My name is Bond. Sadie Bond.

Sem ena izmed tistih pussyjev, ki se bojijo zobozdravnika. In to že od malega. In to na smrt. In to kljub temu, da imam (trkam ob les) ful zdrave zobe (na videz sicer hecne, ker imam mal razmaka med prvima zobkoma :)) in vsega skupi samo par plomb. Nikdar mi ni blo treba pulit zob, nikol ven vlečt živca ali na kakšen drug način (z unimi bolnimi aparaturami in pilami in pincetami in kleščami) zdravit zob. Hvalabogu. Ker še čebelico komaj prenesem. Pa še te zadnja tri leta ni bilo nobene. Niti za zamenjat ne.

Nocoj spet ne bom mogla zaspat. In jutri, ko bom z bratoma čakala pred ordinacijo in poslušala sveder, ki muči tistega nesrečneža notri, bom imela spet čist ledene roke. In pol ne bom hotla notr in brata bosta rekla - pejt no, sej ti nau nč naredila. Yeah, the story of my life. Ampak vedno grem. In po začetnem prepričevanju odprem usta. In ponavadi potem lahko kmalu grem. K sreči.

Zato ne vem, zakaj me je zmerej tko strah. K nimam nobene slabe izkušnje. In zobarca, ki je, ko me oddela, ponavad še bolj prešvicana kot jst, na koncu vedno izmozgano dahne - še sreča, da maš samo navadne plombe. Vem. Res sem ena velika srečnica. Pa pravzaprav ona tud.

Dons sem sanjala mokre sanje. In sicer so imeli pred hišo enega soseda, kjer sem včasih živela, devet rostfraj umivalnikov. V njih pa motovilec. Potem smo prišli mi z družbo (pa še Adel iz Sanjske ženske je bil zraven) in smo ga pobrali iz umivalnikov, vanje pa spraznili polne vreče bankovcev. Potem smo čeznje spustili vodo in jih ribali s krtačami. Tako smo se v mojih sanjah šli pranje denarja.

Medtem ko smo mi opravljali dirty job, je Adel pripravljal solato.

Se mi zdi, da so ta mesec pa nekaj nenormalno kratke noči. Kot da bi šla spat, pa bi mogla že vstat. In sem zjutraj čist zalimana in komaj k sebi pridem. Enkrat bom samo nekaj vrgla v najin hifi, ko se bo ob uri priklopil. K to je res nehumano. Dejte mi nazaj dolgo noč. Tisto, ko sem šla ponoč lohk na wc, pa je še ni bilo konec, tisto, ko sem šla pit, pa sem na uri videla, da mam še štiri ure spanja. Tko ne bo šlo več naprej.

Sicer se od nekdaj ponoči zbujam in počnem raznovrstne stvari. Hodim lulat, pit, gledat skoz okno, če je sneg zunaj, megla, pa če semaforji že/še delajo, pa če se tamal ta luštkan sosed še pifla. Ampak zame je to dobra noč. Polna opravkov. Ki kar traja. Za večino, ki je navajena spat od začetka do konca (kt moj šefe, recimo), bi bla to slaba in neprespana noč. Men je pa idealna. Nikol nisem neprekinjeno spala celo noč in tega nisem navajena. Do zdaj. In sem prov huda, res. Ker ko grem spat, že vem, da bo naslednja poteza - priprava fruštka. Ne sprehajanje po temnem stanovanju, ki je tako lepo svetlo - vsak dan bolj, ko(t) raste luna. Pravljica.

Zato resno razmišljam, da bi si do jutra naštimala ene par alarmov (samo verjetno ne bi preživela). Ker če mislijo takele mirne noči trajat, potem bom preveč zamudila. Se pa hkrati tolažim, da je to samo eno tako obdobje, ko sem v resnici pač malo bolj zmatrana. In komaj čakam, da se tolk naspim, da mine. In da bodo spet nazaj živahne nočke, ko bosa vandram okrog vogalov, noč pa kr traja in traja.

