My name is Bond. Sadie Bond.

Najprej, da razčistimo: težko me je nasmejat. Zelo dolgo imam čisto resen obraz. Ki se najpogosteje razjasni ob črnem ali pa (hmmm, kako nej rečem, da ne bo čudno slišat) malo bolnem humorju. Če dobro pomislim (in me je zraven zelo groza), smo vsi v familiji taki.

Ok, priznam, kar se tiče filmov, risank in ostalega, kar se vrti na tv ali v kinu, sem precej za luno. Ker v kino ne hodim, tko da s približno dvoletnim zamikom sem ter tja le vidm kakšen film. In sem potem tudi navdušena ene dve leti za vsemi drugimi. Tv pa tudi zelo redko gledam. Sploh kakšne fajn stvari znajo bit precej pozno, ko jst že spim. Jst sem namreč jutranja p(t)ička.

Nima veze. South Park je večina mojih prjatučkov klele gledala že pred desetimi leti, jst ga pa občasno (verjetno s sramotnim zamikom) bolj zadnje cajte.

Zadnjič me je do solz narežala fora, ko si je dal en prfoks v risanki spremenit spol v žensko. In je pol eden od teh mulčkov Borovski (najbrž sem ime zajebala), ki je en tak mini žid, rad bi bil pa NBA košarkar, vprašu mamo - mama, zakaj si dajo eni ljudje spremenit spol? In mama, ful spodobna in uglajena gospa, je začela nabijat o tem, kako so pač nekateri ujeti v ’napačno’ telo. Ženska v moškega, recimo. In pol tamal reče - ok, in gre k temu plastičnemu kirurgu in mu reče, tud jst bi se rad spremenil. In reče dohtar - hočeš bit ženska? Mulc pa - ne, rad bi bil velik in črn.

Skratka, tud če ne pomislim na to, da se je njegov fotr pa dal operirat v delfina, ker je bla to že od nekdaj njegova želja - bit svoboden kot delfin, ane, umiram od smeha. Ne vem, teli štosi - sej niso za vsak dan, moje srce tega ne bi preneslo - tak mal bolan humor je men blazno všeč.

P.S.: Ob tej posebni priliki bi poslala lupčke Who’s the daddy Lukatu in Te quiero puta Smaugu.  

Objavljeno dne 11.01.2007 ob 13:17 Zapisano pod: In B(l)ond\'s twisted mind .... Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.