My name is Bond. Sadie Bond.

Se mi zdi, da so ta mesec pa nekaj nenormalno kratke noči. Kot da bi šla spat, pa bi mogla že vstat. In sem zjutraj čist zalimana in komaj k sebi pridem. Enkrat bom samo nekaj vrgla v najin hifi, ko se bo ob uri priklopil. K to je res nehumano. Dejte mi nazaj dolgo noč. Tisto, ko sem šla ponoč lohk na wc, pa je še ni bilo konec, tisto, ko sem šla pit, pa sem na uri videla, da mam še štiri ure spanja. Tko ne bo šlo več naprej.

Sicer se od nekdaj ponoči zbujam in počnem raznovrstne stvari. Hodim lulat, pit, gledat skoz okno, če je sneg zunaj, megla, pa če semaforji že/še delajo, pa če se tamal ta luštkan sosed še pifla. Ampak zame je to dobra noč. Polna opravkov. Ki kar traja. Za večino, ki je navajena spat od začetka do konca (kt moj šefe, recimo), bi bla to slaba in neprespana noč. Men je pa idealna. Nikol nisem neprekinjeno spala celo noč in tega nisem navajena. Do zdaj. In sem prov huda, res. Ker ko grem spat, že vem, da bo naslednja poteza - priprava fruštka. Ne sprehajanje po temnem stanovanju, ki je tako lepo svetlo - vsak dan bolj, ko(t) raste luna. Pravljica.

Zato resno razmišljam, da bi si do jutra naštimala ene par alarmov (samo verjetno ne bi preživela). Ker če mislijo takele mirne noči trajat, potem bom preveč zamudila. Se pa hkrati tolažim, da je to samo eno tako obdobje, ko sem v resnici pač malo bolj zmatrana. In komaj čakam, da se tolk naspim, da mine. In da bodo spet nazaj živahne nočke, ko bosa vandram okrog vogalov, noč pa kr traja in traja.

Ja. (/me sighs)

Objavljeno dne 20.02.2007 ob 08:48 Zapisano pod: In B(l)ond\'s twisted mind .... Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.