My name is Bond. Sadie Bond.

Včeri sem že ene desetič gledala Kill Bill 1 (dvojke mi raj ne omenjat). Ta film mi je res eden najboljših ever.  Nasploh sem velika fenica Tarantina, ker je eden redkih, še bolj premaknjenih od mene. In ta občutek me pomirja in veseli in tolaži.

Ta film mi je najbolj všeč zato, ker je pisan, hiperaktiven, pa ker zgodba skos preskakuje in je malo črnobela in malo risanka. Uma je svetovna (pa tud ostale babe, itak), Madsen je pa tud idealen psiho, čeprov se mi zdi, da zadnje cajte res redko špila. Ampak ma potem, ko se prikaže, tolk večjo težko. I guess.

Srce mi je pa strl un pick-up truck, živo rumene barve s pink napisom zadej Pussy wagon. Sicer predvidevam, da je bil Dodge Ram (jst si pol zaželim še, da je SRT), tko da recimo, da izgleda približn tkole (razen barve):

Res prostoren avto. Jst bi mela tazga rumene barve. Zadej bi pa naložila vse, kar rabm (jst ne rabm velik, res ne)  in pol bi krenila all the way od Chicaga do LA. Čist počasi, po uni dolgi, men se zdi da čist ravni gladki cesti (ampak jst sem jo vidla sam na TV) čez pustinjo. Mimo vseh tistih nič kaj nobel motelov z umazanimi skreti in scary pump (sem jih vidla tud sam po TV-ju), kjer razni psihoti natepavajo burgerje in pite in sumljivo gledajo izpod čela in nič ne govorijo. Eno tako izi potovanje, na katerem bi bla lohk fajn umazana, bi mi dobro delo. Sebe si prov z lahkoto predstavljam v eni taki hill-billy karirasti srajci, s kavbojskim klobukom, pa kakšne une ta mehke škornje s cofki bi mela gor.

Po mojem bi se kr dobr zabavala. Če me ne bi blo v resnici strah it samo tko delč in v samoto. Ne bi blo pa nč narobe drugač, tko, bit malo več sama s sabo. Si vzet mal cajta in se poslušat. Ker včasih mam res tak filing, da mam sama sebi še velik za povedat. Največ. Ker si lohk povem tud vse tisto, kar bi se ostalim mogoče lohk zdelo bolno, trapasto al pa še kej hujšga. Velikokrat vozim in naglas debatiram. Najbrž čudno  zgleda, če me kdo gleda v avto (al si pa mislijo, lej, kako punca prepeva, Sadie ma pa v resnici glasne in resne debate z alteregom). Pa me ne briga. Hecno je sedet v tišini in poslušat svoj glas. Probajte kdaj. Ker, kolikor je hecno, je tud katarzično.

Tko da … Če boste kdaj potovali po Route 66 (prmejduš, da klele ena 6 manjka) in naleteli na živo rumenga pick-upa s pink napisom Pussy wagon, v katerem bo punca s kavbojskim klobukom, boste zdej vedeli, da je to Sadie. In če se vam bo zdel, da pojem, vam lohk že zdele povem, da ne bom pela … Tist, kar boste videl, bojo resne debate. 

Sem zmerna ljubiteljica gledališča. Se pravi, da imam v Drami abonma ene petnajst let, vmes pa občasno skočim kaj pogledat v MGL (čeprov še najmanj rada glih sem) al pa v Špas teater.

Tudi to soboto sem šla. Moram rečt, da glede na to, da imam alergijo na komedije tipa ‘ha-ha-ha’ teater, se je v Drami odvila ena zelo fajn komedija z naslovom Šparovček. Pohvalim in vam priporočam.

Sicer pa sem hotla povedat nekaj čisto drugega. V tej komediji je igral tudi Bojan Emeršič, tip, ki se mi je  sicer kar malo zasral s to oddajo za vikende, v kateri je ves pisan. Ampak ga moram pohvalit. Super je bil. Čist nič ni bil Zmago Batina. Ker se mi zdi, da nekateri igralci, ki si ob teatru služijo kruh še z reklamami, da se tega svojga nesrečnega imidža potem nikol več ne znebijo. Emeršič očitno zna. Da ne izgubljam besed o (itak fenomenu) Jerneju Šugmanu. Ki je lahko stokrat Veso, pa bo še vedno najboljši Hamlet. To so res ta pravi profiji.

Medtem ko že zdele vem, da Jerneja Kuntnerja, tega nesrečnega Merkatoreja, nočem nikol več videt na odru. Ker bo iz njega na veke vekov govoril Merkatore. Ne more bit več drugačen. Merkatore je v nadaljevanki, v reklami, ko vodi kakšno prireditev. Zame je izgubil vso kredibilnost enga igralca. Ne vem, zakaj. Ampak ob njem dobim vedno isto asociacijo ‘A boste poskusili ta prašek, gospa’ in to me odbija, ful. 