Ja. (/me sighs)

Sredi aprila jo mahneva (zgolj v info: mahniti jo nekam ali pa urezati jo - sta meni najljubša glagola za iti kam) v London, ker se poroči najin prijatelj bajker Rob. To zna bit še kar hecna poroka, predvsem pa bo zagotovo zelo mednarodna. Rob je namreč Anglež, ki je živel že praktično povsod in ima tudi od povsod prijatelje. Njegova bodoča žena, rdečelasa Islandka Anna, pa ima menda tudi povabljenih precej živahnih žurerjev iz Reykjavika. Tako da komaj čakam. V petek bomo imeli ene vrste ‘pubbing’, ki ga organizira Robov prijatelj Mark iz Amsterdama (jejhata ;)), v soboto pa poroko, in sicer res priročno - v istem hotelu kot bomo spali. Tako da bomo morali po prežurani noči zbrati samo še toliko moči, da se po stopnicah privlečemo do soban.

Za k majhni črni obleki s pentljo v pasu sem si nabavla ful hecne čevlje z vzorcem zebre. So se mi zdeli zelo primerni za plazenje po vseh štirih. 

Zgornja slikca je seveda le simbolična - zgolj toliko, da sproži kakšno asociacijo in naredi dan (tudi vam) vsaj malo drugačen.

Letos je sicer bolj bedna zima. Za nas, k mamo radi mraz in sneg. Po kosilu sem luftala kuhinjo in notr sta prileteli dve muhi. Včeraj je šefe na steno kresnil komarja. Ni ta prave zime, ko bi mrčes moral pocrkat (al pa vsaj spat). Me zanima, kakšni žužko-mutanti vse se valijo in čakajo, da pridejo na plano. Kakšne ultra dolgonoge ose, preščipnjene v pasu. Yuck. 

Sneg :). Smučanje je moja velika ljubezen in na mrazu in na dilah kr zaživim. Jutri končno (po polomiji na Krvavcu) šibamo za par dni na sneg. Kljub temu da sem ful prehlajena in posledično malo sitna, se že neizmerno veselim. Ni ga lepšega kot pogled na zasnežene hribe, prepredene z žičnicami, ki te peljejo iz ene kepce sladoleda na drugo. Smučanje je šport za razvajene - v hrib te pelje vlečnica, dol, k je luštn, pa … naj traja. Upam, da nam bo vreme tokrat naklonjeno. Ker mi s sabo vedno prinesemo izredne razmere. Pred leti, se spomnim, v Saalbachu, je snežilo nonstop 7 dni - ne lažem. Vsako jutro je bilo tolk svežega snega, da nismo najdli avta. O Cerviniji sem se izjadala že zadnjič. Takrat sem odkrila tisto masko za obraz, ki se zadaj zapne na ježka. Ful seksi, res.

In komej čakam prve špure zjutraj, pa popoldanskega kuhančka v apres skiju. Pa rebrc za večerjo in, če mi rata, tudi savne. Zvečer pa razgled na ratrake, ki že delajo teren za ‘jutri’. In ko pridem nazaj razbolelih nog, naj pride pomlad. In alergija na cvetni prah. Jaz pa bom kuhančka spet zamenjala s špricarjem.

Naj živi zima! In naj živi še bolj pomlad!

Že od nekdaj sem človek, ki prisega na tablete. Verjamem, da ‘za vsako rit ena palca raste’ oz. da za vsako slabo stvar obstaja pilula, ki jo prežene. 

Alergijo mam na vse, kar je ‘naravno’ in ne glede na vse, ne verjamem, da kaj pomaga. Vem, da to ni prav, ampak prepričajte me o nasprotnem. Jst rada vzamem tablet, da mi hitro odleže in da lahko potem čimprej spet normalno zaživim.

Te dni pa močno kolebam med naravno in ‘ta zaresno’ medicino. In sicer se me je lotil en zoprn prehlad, ki je povzročil, da mam nekje pri požiralniku (al pa grlu al pa pljučih - se opravičujem, sem daleč od kakšne medicinke) ogromne količine neke sluzi, ki me dejansko duši, ko vdihnem. Čutim, da mam čist zalita pljuča in to je en ful zoprn filing in včeraj me je zagrabila huda panika, ker mi je ta sluz popolnoma zablokirala dihalne poti in - prisežem - da nisem mogla ne vdihnit ne izdihnit. K sreči mam za take primere dve prvi pomoči: ena je brez recepta - flumukan, druga je pa na recept - solvolan. Oboje pomaga praktično v treh minutah. In tako sem spet zadihala in preživela. In sem danes tukaj.

Ne verjamem, da obstaja naravno zdravilo - na primer za zgoraj opisani konkretni primer, ki bi me v treh minutah odrešilo trpljenja. Čeprov sem klonila pritiskom. In z današnjim dnem začela pit slezov čaj, ki menda pomaga. Sicer ne takoj, ampak ziher pa. In ga od danes naprej pijem preventivno trikrat na dan, dokler sluz ne izgine. Bom vidla.

