Arhiv za Januar, 2007

Razno … pisano

Sreda, Januar 31st, 2007

   

 

  • Share/Bookmark

C’mon!

Torek, Januar 30th, 2007

  • Share/Bookmark

O tem, kdaj pride čas za dojenčka in kaj, če sploh ne pride?

Torek, Januar 30th, 2007

Včeraj smo se z babami spet dobile na enem naših znamenitih katarzičnih večerov. Z. je pripravila toliko hrane, da sem še danes sita (sploh ribji namaz s čilijem je bil za umret dober) in spet smo hitele govorit ena čez drugo, da bi nadoknadile. Z. je tudi prva od nas, ki je noseča.

In prej ko slej nanese debata na dojenčke. Debata o smrkavčkih je v naših letih precej občutljiva tema. Ker imaš skos filing, da vsi nonstop neki pritiskajo nate, te vsakič, ko te vidijo, gledajo v trebuh, te skos sprašujejo, kdaj bo, skratka, težijo vsakič, ko ti slučajno zapašejo kisle kumarice. In smo se pogovarjale, da se verjetno pa nobeden od njih pred tem  (ker je pač navaden butelj) nikol ne vpraša, kaj pa, če jst že pet let poskušam zanosit, pa ne morem. Kaj pa, če mene pa vsakič ful zaboli, ko mi nekdo reče, kdaj bo dojenček. Sicer hvalabogu ni tako (trkam ob les). Pa vendar – nikoli ne veš. Nekateri imajo včasih tudi kakšne bolj boleče skrivnosti. Želim si, da bi se ljudje znali malo bolj rahločutno obnašat, da bi mogoče kdaj, preden zinejo, dvakrat premislili (in ne raje dvakrat zinili). Jst ne mislim nobenemu nič več razlagat. In si vsakič, ko kdo brezobzirno načne to v bistvu občutljivo temo, mislim – mater, kakšen butec.

In zato so edina družba, v kateri se res neobremenjeno menimo o tej temi, tele moje babe. Nikol nobena ne sprašuje zakaj ne in kdaj pa, nikol nobena nima bednih pripomb v stilu ‘ful si že stara’, ker smo vse isto stare. In vemo, da je še zadost časa, ki bo enkrat že pravi, in ki pride ali pa tudi ne. In lahko, da bo to moja (naša) odločitev ali pa tudi ne. In kakorkoli že bo, ne bom prav gotovo nobenemu nič razlagala.

Zato bi rada vsem pametnjakovičem, ki se radi vtikujejo v življenja drugih, na srce položila, naj raje pometejo pred svojim pragom. Ker bodo gotovo imeli več dela.

  • Share/Bookmark

Jst sem en neekološki žužek

Ponedeljek, Januar 29th, 2007

 

Včeraj zvečer sva gledala Dnevnik in potem je bil tud TvKlub z Đonijem. In je razlagal o klimatskih spremembah in podobno. In ta teden – mislm, da so rekli, da v četrtek, naj bi okrog osmih zvečer menda vsi za 10 minut ugasnili luči, v znak pripravljenosti spremeniti/izboljšati svet, zmanjšati porabo energije, popraviti klimatske spremembe, ki so posledica vsega grdega, kar delamo ozračju in naravi. Torej, začeti pri sebi in najprej pomesti pred svojim pragom. In ločevati odpadke.

Skratka, šefe je predlagal, da se v četrtek pridruživa milijonom, ki bodo 10 minut sedeli v temi. Pa sem se kar malo uprla, v temi pač zelo nerada sedim. To je namreč dneve in dneve počel moj dedek, ko je čakal, da umre in gre za babico. Zato ima sedenje v temi zame še vedno pridih čakanja na smrt. In sem rekla, da jst pa že ne mislm sedet v temi. Lahko vse drugo, samo v temi ne bom sedela. Tudi če samo za deset minut.

In se je ‘razjezil’ in me ozmerjal z neekološkim žužkom. Samo sem res, ane :( .

  • Share/Bookmark

Kako že miljontič povedat isto stvar, ne da bi se pri tem (preveč) ponavljal?

Četrtek, Januar 25th, 2007

Ha, triki vprašanje, ane.

Recimo, kako nekomu že n-tič povedat, da ga imaš rad? Ne da bi bil pri tem slišat zlajnan, patetičen in v bistvu … preprosto bedast. Ok, parkrat rečeš – rad(a) te mam. Pol pa že zmanjka repertoarja. ‘Ljubim te’ nisem rekla še nikol v lajfu in tud ne mislim. To je stavek za ameriške limonade, ne za mojo zmešano glavo.

