Zdej, k znam limat slikce, sem naredila eno novo katergorijo, slikce s potovanj: Moje mini eskapade.
Bom sčasoma še kaj dodala, pa kakšen opis, dogodivščino al pa kej tazga. Zaenkrat pa samo od lani po par slikc. Mal, za lepo sredo.
Uživejte z mano. Respect!
Raj.
Korzika. Prvič me je ožgala meduza.
Tržnica najlepših barv.
Par dni na skomercializirani španski obali.
Skoraj vsako leto greva. In vedno je kot prvič. Lani sva bila, se mi zdi, da šestič.
Včeri sem si kupila prve tulipane, moje znanilce pomladi.
Pa še naučila sem se slikce iz telefona limat v blog - pri prijaznem fantu Pi.Romanu.
Zmagala sem.
Sem gledala to napovedano zloglasno oddajo Katarina. In sem se kar dobro nasmejala zraven. Sploh, ko sem poslušala unga tipa v moschino majci. Res hud intelekt. Skratka, mimo mene ni šel Katarinin komentar o tem, kako nekateri blogerji pišejo o bruhanju, o tem, kaj so jedli in o straniščih. Se popravljam, jst bi mogla napisat pišeMO. Ker sem ena izmed njih. Ampak prav nič skesano ne gledam.
Tale moj dnevnik je ena sama plehkoba. Tud če jst nisem plehka. Ampak takle delček, takle dolgočasen delček svojga lajfa vam dam. Več pa ne. Ne razpravljam o raznih pomembnih dogodkih, o kvazi pričkanju med Johnnyjem D in JJ, o meji s hrvaškim morjem, o vojni v Iraku in tepcu Bushu … V bistvu niti ne nameravam svojga mnenja o teh stvareh delit z vami. Ever. Tko da lahko nehate čakat. Vas bo pa na teli strani vedno pričakal en dolgočasen dnevnik, moja taka in drugačna razmišljanja o vsakdanjih tegobah, pa kdaj kakšne želje, sanje, strahovi in, seveda, vedno in obvezno tudi moj jedilnik. (Saj res, a sem ga za danes že napisala???)
Zato maham vsem svojim bralcem, ki se držijo za glavo in sivijo zraven(pa me vseeno berejo). In maham tudi tistim, ki me radi berejo. Vsem maham. In jim sporočam, da sem nazadnje bruhala prejšnjo soboto po rdečem vinu.
ti ne boš hud, če ti ta hip postrežem z enim izi kolažem drobcev prejšnjega tedna in vikenda. Spet je vse preveč hitro minilo, da bi lahko bolj natančno spremljala. No, pa saj sem aktivno sodelovala. Drugače bi bilo škoda časa, ane?
In, dragi Billy, vidiš, je že nedelja, pa nimam filinga, da se je vikend sploh začel. Spet sta dva dneva kar padla mimo in jutri je nov teden, ki bo prinesel marec. Marec je mesec rojstnih dni in bo hitro minil. April pa bo še posebej pester in težko ga že pričakujem. Ampak to je še daleč, naj se vrnem na začetek.
Že druga polovica tedna je zdrvela kot bi mignil. Nazadnje se spomnim torka zvečer (home alone), ko sva po dolgem času z M. sedeli pri meni doma in srebali kapučino. M. bo z aprilom zamenjala službo. Ful je korajžna in veseli se novega izziva. Pa zelo je zaljubljena in ta dečko jo je res zmešal. Ugotavljali sva, kako je fino, če imaš skupne interese. Ne vseh, bognedaj, ampak lahko pa veliko. Lepo je imet nekoga, ki te dopolnjuje.
V petek sem si končno oddahnila. Material je bil še zadnjič pregledan, vse sem potrdila in nova številka je lahko šla v tisk. Še ena. Prva letos, pa od vseh prejšnjih najbolj naporna. Vsi so zamujali roke, potem so bile ene težave s slikami, ki so se porazgubile nekje na pol poti, v sredo in četrtek so pa za piko na i crknili še mejli. Samo nemočno sem lahko čakala, kaj bo in kdaj bo. Dead lajni me vedno ubijejo. Pa tudi če jih postavim za vsak slučaj en teden pred paniko, pa so materiali še vedno prepozno tukaj. V petek zvečer sem šla potem z Đ. na špricar ali dva, potem sem pa utrujena kmalu zaspala. In zato sem bila tud budna že ob pol osmih zjutrej, ko je bil šefe šele na polovici noči (ne vem točno, kdaj se je primajal, vem samo, da je bilo zjutraj potrebno brata peljat po avto, ki je ostal nekje na pločniku pri Penjasu). Nevermind.
samo asociacija, ki je slučajno prišla mimo …
Torej … V soboto zjutrej sem se zbudila kot ponavadi na smrt lačna in vonj po umešanih jajčkih je zbezal izpod odejce tudi mojo lepšo polovico. Potem je bil trening, kosilo, ta velik futer šoping (uspelo mi je dobit eno hudo dobro gosjo pašteto), zvečer teater (glej temo spodaj), še bolj zvečer pa ena 30-letnica s tematiko ‘pust en teden kasneje’. Me zanima, kaj so si mislili policaji, če so to noč ustavili kakšnega od naših maškarc. Recimo unga bikca, z ogromnim roza lulčkom. Grem stavt, da je pihal. Upam pa, da so imeli usmiljenje. Have mercy. Saj je vendar samo bikec z lulčkom.
Pihajte, otroci, pihajte.
Nedelja je ležerna kot mora bit. Z govejo župco in mokro brisačo na laseh. In zaključila se bo tako kot vedno - v veliki postli, v majci ‘Play with the best, die like the rest’ in s Sobotno v rokah. Dokler mi oči ne zlezejo skupaj. In ta rutina me vedno znova pomirjeno in spočito popelje v ponedeljkovo jutro, ki ga že komaj čakam in ki se bo spet začelo z zaspanim zaletavanjem v vrata in morda z iskanjem mobitela, ki se bo tako kot zadnjič, znašel v hladilniku, kamor sem ga po zajtrku položila namesto lončka z marmelado.
Kot vidiš, Billy, na zahodu nič novega …
Včeraj zvečer je bil spet dan za Dramo. In spet sem bila prijetno presenečena, ker sem si večer lahko polepšala z luštnim komadom - črno komedijo Razred. Briljantni igralci Ivo Ban, Aleš Valič, Zvezdana Mlakar, Uroš Fuerst, Saša Tabakovič (učenec) in najboljša zame ever, Polona Juh, ki igra depresivno Terapevtko, ki želi naučiti, kako stvari povedati z nasmehom oz. med smehom in ima celo predstavo tako mučen izraz na obrazu, da sem ji z lahko verjela, da je v resnici potrebna kakšne tabletke. Prisežem. Nisem še videla boljšega in prepričljivejšega ksihta (in celotne drže).
Ful luštna predstava (in zelo kratka, 1 uro in pol) o predavateljih seminarja, ki želijo ljudi naučiti, kako dobiti službo (obleka, obnašanje, komunikacija, nasmeh). Vendar jih namesto celega razreda pričaka le en učenec. Ki se ga potem lotijo vsak s svojimi prijemi. Revež.
Priporočam vsem, ki imajo radi lahkotne in kratke predstave, ki niso ravno ha-ha-ha komedija, se pa vseeno hočejo nasmejat in it potem naprej (nezamorjeni) še na kakšno pivo.