Čeprov verjamem pa ne. In mi je žal. Rada bi verjela moči metinega čaja, soka iz brusnic, maskam za lase iz meda, aloji veri, ameriškemu slamniku etc. Rada bi verjela naravi.

Zunaj pa še kr dežuje. Uliva. In po mojem nč ne misli nehat.

Bright light city gonna set my soul
Gonna set my soul on fire
Got a whole lot of money thats ready to burn,
So get those stakes up higher
Theres a thousand pretty women waitin out there
And theyre all livin devil may care
And Im just the devil with love to spare
Viva Las Vegas, viva Las Vegas

Obstaja ena mejčkena možnost, da jo konec aprila za kratek čas mahnemo po Kaliforniji. Upam, da ne bo vse padlo v vodo, tako kot se to rado zgodi, ampak veselim se pa že ful in februar bo zarad tega precej lepši. In krajši. In manj mrzel.

Najbolj od vsega si želim, da bi si rental enga finga mustanga. Jst bi sicer rada kakšnega starega shelbyja, ampak kar sem uspela prečekirat, kot ‘hire cars’ nudijo v glavnem nove. Škoda sicer, ampak bo tud to ok. Prov želim si malo vetra v laseh, drveč (ok, mende so omejitve 100 km/h) po Route 66.

Pa želim si spat v kakšnem unih obcestnih motelov, katerih pink utripajoča luč ‘motel’ ti žge direkt v sobo. Želim si vržt kovanc al pa dva v slot mašino v Vegasu. Pa res, enkrat v lajfu peljat mustanga. Ostalo bo že, tudi če ne bo. Ker skrivaj upam tud na to, da mi uspe kje srečat Grissoma :D.

Aja … Pa če nama rata pridet do Vegasa, pol si želim, da me poroči eden izmed unih tisočih Elvisov in pol hočem it en krog s pink kadilakom. Hočem un pocukran filing, roza posteljno pregrinjalo, lučke, kič. Hočem, da se vse obupno šajna in nikol nočem pozabit.

Letos menda vsi prazniki pridejo na delovne dneve. Jutri je spet en tak dan in ni ga lepšega - bi rekla celo, da je malo perverzije v tem - da lahko na en ‘navaden’ četrtek spiš do recimo osmih. In potem zajtrkuješ umešana jajca in še ovsene kosmiče s kakavom in v miru srebaš kofe, ne da bi enkrat samkrat pogledal na uro.

Sicer pa tale slika nima veze s telim blogom. No, kakšno (vz)porednico bi lahko potegnili edino s ‘perverznim četrtkom’, ki prihaja. Naj le pride.  

Ker če mi celo leto nisi niti enkrat prinesel rož, potem mi je tudi za Valentinovo ni treba. Brezveze, takrat so še enkrat dražje. In če si celo leto nisi vzel časa, da bi me vsaj enkrat peljal k Pavli na krvavice, potem tudi 14. nimam časa.

In obratno. Če me med letom kdaj pocrkljaš in mi kakšno deževno nedeljo prineseš kavo v posteljo, grenko in črno, če mi kakšno soboto kupiš šop pink tulipanov, ki jih imam najrajši,  in če me kakšno jutro med tednom, ko se zaspana zaletavava v vrata, uščipneš v rit(ko), potem mi ni treba nositi rdeče vrtnice za Valentinovo. Ker je bilo Valentinovo mogoče v sredo ob šestih zjutraj.

Zato mislim, poleg običajnih fraz, da je ‘Valentinovo samo pocukran in skomercializiran ameriški praznik’, da je Valentinovo pač tudi dan za vse tiste, ki celo leto niso naredili nič, nikoli presenetili, nikoli razveselili, se niti enkrat spomnili. Da je to pač en dan, ko marsikdo edinkrat v letu dobi ta fucken čokoladen srček. In zato nekateri tako čakajo. Teh svojih pet minut. In ko tako ‘matematično’ gledam na celoten ‘problem’, v bistvu razumem. Živelo Valentinovo!

P.s.: Zdej jih bom ziher spet poslušala, kako grdo govorim. Ampak, prmejduš, da ne znam zgornjih stvari manj sočno povedat. Se pa hitim posipat s pepelom, če je komu kaj lažje.