My name is Bond. Sadie Bond.

V petek sem po dolgem cajtu spet dobila v lektoriranje eno diplomo. In ker imam cajt, ker še vedno malo okrevam, predvsem pa zato, ker v bistvu iz dreka vlečem prjatlco, ki je obljubila, potem pa zamočila, sem sprejela. Tudi ta dečko me je, kot vsi drugi, opozoril, da naj ’samo malo pregledam, ker itak ne bo veliko dela’. To rečejo vsi. Najbrž se bojijo, da bom ful zaračunala. Zaračunam pa enako za ‘čist na izi pregled’ al pa ‘ful natančen sken’, ker čez grem itak vedno trikrat. In še vedno mam za vse eno bedno ‘študentsko’ tarifo, kakršne imajo (če sploh še) brucke na slovenistiki. Pa ok, sej pravjo, da se vse dobro enkrat povrne. Mogoče se bo meni pri štiridestih - v obliki dveh mladcev po dvajset :D.

Aja, da se ne bodo zdej moje bodoče potencialne stranke ustrašile, da jih bom klele javno šimfala. Nope. Tega nikol ne delam, ker se čist zavedam, da tko kt nekateri niso iz foha vejc, jst nisem iz foha frizur, recimo. Hotla sem samo povedat, da je tale diplomska še posebej smešna. Dečko je prekopipejstal v glavnem čist vse, razen res parih kratkih odstavkov, ki jih je zelo očitno spesnil sam. In je ful hecno, ker kopipejsti so praktično res brez napak, njegovi avtorski prispevki pa … Niti ne vem, kje naj se jih lotim. Tko da - tale diplomska bo, ko mine vikend, zelo pisana.

No, mam pa tud eno pohvalo za tegale fanta, ane. Vedno mi vsi pridejo na vrata zadnji hip - a lohk v enem dnevu nardiš … Kaj pa v dveh? Sej ni velik … Tale mi je dal pa na razpolago štiri dni in je reku - nč hitet, bom že počakal. Tko da ma kljub vsemu pri teti Sadie en velik plus. Ker ma rada fante, ki se jim ne mudi. 

Pa lep vikend še naprej. Me čaka še 43 strani.

To, da mam rada meso, ni nobena skrivnost. V bistvu ga imam zelo rada. Zadnje cajte predvsem rdečega in še malo krvavega. Pa tud razno divjačino, konjsko meso in ostalo, kar je videti sočno. Edino purana ne jem. Puran je vlaknast in to me nervira.

Že moja pokojna babica (naj v miru počiva) je učila mojo mami, da z mesarjem je fajn imet dobre odnose. Ker da ga ni čez dober šnicel. In že od malega sem opazovala svojo mamo, kako je vedno, kadar smo prišli do mesarja in je povedala, kaj bi, gospod Ivan izginil nekam zadaj. In ga dolgo ni bilo. In ko je prišel, je vedno najprej pomežiknil, potem pa ful pomembno šepnil - gospa, tole je najboljše. In je bilo res. Moram rečt, da sem zaradi gospoda Ivana v svojem lajfu pojedla veliko res dobrega mesa. Za vseh deset si obliznit.

Odkar sem na svojem in tud jst gospodinja, mam svojga mesarja. In hecno, na isti dan sva se poročila in zdej se skos hecava (no, jst se, on malo manj :D) - zmeri mu rečem: kako, a sva še poročena? In pol se ful smejeva. Zdej čaka dojenčka in je ful ponosen in sem mu rekla, da bo fantek in zdej ga zanima, če bo res. In vedno gre zadaj iskat kaj zame al mi pa vsaj namigne, če kaj ni sveže. Kakšne gospe, ki čakajo v vrsti za mano in dišijo po sivki, me sicer grdo gledajo, ampak meni je vseeno.

Jst mam rada, da šnicel ni žilav. Da se reže kot puter.

Najbrž nisem tipično ženska (kar se tiče šopinga), verjetno še večina fantov rajši nakupuje od mene. Mene pa … Kaj vem, pozimi me moti, k tolk kurijo, poleti mi je pa škoda cajta, grem rajši ven na pivo. Ampak zdej se resno psihično pripravljam (prejšnji teden je bil nategnjen vrat res dober izgovor) it v šoping.

