My name is Bond. Sadie Bond.

Sem gledala to napovedano zloglasno oddajo Katarina. In sem se kar dobro nasmejala zraven. Sploh, ko sem poslušala unga tipa v moschino majci. Res hud intelekt. Skratka, mimo mene ni šel Katarinin komentar o tem, kako nekateri blogerji pišejo o bruhanju, o tem, kaj so jedli in o straniščih. Se popravljam, jst bi mogla napisat pišeMO. Ker sem ena izmed njih. Ampak prav nič skesano ne gledam.

Tale moj dnevnik je ena sama plehkoba. Tud če jst nisem plehka. Ampak takle delček, takle dolgočasen delček svojga lajfa vam dam. Več pa ne. Ne razpravljam o raznih pomembnih dogodkih, o kvazi pričkanju med Johnnyjem D in JJ, o meji s hrvaškim morjem, o vojni v Iraku in tepcu Bushu … V bistvu niti ne nameravam svojga mnenja o teh stvareh delit z vami. Ever. Tko da lahko nehate čakat. Vas bo pa na teli strani vedno pričakal en dolgočasen dnevnik, moja taka in drugačna razmišljanja o vsakdanjih tegobah, pa kdaj kakšne želje, sanje, strahovi in, seveda, vedno in obvezno tudi moj jedilnik. (Saj res, a sem ga za danes že napisala???)  

Zato maham vsem svojim bralcem, ki se držijo za glavo in sivijo zraven(pa me vseeno berejo). In maham tudi tistim, ki me radi berejo. Vsem maham. In jim sporočam, da sem nazadnje bruhala prejšnjo soboto po rdečem vinu. 

Objavljeno dne 25.02.2007 ob 19:42 Zapisano pod: In B(l)ond\'s twisted mind .... Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.