Se mora pa po mojem strašno dokazovat tamal Kavaca. Ker je tolk seksi. Si ga ne predstavljam recimo, da bi igral kej druzga kot ’seksi zdravnika’ al pa kakšnega heartbreakerja. Seba kot Hamlet? Neeeaa, tenx. Pa vem, da so za njim Pandur teater, pa Che Guevara, pa zdej en film, kjer igra invalida itd. Sam vseen … Za moj okus on žal nikol ne bo recimo verodostojen mesar. Mislm, precej bolj se bo moral dokazat, da ne bom samo zijala (in čakala, da da srajco dol), ampak tud poslušala. Žal. Ampak taka pač sem. (Mogoče malo) plehka.

Sicer pa … Kaj pa jst vem. Po srcu sem itak ’strojnik’ :D.  

Ta teden me je res zmatral. Sicer gre hitro, ampak še vedno prepočasi. In sem vesela, da je končno petek. Ki pa se ni glih najbolj obetavno začel. Glava me boli. In to ful, spredaj, čelo. Zebe me. Žejna sem. Muskelfiber mam v riti, k sem včeri naredila 100 počepov z 20-mi kilami na hrbtu. Zatečene učke mam. In menstro (prvi dan - punce bojo vedle, kva to pomeni). Ampak je bil včeraj vseen en krasen večer in če ne bi vedla, da bom zarad njega dons tolk zjebana, bi ga potegnila fajn daleč v jutro. Spila še kakšno pivce in malo zaplesala.

V službo grede sem poslušala musko čist na potihom, spotoma kupila sendvič s tuno za malco in 2x Pogrej&pojej Čili kon karne za kosilo (šefe še ne ve). Tko da bom šla po šihtu lohk direkt domov, potem pa mal spat. Zvečer bova pa nocoj doma in komi že čakam un film s Colinom Farellom. Pa ne zarad filma. Pa upam, da bo dal dečko kej majco dol.

Hecno, kako pride tak dan, ko si želim, da bi minil ko strela. Pa načeloma nimam rada tega. Ker grejo dnevi že tko prehitro in dneva, ki mine, nikol več ne dobiš nazaj, da bi ga bolje izkoristil. Zato se trudim, da za vsak dan (beri: čimveč dnevov) lohk rečem, da sem ga dobro živela. Vsak dan mora obvezno imet vsaj nekaj dobrih elementov. Lohk seks, dober sendvič, kavo v postli, par dobrih komadov, kakšen lep sms. Pol zvečer, ko ležim v postli in se silim zaspat, zmeri dam na vago, če je blo zadost dobr. In ko zaključim, da je bilo, pomirjena zaspim. Jezi in teži me, če imam ob koncu dneva filing, da ni bilo zadost dobro. Ker kar mine, ne pride več nazaj. Obžalovanj pa ne maram, je škoda časa in energije. Obžalovanj v smislu - škoda, da nisem takrat bolj uživala. Ali pa - škoda, da nisem takrat, ko bi lahko, ostala še malo … Zato vedno ostanem še malo. Ker trenutke se je treba navadit zavlačevat. Kot orgazme. Da ne minejo prehitro, da trajajo.

Zato vedno, ko lahko, ostanite še malo. Zavlačujte minute. Da bo dan daljši in bo življenje daljše. Ker, na žalost, živiš pa samo enkrat. In ni popravca.

Ok, čist lohk bi napisala kej lepšga in bolj osladnega, k je petek in sonce in vse to. Ampak ne bom. Jebite se.

Ker smo se včeraj dobile z babami in smo bile tolk pametne, da je groza. Pričakujte T-storms.

B. se je preselila in je bila otvoritev stanovanja. S pregrešno dobrim pršutom in zelo pitnim vinčkom. Se mi zdi, da sem skoraj cel večer sedela na otočku (un pult s ploščo za kuhanje na sredi kuhinje) in bingljala z nogami naprej in nazaj in v rokah stiskala kozarec. In razmišljala, kolk idealna višina pulta. Za seksat. No, pa tud za sekljat, ane. B. ima nobel svetlo stanovanje z majhnim kabinetom - kadilnico, kjer sediš na tleh, se s koleni dotikaš prjatlce in imaš solzne oči od dima. B. ima tudi naravne lepe blond lase do sredine hrbta in svetovne modre učke.

No, ko smo dale prvo navdušenje čez, je Z. na mizo položila dve slikci in rekla - moj dojenček. 9 tednov stara pikica na ultrazvoku. To je bilo šele treba nazdravit. Našega prvega dojenčka. Sem ji rekla - vse je lahko, samo Bili ne, Bili bo moj. In zdaj čakamo. Smrkavčka. Nazaj grede sem veliko počasneje vozila. Je bil pa le še eden več v avtu.

In danes sem ful dobre volje in našopana z energijo. Ker kadar se dobimo, enkrat na mesec, je zmeri hudo. Kej dobrega pojemo, kej spijemo, mal se lupčkamo, mal šlatamo. 6 čist različnih bab, 6 kontra lajfov. 6 zgodb. In izkupiček včerajšnjega večera? Svinganje je ‘in’. Pa ena bejba zgoraj brez. Tud pri tridesetih so še zmeri dobri joški.