Tko da glede na to, da se ne bi rada prevečkrat ponavljala, raje manj govorim. Pa večkrat pokažem. Nosknem, uščipnem v rit, mu zaviham uho, ugasnem luč v kopalnici, ko se tušira, mu zvečer na trebuh pritisnem mrzla stopala, naredim kdaj kakšen toast, lezem v naročje, ko bere cajteng, spijem ta zadnjo skodelco mleka, da je treba potem v klet po nov tetrapak, ga zaprem na balkon in grem kao spat, medtem ko gleda kakšen film, prešaltam na pr0n, itd. Sicer jih po svojem izkazovanju ljubezni velikokrat fašem, ampak se mi vseeno zdi, da delam prav. Mislm, da se iz naštetih dejanj da čisto lepo razbrati tisto osladno frazo.

  • Share/Bookmark

Teater: Ženska od prej (spoiler)

Sreda, Januar 24th, 2007

V soboto sem bla spet na abonmaju v Drami, Ženska od prej. Konec mi je bil sicer malo so-so, ampak predstava drugač pa fajn. Pa hecno je gledat skupaj na odru Polono Juh in njenga tamladga. Luštkan dečko. Mlad, zdrav, postaven. Torej … Ammm …

Ampak zgodba … mene je skor kap. Drama govori o eni ženski (P.Juh), ki se po 24-ih letih pojavi na vratih ’srečne’ tričlanske družine (mama-Silva Čušin, ata-Bojan Emeršič, sine-Saša Tabakovič) in pove, da ji je ime Romy in da sta si s tem fotrom pred 24. leti, ko sta bila mlad in zaljubljen par, obljubila, da se bosta večno ljubila. In sedaj, pravi, je prišla po to obljubljeno ljubezen. Tip ima familijo, živijo, se selijo, kregajo, imajo tud malo radi, delajo. In potem pride ona in ga ful milo pogleda z unimi ‘Polona Juh’-učki in mu reče – a se spomniš, kaj sva si takrat obljubila?

Svašta. Mal sem imela kocine pokonc. Kar jih imam.

  • Share/Bookmark

Ribanje II.

Sreda, Januar 24th, 2007

Mam občutek, da se bomo pri nas nocoj pa ribali.

A zakaj? Zato ker tale neonka nad mojo glavo utripa že od zjutraj. In čakam, da že enkrat crkne. Strobo. Nabija nabija nabija. Kot tisti fucken duracel zajčki iz reklame.

  • Share/Bookmark

Ribanje I.

Sreda, Januar 24th, 2007

Danes popoldne me čaka pa ribanje kopalnice. To se pri nas ‘zgodi’ na približno 10 dni, ker nisva kdovekako nagnjena k pucanju. Teden še prehitro mine. Kakorkoli že, kopalnico mam jst čez. In nikol ne bom pozabila mojih dveh bratov, ko sta prišla enkrat k men na obisk (takrat sem bila jst šele na začetku kariere življenja na svojem, onadva pa še doma) in sta stopila v flet, pogledala desno in me zagledala na kolenih pred skretom. Samo spogledala sta se in potem je prvi rekel drugemu – lej jo, tvojo sestro, nč damsko ni tole življenje v dvoje, ane, braco … Potem smo se vsi trije režali. Jaz takrat sicer še bolj kislo, čez par let pa že slajše – ko sta šla tudi onadva na svoje. In mende sta pridna. In dvomim, da se režita, ko je teden naokrog in je wc-time. Moja ‘tamala’ bratca. Z wc-račko v rokah.

Sicer sem pa strašno slabo spala. Ne vem, spet mi levo oko trza in se bašem z B-vitamini, ki pa en klinc pomagajo. Samo zanič so (ta bele tabletke B1 al B6). In imajo kovinski okus. Sem se ponoči zbudila z okusom po krvi. Potem pa sanjaj lepe sanje. Če moreš.

  • Share/Bookmark

Dragi Billy (4),

Ponedeljek, Januar 22nd, 2007

po nekih hudih izračunih naj bi bil danes najbolj depresiven dan v letu. Ha, me prav zanima.

