My name is Bond. Sadie Bond.

K razmišljanju oz. pisanju me je vzpodbudil vedno zanimivi šefov blog, kjer razpravlja o ženskih torbicah in njih vsebini. Mene je povsem zadel, priznam. Moja torba je vedno polna kvazi neboditreba krame, brez katere (se mi zdi) ne morem živet. Če popišem vse, kar nosim s sabo, je spisek tak (močno zardevam zraven): sončna očala, vazelin, USB-ključ, kuliji, robci, ključi od mami, moji ključi od stanovanja in avta, švicarski nož, ogledalce, kovanec z luknjo v sredini (danska krona) za srečo od prijatelja, vžigalnik, školjka iz Rodosa, čigumiji, v mini žepku pa aspirini, naprosini, flajštri, elastika za lase, tamponi, lip gloss in flumukan. Manjka pa mobitel, ker je trenutno na mizi. V moji torbici je praktično dovolj, da preživim v divjini, če me le-ta doleti nepričakovano (očitno pa nikakor ne nepripravljeno). Edino, kar je - čas rabim. Vse imam s sabo, samo čas je potreben, veliko časa, da željeno tudi najdem. Zatorej - potrpljenje.

Pa vseeno. Kadar se z boljšo polovico, ki vse, kar le lahko, nosi po žepih, odpraviva ven, sem jst tista, ki spravi ključe. Od stanovanja. Od avta. Ki ima robce. Odpirač. Flajštre. In nenazadnje … Tud školjko iz Rodosa.

Moj nima nobene od teh stvari nikol s sabo. Ker ima že zarad denarnice in mobitela tko nabasane žepe, da komaj sedi (al pa hodi). In potem začne vedno, ko mu začne kapljat iz nosa, pogledovat proti moji sportbili torbici. In kadar hočem bit mal žleht, mu rečem - dej, kr sam si jih vzemi ven … Kar pa seveda traja. In traja …       

Če bi že kdaj imela kakšno domačo žival, bi hotla imet tole živalco. Ne vem, če ma v slovenščini kakšno ime, ampak na Animal Planetu jim rečejo meerkat. (poguglejte slikce, toooolk so kjut)

Všeč so mi, ker se majo ful radi, skos se tiščijo skupaj v skupinah al pa družinicah, ne bojijo se ljudi in mal so hecni na videz. Nekaj človeškega imajo. Ko se postavijo na zadnje tačke in čist zravnajo hrbtenico in pogledujejo levo in desno. Kt en radoveden človeček. Si kr predstavljam, da pride en klele do moje mize in se postavi zraven in ves pokončen kuka, kaj je za večerjo.

Res, najbolj luštna živalca, kar sem jih kdaj vidla. Ena redkih pravzaprav, za katero sem si zaželela, da bi jo imela. (Poleg noja, jasno. Noj je res en veličasten (pa tud slasten) ptič).

K si glih že cel dan pojem ta komad, ane. Pa ga dejmo še ‘upodobit’.

I don’t miss you
just who
you used to be
and you don’t ring true
so please
stop calling me
Your “I love you”’s
are ten a penny
You’re dropping clues
like you’ve got any
You got to choose
There’s been so many ohhhh

Mal sem razmišljala o ‘najlepših’ letih. Al pa ‘najboljših’ letih. Kdaj so. A so že mimo al še pridejo al so ta hip. Je to otroštvo, ko si čist brezskrben? So bla to gimnazijska leta, faks? Je to takrat, ko maš svojo družino? Ko greš v penzijo in maš ful cajta? Al se lohk reče, da ima vsako obdobje svoje spešl trenutke, ki delajo tista leta ‘ta prava’.

Ne vem. Vem pa, da do zdaj sem se imela skos fajn, če že moram precizirat, najboljše ziher od začetka gimnazije do danes. In bi rada, da še traja. Zato sem dobila en hecen preblisk, da je škoda, da ti dve desetletji tko hitro mineta (recimo tm od 16. leta do 35. leta). Veliko boljše bi bilo, če bi ta vrhunec življenja trajal namesto deset trideset let, pa naj potem, ko bom imela 80 let hitreje teče, na primer deset let v petih letih. Ker takrat, ko ne bom mogla več nikamor it, pa tenisa špilat, pa smučat, pa špage narest, pa trde hrane jest in seksat, takrat mi je vseeno, če so ure minute. Ker berem (ker najbrž bom takrat edino to še lahko) pa zelo hitro. In ne bom rabila dveh desetletij, da preberem vse knjige, ki si jih še želim.

Zgolj preblisk je bil. Življenje itak teče dalje po svoje. In hitim hiteti z njim.

Včeri zvečer sem gledala The Shining z Jackom, ko je bil še res mlad. Matr, je bil seksi dec. Ampak te hudobne učke mi niso dale spat še pozno v noč.

Here comes Johnny!

Dons sem šla pa SKOR z motorjem v službo.

