My name is Bond. Sadie Bond.

Pa tko so napovedovali dež cel teden :(. Tepci. Se mi zdi, da je edina vremenska neprilika, ki so jo naši vremenoslovci napovedali točno, tisti sneg zadnjič. Tega so zadeli. Pošteno se jim je usralo.

In dnevi so že dolgi, komaj sem čakala ta čas, ko je še svetlo zunaj, ko se začne dnevnik. Takrat končno začnem verjet, da je pomlad in da prihaja poletje. Dolgo in vroče poletje. Upam. S kratkimi nevihtami, ki spremenijo vonj asfalta v nekaj najbolj dišečega na svetu. Nič ne diši bolj od razbeljenega asfalta, ki ga je ohladila poletna ploha. Komaj čakam.

Popoldne sem jo mahnila na ljubljansko plažo na pivčka in vse je bilo že polno ljudi, ki so, tako kot jst, komaj čakali, da prilezejo iz zimskih plaščev (zgolj metafora, zimski plašči letos seveda niso bili potrebni). Hecno, kako spomladi hitro prešaltam na čist lahke cunje, tudi če me še malo zebe. Kot da je ta spomladanski mraz prijazen mraz, zaradi katerega se ne morem več prehladit. Varljivo, sumljivo, mamljivo.

In tud pajek Dimitrij, ki vegetira že tri leta (!) v kotu zunanjega roloja spalnice, je že zunaj. To je en zelo pameten pajek, ki vsako zimo (okrog novembra) zgine in prileze spet ven takle cajt - ko se ura zamenja. Vsako leto bolj velik in bolj debel. Grd je in bojim se ga. Je pa znanilec lepih dni, zato ga puščam pri življenju. Včasih, kadar imam slab dan, malo odvijem rolo in ga zavijem nazaj, tko da se Dimitrij nekoliko splaši, malo zašejka, potem pa v miru živi naprej, ko dojame, da je lažni alarm povzročilo samo moje nekoliko nerodno izkazovanje ljubezni :D.

Matr, ga grem prov mal podražit zdele, da vidm, če je še živ. Hihihi.

Objavljeno dne 29.03.2007 ob 17:50 Zapisano pod: In B(l)ond\'s twisted mind .... Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.