto je vsakič, ko se dobimo z babami. No matter, kdaj pridem ponoči domov, zbudim šefeta in mu začnem nabijat o naših prigodah. No, v bistvu zašepetam v temo na drugi strani postle - ej, a spiš? Sej vem, da me ne posluša, ampak ven moram dat. Drugače me preveč tišči in ne morem zaspat. Tudi od veliko dobrega tišči v prsih.
Prazniki pa še kar trajajo. In na moji kuhinjski mizi je še vedno potica in so orehove lunce. Še veliko me bo tiščalo od dobrega. Edino šefetovih mafinov je že zdavnaj zmanjkalo. Danes bi mi daleč najbolj pasala krvavica s kislim zeljem in ocvirki. Počena in fajn zapečena krvavica. Potem je pa zarad mene lahko res hud veter, ampak od tal me ne bo dvignil.
danes pa s strahom pričakujem večer in upam, da bo Božiček našel mojo smrekco in pustil kaj pod njo.
Sej sem bla kr pridna letos, no.
Rada te ima tvoja
Sadie
ena taka lepa sobota je (že skoraj) za mano, hitra in uživantska. Zjutraj sem jo že zgodaj mahnila na tržnico. Rada mam mraz, ki reže do kosti in odkrivanje debelih dek, pod katerimi je droben motovilec. Potem je bil fitnes, ki mi je pomagal, da spravim ven praznovanja prejšnjega tedna. Mislim, da mi je kar dobro uspelo, ker rame že kar precej bolj čutim kot bi si jih želela :).
Po najboljših čevapih v Harambaši in kratkem počitku sva šla po ta velikih nakupih futra (to je res ful annoying opravek, ampak, jebat ga, kar se mora, ni težko) in gužva je bila res strašna. Kruh mi je prodala bivša sošolka iz osnovne šole, ki me je prepoznala, kar je zame po vseh teh letih res fajn kompliment. Končno mi je uspelo dobit tud ene normalne elastike za lase. Upam, da bodo zdržale vsaj kakšen teden.
Pozno popoldne pa sem šla še na obisk k mami in fotru in pomagala zavijat darila za jutrišnji večer, ko se bomo spet vsi skupaj gnetli v naši mini kuhinji — nas pa je vsako leto več. Kar malo nostalgična sem postala. Včasih smo bili takle cajt vsi doma v dnevni, zdej smo pa že par let raztepeni naokrog in včasih pogrešam tiste večere, ko smo se do solz narežali skupaj. Naša družina je daleč naokrog znana po svojem ‘odurnem’ črnem humorju, ki ga nihče ne razume (ok, ali pa samo ne mara, ker zna it za tuj okus res (pre)daleč).
Ko sem prišla nazaj domov, je že vse dišalo. Od presenečenja sem kar obstala odprtih ust. Moj šefe namreč nič ne zna kuhat (al se pa vsaj res dobro dela), danes pa se je pogumno lotil mafinov. Tako da zdaj čakam, kaj bo. Vsak čas bo. Še ena minutka.
Potem gremo pa do Bermudskega trikotnika na enga al pa dva. Decembra je nujno, da te vsaj malo zebe na štantih.
Res so fini prazniki, dragi Billy. Se ti oglasim še kaj. Kmalu.
Lupčka,
tvoja Sadie
Prihaja :).
Silvestra mam še najrajš od vseh teh mišičastih tipov. Švarceneger preveč govori (tudi čisto malo je pri njem preveč), Van Damme je butast (sem enkrat vidla intervju in mi bo na veke vekov žal), Lundgren je preveč ‘lep’.
Sly je pa … Postaven in pošten. Njemu bi verjela, če bi reku, da bo še vse ok. Pa nekaj otožnega ima v sebi. Taka fajn mešanica: glih prov postaven in glih prov naiven (beri: butast). Kaj druzga pa rabš za en filmski večer. Ok, mogoče kokice.
Bloganje je zame v bistvu ene vrste dnevnik, kamor pišem namesto v zvezek. Ker mam pač večkrat polno glavo in dam rada ven. In ker že od nekdaj ob pisanju čutim ene vrste katarzo in mam zato polne zvezčiče zapisov, na katerih se nabira prah, tkole se mi pa zdi fino imet vse to v elektronski obliki. Je manj krame. Zavedam se, da je tole javno in da ljudje berejo, ampak za to mi je v bistvu vseen. Ker nisem nč spešl, ker živim običajen lajf in nč posebnega ne pišem in ker itak ne uporabljam imen. Se pa nikol ne lažem. Mislm, stvari so subjektivne, jasno, stojim pa za vsako besedo, ki sem jo napisala. In se ne mislm nobenmu zagovarjat. Za karkoli. Če vas kej matra … Sej ni treba brat. Jebe se mi za to, če me kdo bere. Sej tud mojih 23 zvezkov nikol noben ni bral.
Razumem tud, da se bloge komentira. To je pač njihov namen, za katerega pa mi je v glavnem tud čist vseeno. Ker me ne zanima, kaj si kdorkoli misli o mojem pisanju. Sem diplomirala iz pisanja in ne rabm nasvetov. Ker poznam teorijo, tud če je ne upoštevam. In večino tistih, ki kaj dodajo, itak osebno poznam, tko da se mi paše mal pohecat, kar je zame tud smisel t.i. komentarjev. Drugač se mi zdi pa načeloma ful hecno, da se nekdo, ki te ne pozna, spravi komentirat, recimo, tvoje misli. Al ti pa tala kakršnekoli nasvete že.
Nočem bit nesramna, da se razumemo. Ker sem vzgojena tko, da živim po svoji vesti in to zaenkrat funkcionira ok. Se pa ne obremenjujem z ljudmi, ki mi nič niso in mi posledično njihova mnenja nič ne pomenijo. Pri mene šteje samo peščica tistih, ki jih imam rada, jim zaupam in katerih mnenja, kritike ali pohvale vzamem na znanje. In teh je 12. In njihova mnenja upoštevam, njihova kritika me zaboli in njihova pohvala mi naredi veselje.
Upam, da sem zdej odgovorila vsem tistim, ki mi poleg komentarjev pošiljajo tud mejle in se vtikujejo v moje bloge v upanju, da ‘I care’. In majo tud razne perverzne opazke in predloge. Da se razumemo - jst si s svojim pisanjem tukaj ne iščem tipa, ne iščem prjatlov, ne iščem nč. Jst samo (občasno malo bolj iskrivo) zapisujem. Da ne pozabim.
Tko da … Hvala za trud, ampak - ne, hvala.
Hehe … Zdej pa le izlijte ves svoj žolč na tole. Res me bo hudo prizadelo.
Pa sem :(.
Prid domov. C’mon!
