My name is Bond. Sadie Bond.

Po padcu na kajtanju, kjer sem si rahlo poškodovala vrat. Pa ne mi zdej pameti solit, k sem že zadostkrat slišala: kva ti je pa treba pr teh letih tazga športa, a se ne boš še nič k pameti spravla … Čeprov šport sam po sebi je prov fajn, samo jst sem v paniki trapasto odreagirala. V bistvu ‘najtrapastejše’, če dobr pomislim :(.

Je blo pa mende smešno videt … Ko sem 8m2 padalo spravla v zrak, se pripela nanj, potem sem ga pa, trapa, spravla čist dol in hotla narest osmico. In je seveda zajel veter, velik vetra. Kar potegnil me je za sabo. In namesto, da bi ga spustila, sem bar v obupu še bolj potegnila k sebi. Kar je dalo padalu dodatno moč in me je vleklo za sabo ene 15 m. Vsa sem bla od zemlje in trave. In še dobr, da so na tem terenu krtine in ne skale.

Skratka, v četrtek sem šla potem na urgenco (in lagala, da sem se poškodovala zgodaj zjutraj, čeprov, kakor me je podučil prjatuček zdravnik - dohtarji itak vejo, da lažeš, ker stvari se razbolijo šele naslednji dan; je bil pa uvideven g. zdravnik in ni niti namignil, da ve, da lažem) in bila dva dni na bolniški. Potem je bilo pa v soboto že precej boljše - sem bla takoj preveč vesela, kako hitro, da sem okrevala, pa sem zjutri šibala na trg po ta nežno solato in ribe, potem sem šla k mami na kosilo, zvečer pa še na žur. In je bilo preveč. V nedeljo sem bila spet komajda pokretna :(. In danes tud nisem nič prov fajn.

Se moram pa pohvalit, da sem se danes zjutraj (od padca) prvič spet sama stuširala.

Objavljeno dne 15.01.2007 ob 09:05 Zapisano pod: In B(l)ond\'s twisted mind .... Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.