Sicer sem zabluzila že zjutraj. Cel vikend sem bila sveto prepričana, da se nocoj dobimo z babami, ful sem se veselila in ko sem šla v službi na mejl prečekirat datum, sem ugotovila, da sem se uštela. Za en teden. Seveda sem takoj poslala mejl Belli (ki sem jo še včeraj zvečer prepričevala, da je dejt danes) in ji z velikimi debelimi črkami (arial, 18, odebeljeno) napisala – Bella, drug teden, zamočila sem. No, pa drug teden. V bistvu bomo dve muhi na en mah – Z. ima otvoritev svoje garsonjerce, kjer si pleteta gnezdece, ker julija pride ta naš prvi dojenček. Druga muha je pa obvezno čekiranje, če je mini Billy že kaj zrastel. Ker nazadnje, ko smo se videle okrog novega leta, je imela kljub temu da je v tretjem mesecu, bolj raven trebušček kot je moj. Res je mini Billy. Čeprov če bo po fotru, ki je poklicni športnik, pol bo kr orng dec. Ma še cajt. Velik cajta. Go Billy, go!

Potem je bil dolg in utrujajoč dan. Mogla sem stiskat pesti za mami, ki je imela en zoprn pregled. Nisem jih stiskala zaman. Komaj sem čakala, da sem prišla domov. Zaklenila za sabo, fajn zahajcala. Potem sem potisnila glavo pod pipo in si spustila toplo vodo skoz lase. Vedno, kadar je kakšen čuden dan, si grem najprej, ko pridem domov, umit lase. Potem šele dobim filing, da sem doma, da sem čista, da spet vse lepo diši in da se je dan prevesil v ljubšo polovico. Z mokro brisačo na glavi (in še vedno v predolgih kavbojkah, spodaj čisto premočenih) sem prižgala vse možne luči (mojo najljubšo je sicer razneslo včeraj zvečer, me je skoraj kap), navila VH1 do konca in potem sem bila malo pomirjena. Skuhala sem kar makarone. Mit alles, kar sva imela v hladilniku. In bila pohvaljena. Hladilnik pa spraznjen.

Potem sem se s težavo zbrcala od doma in šla do mami po zmrznjene borovnice. Nama jih je že zdavnej zmanjkalo, ker šefe zdej vsak ponedeljek peče mafne. Ponedeljki so tako lepši. Najprej mafni, potem pa forenziki. In najina pisana kuhinjca tako ful predvidljivo in sproščujoče zadiši. In glihkar sem še tople poslikala in jih poslala Nini Malini, da se kmalu pozdravi.

Za zvečer, za po mafnih, mam pa v planu papriko, filano s kislim zeljem. Te (zelo kratek čas) prodaja fotrova najljubša branjevka na tržnici in mi vedno, kadar le so, prinese kakšno. Ampak o mojem bolnem okusu sem razpravljala že zadnjič, ane.

Te zapuščam v cvetju in pošiljam mučos lupčkos, 

tvoja Sadie

  • Share/Bookmark

Kako so me nategnile kavbojke (navdih by Nina)

Nedelja, Januar 21st, 2007

Kot sem že napisala, so mi razpadle najljubše kavbojke. In v četrtek sem šla po nove, ki so se mi zdele še kar ok. Po dolgem cajtu sem kupila leviske, pa še elastične so, da ni treba nonstop trebuščka notr držat. Res udobne. Pa še fajn barve, k nimam rada unih, k vlečejo na rumeno-rjavo kt da so že čist svinjske. Ampak, prisežem, v štacuni se mi niso zdele tooooolk predolge :( . So se zdele še kar sprejemljive. Potem jih drug dan oblečem za v službo. Ene 20 cm so predolge (ne vem, kolk dolge noge morjo bit za take hlače) in poribala sem cel hodnik in ta zavite stopnice. Kar nekajkrat.

Zdej jih bo nujno treba skrajšat. Preden jih čist naluknjam, umazane so že in predvsem – preden spet padem. Ampak isti hip, ko mi jih bo mami skrajšala, ne bodo več moje najljubše kavbojke. Ker najljubše so lahko samo take, k majo spodaj original šiv. Ne od mami temnoplavega cvirna. Take so fejk najljubše. Pa tud v glavnem so vedno prekratke, ker moja mami ne more razumet, da hočem dolge hlačnice. In mi jih vedno vsaj za 1 cm bolj skrajša kt ji označim. ‘Da jih ne bom po tleh vlekla’. Vedno, ko to reče, se režim. Ker me okara, kt da bi imela osemnajst let. Ampak jst hočem glih predolge hlače. Zmerno predolge. Pa sej mami tud. Sam njena merca je krajša. Ker je tud mami manjša?

Tko da iščem naprej. Nove kavbojke. Al bom šla pa v šiviljski tečaj in si sama zarobila hlače. Pa še z rumenim cvirnom. Ja.

  • Share/Bookmark