Petek je bil safr. Po dolgem času me je pošteno izčrpal nebodigatreba PMS, tako da sem večer preždela doma, sitna in pred tv. Se bom mogla bolj zavedat, kakšna srečnica sem, ker se mi kaj takega res redko zgodi - v bistvu sploh ne poznam bolečin v trebuhu al pa kakšnih drugih tegob, ki pridejo z menstro. Zelo redko je tak slab dan, kot je bil v petek. Zdaj ga spet dolgo ne bo več.

V soboto sem jo zjutraj mahnila na tržnico po ribe - tokrat sem vzela mečarico. Potem sva šla na trening in po nov tepih. Tepih se sveti zlato in je zelo disko. In pri naši hiši imamo radi disko. Torej: Mile voli disko, Sadie pa tud. 

Nato je sledilo res gurmansko sobotno kosilo. Ribe, regrat, kuhan krompirček. Njami. Zvečer smo bili pa zmenjeni z R&M, da sta dala nekaj koristnih namigov za naše potovanje v Kalifornijo. Kam ja in kam ne. Zaenkrat zmaguje takle plan: LA, potem pa ob obali do San Francisca, potem Las Vegas, nazaj do LA pa čez Dead valley. Tako nekako. Očitno bomo precej več v avtu, kot smo prvotno nameravali, ampak menda je vse našteto nujno pogledat, če te že pot zanese na tisti konec. In nas očitno bo. Zelo zanašalo.

Nedelja je minila delovno. Ob osmih sem šibala v službo, kjer sem bila pridna do enih, potem sem šla k mami na kosilo, zlikala, odspala eno kitico, pozno popoldne pa sva jo mahnila še do Gradaščice, kjer danes otročki spuščajo ladjice. In ker se vikend izteka, sem se ravnokar pocrkljala z ogromno skledo regrata z olivami in bučnim oljem. Prilagam dokaz, ki ga sicer ni več in zaradi katerega imam še vedno nasmeh do ušes.

Regrat bi lahko jedla skos. In ta bebasti nasmeh potešenosti, ki sledi, mi na lička vedno zariše globoke gube sreče. Ki pa se čedalje počasneje ravnajo.

Tole je pa moja tretja orhideja, čist nova. Upam, da bo dolgo cvetela in živela.

Prvo sem dobila pred leti za diplomo. Zelo je bila lepa, bele cvetove je imela - na dveh vejicah. Ko so slednji umrli (kot umrejo vse rože, ki pridejo v moj dom) in odpadli, se novi niso nikoli več naredili. Vrgla sem jo v smeti, vendar jo je šefe vzel ven in se še vedno trudi, da bi jo ponovno pripravil do cvetenja. Pa zaenkrat ni še nič.

Drugo orhidejo sem dobila lani za rojstni dan. Je bila videti zdrava in je cvetela pink. Ko so odpadli tudi nje cvetovi, je bil konec. Čakala sem nove in čakala in jih čakam še danes. Tudi moja druga orhideja je še vedno zgolj listavec.

Tretja orhideja je moj zadnji poskus. Če bo tudi ta umrla, nočem nobene več.

Hvala za razumevanje.

Vsak dan znova me skoraj kap, kako hitro dan mine. In konec vsakega tedna razmišljam, kako so dnevi leteli in konec vsakega vikenda si vedno znova rečem - ta teden bom pa res počasi živela in skos na preži, da mi ne bo kakšna minuta ušla in da ne bo kakšen delček recimo četrtka zato kaj krajši. Pa mi ne uspe. I’m a loser. Ne vem, če se mi je že kdaj zgodilo, da sem lahko zaključila teden z ‘matr, kako se je vleklo’. I guess never.

In potem zadnjič pride dan, ko sva imela že enajst let in pol. Še mal več. Skoraj dvanajst let. Ki so tudi minila kot bi mignil. Dobrih 4200 dni. In v njih vojska, diplome, potovanja, tridesetletnice, selitev itd. Toliko enih stvari, ena res velika borša čustvenih usedlin, stlačenih v 4200 dni. Se mi zdi, da se tako malo sliši. Kt da ne bi mogel čist nč druzga narest v tem času, razen it na kavo in na toast. V bistvu se je pa zgodilo en kup velikih in tisti hip dolgo trajajočih dni, ki jih je, ko sedaj gledam nazaj - in sem kr malo jezna, požrla (in strnila vase) ena v bistvu prov mini številka. Sestavljena iz samih hitro mimobežečih dan in noč izmenjajočih 24-ih ur.

Kaj sploh hočem povedat? Mah, nič. Nabijam v tri krasne, kako cajt šiba. Nabijam o tem, koliko velikih in pomembnih in življenje spreminjajočih dogodkov se lahko zbaše v bednih 4200 dni. Vmes pa imaš celo čas osivet, dobit računovodsko rit in dvanajst otrok. Fak.

Današnji popoldanski sprehod ob Ljubljanici. Razvajene debele race se niso kaj dosti menile za skorje starega črnega kruha.

Imajo zgleda rajši sveže bele žemljice. Verjetno še tople.