Tako kot Nini (ne znam vstavit linka, zatorej: nina.blog.siol.net) so tudi meni razpadle najljubše kavbojke in NUJNO rabm nove. In kavbojke - ta prave - najdt, je mišn olmost imposibl. Pol rabm pa še kakšne službene tope - po mojem okusu, ne takih za resne gospodičnice tajnice, kej tazga, malo pisanega in samosvojega - kar je tud že kr mišn imposibl. Ker fensi srajčke in take zadevce že najdeš, težje pa je nabavit kej ne tolk vsakdanjega al pa ne glih trenutno ful modernega. Jst mam rada oblekce al pa kiklce čez hlače, pa razne pink zadevce, pa jabolčno zeleno. In to je zajebano - najdet kej svojga, če tvoj okus ne paše v standardni okvir. Sploh ne vem, kam čem it gledat. Ker me povsod vse mine, ker so vse cunje iste in posledično vse babe iste. 

Tko da te dni kanim it v boj. Mogoče mi pa uspe najdet kej pisanega z mašnco v pasu :).

Po padcu na kajtanju, kjer sem si rahlo poškodovala vrat. Pa ne mi zdej pameti solit, k sem že zadostkrat slišala: kva ti je pa treba pr teh letih tazga športa, a se ne boš še nič k pameti spravla … Čeprov šport sam po sebi je prov fajn, samo jst sem v paniki trapasto odreagirala. V bistvu ‘najtrapastejše’, če dobr pomislim :(.

Je blo pa mende smešno videt … Ko sem 8m2 padalo spravla v zrak, se pripela nanj, potem sem ga pa, trapa, spravla čist dol in hotla narest osmico. In je seveda zajel veter, velik vetra. Kar potegnil me je za sabo. In namesto, da bi ga spustila, sem bar v obupu še bolj potegnila k sebi. Kar je dalo padalu dodatno moč in me je vleklo za sabo ene 15 m. Vsa sem bla od zemlje in trave. In še dobr, da so na tem terenu krtine in ne skale.

Skratka, v četrtek sem šla potem na urgenco (in lagala, da sem se poškodovala zgodaj zjutraj, čeprov, kakor me je podučil prjatuček zdravnik - dohtarji itak vejo, da lažeš, ker stvari se razbolijo šele naslednji dan; je bil pa uvideven g. zdravnik in ni niti namignil, da ve, da lažem) in bila dva dni na bolniški. Potem je bilo pa v soboto že precej boljše - sem bla takoj preveč vesela, kako hitro, da sem okrevala, pa sem zjutri šibala na trg po ta nežno solato in ribe, potem sem šla k mami na kosilo, zvečer pa še na žur. In je bilo preveč. V nedeljo sem bila spet komajda pokretna :(. In danes tud nisem nič prov fajn.

Se moram pa pohvalit, da sem se danes zjutraj (od padca) prvič spet sama stuširala.

Najprej, da razčistimo: težko me je nasmejat. Zelo dolgo imam čisto resen obraz. Ki se najpogosteje razjasni ob črnem ali pa (hmmm, kako nej rečem, da ne bo čudno slišat) malo bolnem humorju. Če dobro pomislim (in me je zraven zelo groza), smo vsi v familiji taki.

Ok, priznam, kar se tiče filmov, risank in ostalega, kar se vrti na tv ali v kinu, sem precej za luno. Ker v kino ne hodim, tko da s približno dvoletnim zamikom sem ter tja le vidm kakšen film. In sem potem tudi navdušena ene dve leti za vsemi drugimi. Tv pa tudi zelo redko gledam. Sploh kakšne fajn stvari znajo bit precej pozno, ko jst že spim. Jst sem namreč jutranja p(t)ička.

Nima veze. South Park je večina mojih prjatučkov klele gledala že pred desetimi leti, jst ga pa občasno (verjetno s sramotnim zamikom) bolj zadnje cajte.

Zadnjič me je do solz narežala fora, ko si je dal en prfoks v risanki spremenit spol v žensko. In je pol eden od teh mulčkov Borovski (najbrž sem ime zajebala), ki je en tak mini žid, rad bi bil pa NBA košarkar, vprašu mamo - mama, zakaj si dajo eni ljudje spremenit spol? In mama, ful spodobna in uglajena gospa, je začela nabijat o tem, kako so pač nekateri ujeti v ’napačno’ telo. Ženska v moškega, recimo. In pol tamal reče - ok, in gre k temu plastičnemu kirurgu in mu reče, tud jst bi se rad spremenil. In reče dohtar - hočeš bit ženska? Mulc pa - ne, rad bi bil velik in črn.

Skratka, tud če ne pomislim na to, da se je njegov fotr pa dal operirat v delfina, ker je bla to že od nekdaj njegova želja - bit svoboden kot delfin, ane, umiram od smeha. Ne vem, teli štosi - sej niso za vsak dan, moje srce tega ne bi preneslo - tak mal bolan humor je men blazno všeč.