Hawk.

V nedeljo so v Ljubljani prižgali lučke. Slavnostno ob petih popoldne. Jst sem se sicer glih z avtom drenjala čez center na pivo v Gas Stejšn, ampak nekaj tega prednovoletnega utripa sem pa vendarle zaznala. Še najbolj v gužvi na cesti. K ljudje v evforiji, da ne bi zamudili odštevanja do prižiga lučk, žmigajo levo in zavijajo desno. In drugi jim trobijo. In vsi imamo zarošene šipe  in smo ujeti v pleh sredi tega prazničnega filinga. Ampak mene moker hrbet od švica asociira na kej druzga. Ne na božične lučke. In tisto mrzlo pivo potem mi je blazno dobro delo.

Včeraj je šefe naznanil, da se pri njih letos ne bomo nič obdarovali, da je bil predlog, da bi rajši vsak nekaj spekel, kakšno sladico in jo prinesel s sabo. Prima ideja. Ker nakupovanje daril (spet z mokrim hrbtom, ki spet asociira na fuk, v resnici je pa čist navaden švic kombinacije puhovka+40 stopinj v trgovini) me ubija. Niti nimam idej. Mam pa rada majhna darila, ne draga, bolj pozornosti. Ker draga darila s seboj prinašajo občutek dolžnosti in ne nazadnje tudi perverzne stroške. Od katerih si ne opomorem do februarja. Ko me že spet osuši še smučarija. Seveda pa se je z leti tudi repertoar majhnih pozornosti večinoma vedno istim ljudem zmanjšal. In sem vesela, da bo letos drugače. Zdej rabm samo kakšno pametno idejo za pecivo. Kaj, kar se ure dolgo packa (zaradi spoštovanja do gostitelja) in potem poje z rokami. S kakšnim bogatim premazom. Smetana. Pasirana jabolka. Vonj po cimetu in vaniliji. Kaj lepljivega. Sočnega. Se perverzno sliši? Moram še malo razmislit. V bistvu je lahko tud čist navadna pita iz kupljenega testa. Pa bo rajši več časa za seks.

Danes je 6. 12. in očitno je napočil čas božičnih komadov. Te obupne cuker dvigujoče balade, zarad katerih mi gre na kozlat bolj kot od kuhanega vina. Še dobr, da lohk vsak hip porinem notr CD in se mal pomirim ob Billyju. Do naslednjega hitiča. Danes zjutraj na poti v službo sem prvič (letos, ane) slišala znameniti in obvezni hit tega meseca Do they know it’s Christmas. To je seveda un komad, k ma Bono še bundesliga frizuro in hecno visok glas. Ampak njegov ’solo’ je vseen najboljši in še zmeri mi grejo vsakič, ko ga slišim, kocine pokonc (kolikor jih imam). Včasih, vem, sem ga prvič slišala tik pred božičem. Zdaj ga pa vsako leto še kakšen dan prej. Kmalu bo že za prvi november. Bundesliga Bono na grobu mojga dedka. Ne vem … Men se tud to zdi mal perverzno.

Al je pa dons sam en tak dan. Ko je boljš, če se dam na ketno.

je bil naslov včerajšnje oddaje na Discoveryju, ki je govorila o ženskah, ki se ukvarjajo z bodibildingom. In moram rečt, da je men še zmeri malo slabo. Pa da ne boste mislili, da sem pusi, klele je ena izmed fotk, več jih najdete, če vtipkate v gugl naslov bloga.

Skratka, ženske so res ogrooomne, ampak reees ogromne. In glasove in face imajo zarad hormonov čist moške. In potem so blazno hecne (da ne rečem groteskne), ko jih ful namažejo, da bi bile videti vsaj za kanček milejše (predvidevam, ampak me je kar groza). Problem je edino v tem, da tisti možačasti ksihti pod tono šminke dobijo videz fajn zgonjenih transvestitov (pa še jim kr mal krivico delam, transvestitom, namreč).

In potem je bila tista punca (men je zgledal sicer dec, ampak ok) šele 7. Po 20-ih tednih odrekanja, pa zadnje tedne nč ne jejo, pa čist se morajo dehidrirat, da izgine vsa maščoba, pa sam mal cukra pojest, da se žile ‘lepo’ napnejo … Po vsem tem je bla revca šele 7. Samo se ni vdala. Za zaključek je svojim (ubogim) staršem, ki so prišli navijat zanjo iz Anglije v Las Vegas (in ki sta nonstop ponavljala, da upata, da bo počasi nehala s tem in postala spet ‘normalna’, se poročila in imela otroke), zajamrala, da bo mogla pač še malo bolj trenirat, da bo drugo leto zmagala. Sploh noge. Te so res čist prešvoh, je ugotovila komisija.