P.S.: Ob tej posebni priliki bi poslala lupčke Who’s the daddy Lukatu in Te quiero puta Smaugu.  

Hočeš črnega?

 Milina.

Včeraj zvečer sem šla malo ven. Kar mi je povzročilo nemalo zadreg.

1. Kaj oblečt? Že doma sem na vse pretege gruntala, kaj naj oblečem, ker termometer je kazal 12 stopinj, koledar pa zimo. Ok, če bi bla jesen, bi dala gor lederco al pa ta tenak plašček. Tko pa … Kva pa vem, je le januar, ane. In sem dala gor puhovka plašček. Kako mi je blo vroče, za crknit.

2. Kam it? In sva rekli, dejva narest en điro, pa bova nekaj najdli. In naju zanese mimo Mačka, kjer vsi sedijo zunaj na vrtu. Maček ima sicer z eno plastiko zaprte stene in tiste infra pečke, pa vseen. Vrt je bil nabito poln, folk pa - ne lažem - tud v kratkih rokavih. Januarja. In sva se jim pridružili na tak lep pozno pomladanski večer. In kmalu nekaj zgornjih oblačil odvrgli tudi sami. Juhuhu, pomlad je tu.

3. Kaj pit? Ponavad takle cajt sem kr na kuhanem. Ampak prmejduš, da pr 12 stopinjah mi pa že bolj paše špricar. Ker, roko na srce, pr teh stopinjah me pa res ne zebe. Ne rabm si odtajat nosa, ne rabm si pogret prstov. In ko trhlih nog pridem domov, si ne rabm pogret stopal. Juhuhu, bruhuhu.

Tko da … Tale januar me je čist zjebal. Ker nekaj (ne vem, a je to razum) mi pravi, dej žabe* dol, nekaj (ne vem, a je to psiha) pa - dej žabe gor. 

Ali jebe tudi vas?

* žab v resnici itak nikol ne nosim, to je sam metafora

V nedeljo sem po dolgem cajtu peljala oprat avto. In je bil v ponedeljek seveda dež. No, pa to nima veze, to je blo za pričakovat, če se je Sadie spravla v pralnico. Praznik, ane.

No, v bistvu sem hotla povedat sledeče, pa sem se nehote razburila … Torej, se potem danes peljem po obvoznici in un dečko pred mano pošprica svojo sprednjo šipo in vklopi brisalce. In, jasno, pošprica tud mene zadej. In sem mogla še jst pošpricat svojo (ker sam brisalci bi vse samo razpackali). In sem zmočila unga zadej. In je šprical še on. Pol pa najbrž vsi nazaj do Trzina.

Tako lep dan je bil. Res lep za špricanje.

… česa si bo tokrat zaželelo … Govorim o hrani, ne o seksu.

Treba je znati poslušati svoje telo, učijo pametni ljudje. Čeprov včasih slišiš same čudne stvari? Vsaj jst jih. Precej pogosto.

Moje prehranjevanje je malo hecno. Vedno jem, kar mi trenutno zapaše oz. jst rada rečem, kar mi telo namigne, da rabi (in slednje z leti postaja čedalje bolj weird). Moja prjatlca pravi, blagor ti, meni skos namiguje samo, da bi čokolado. Meni pa ne. Moje telo izbira skrajno bolne kombinacije, ob katerih bi se marsikomu obrnilo. Skratka, telesce hoče in jst dajem. 

Zadnjič sem si tko zaželela špinače, da sem kupila dva paketa zamrznjene in jo pomlatila za kosilo. Do konca. Par dni prej sem si za kosilo nabavla kislo zelje. Samo malo sem ga pokapala z olivnim oljem … in je šla cela posodica. Danes pa … Glihkar sem za večerjo pojedla par rezin pečenih bučk in skledo ovsenih kosmičev z jogurtom. Pa malo kajmaka in dva feferona.

Ampak si res ne morem pomagat, tko mi zadiši. Zdele komi čakam, da spijem še 3 dl mleka čez vse to. Matr, koko se mi je zdele nenormalno zaluštal mleka … Pol pa … Čist možno, da bom odprla un ‘rezervni’ camambert in ga malo popoprala …

http://www.40bond.com/

Tale stric pa res zna in mam filing, da bi se lepo razumela. Enkrat, ko bom velika in bom imela velik keša, bom imela poleg velike garaže tud eno stanovanje, ki mi ga bo spedenal Ian Schrager. 

Kej tazga bi si mogl pogledat tud vsi izbranci oddaje MTV Cribs. Da bi dobili vsaj majhen namig, kaj je preprosto in lepo. Če že imajo tolk keša, okusa pa ne.