My name is Bond. Sadie Bond.

D-day. Danes ob treh zjutraj odpotujemo. Najprej do Munchna, potem letimo v London, od tam pa v LA. Pot bo precej naporna, zato sem že zdej blazno nervozna in mam cmok v želodcu in se sploh ne morem usest - ker vem, da bom kmalu še preveč sedela. Že zdej se bojim unih neudobnih zicov na avionu (kako je šele fantom, k majo res dolge noge), vsakič znova se sprašujem - pa zakaj, zaboga, ne fuknejo dveh vrst zicov ven, pa nardijo ene 15 cm več placa za kolena. Nima veze. Keš je keš. (and I am a material girl)

Tkole poteka likanje zadnje šefetove majice:

Tekom popoldneva pa se zavzeto pripravljam na nošenje štumfov na sandale, kar je v USI menda zelo modno (jst sem pa fashion queen, ane :D):

Šefe, a so seksi? :D 

Zdej naju čaka še pakiranje, ki mi gre ful na živce. Vedno mam filing, da sem ful stvari pozabila in šele, ko končno sedim na avionu, ko mi že rata ravno, se sprostim. Pa v bistvu še nikol nisem ničesar pozabila.

Pa ful me zanima, kakšen avto so nam ‘izbrali’. Ker mi smo rezervirali Dodga Chargerja (ziher nau tak lepotec kot je na sliki), nazaj pa dobili potrditev rezervacije za Dodge Charger or SIMILAR. Me prov zanima ta similar, ja. Zveni že sumljivo.

Tko da se zdej za 14 dni poslavljam. Ostanite v cvetju, ko se vrnem, vas nagradim s kakšnim mini bizarnim potopisom. Pa ne pozabite, ko boste v torek v službi, do vratu zakopani v delu, bo tetka Sejdi gemblala v Vegasu :D.

O, mater, kolk sem žleht… Ne bit hudi, sej ne bom več.

Ventikuatromila bači!

Še jutri, potem je konec sejma. Sem ravno dobro pridrvela domov, šla pod tuš, zdej sem dala pa gor zdravilne nogavičke, ta debele scufane 10 let stare svetloplave štumfe, ki razbolela stopala grejejo in tolažijo.

In popolnoma zbita ležim na kavču in pijem kofe. In si celim od papirja razrezane prste. Mokre lase mam zavite v brisačo in počivam, ker sem sita slinastih bedakov in idiotskih vprašanj, pa tud pleskavic, ražnjičev, vešalic in mučkalic. (Edino piva še ne, jasno :D).

V ušesih pa že cel dan spet Billy Idol. Nič mi ne gre na boljše, nič. 

Ta vikend sva preživela v Angliji na poroki najinega dobrega prijatelja bajkerja Roba. Poroka je bila 15 km iz mesteca Milton Keynes in ker je Rob že kakšno leto hudo bolan, je bilo vse skupaj z obredom, večerjo, žurom in prenočevanjem na enem mestu - v telem srčkanem podeželskem hotelčku: http://www.cockhotel-stonystratford.com/ Sobe so ble mini in kjut, s težkim hrastovim pohištvom, v vogalu pa kofi mašina in na steni lcd tv. Razgled na ‘glavno’ cesto je bil … ammmm … podeželski. Pomirjujoč.

Torej … Ko sva v petek pozno popoldne pristala, sva prevzela rentacar in jo s pomočjo gps-a mahnila v neznano. Šefe se je odlično držal z vožnjo po napačni strani (saj res, katera stran je že napačna?). Najin garmin naju je do cilja vodil po najmanjših podeželskih cestah, kar jih obstaja, čez številne slikovite mini vasice. Čez eno uro in pol vožnje - okrog desetih zvečer sva prispela do hotela, kjer so na dvorišču že sedeli prvi žurerji. (slika je od naslednjega jutra, ko so vsi še spali, edino midva, k sva bolj nervozne sorte, sva že srebala kofe na soncu)

Družba je bila nenormalno pisana, Islandci (slednji so res hecni, zunaj je bilo zvečer 6 stopinj, oni pa vsi v šlapcah, punce pa v minikah), Južnoafričani, Nizozemci, Avstralci, Belgijci, celo nekaj Angležev in midva. Pivo je teklo v potokih od petka (do nedelje zjutraj), tako da sva jo v soboto dopoldne po visokokaloričnem ‘english breakfastu’ (yummy slanina) mahnila na daljši sprehod po megli. Po kakšni uri ali dveh pešačenja se je razsvetlilo in potem je bilo sonce in prov fajn toplo. Potem je bila poroka (nevesta, Islandka Anna, s potetoviranimi rokami in rdečimi lasmi, je bila prov luštna v nežni beli obleki na naramnice) z obilico odurne hrane (o torti rajši ne bom zgubljala besed, ker to zame ni torta) in zanič vina, tako da smo večinoma ostajali pri pivu. Zraven smo glodali jagode. Hecno, poroka (obred in pogostitev) je bila v prvem nadstropju tega mini hotela, kjer smo spali, po pijačo smo hodili dol (po strmih in ozkih stopnicah) v hišni pub, lulat pa kr v naše hotelske sobe (tako da smo si mimogrede lahko še malo odpočili).

Zabava je trajala do jutra, najbolj zabavna pa sta Robova starša (in od mame sestra). Stara sta čez osemdeset let in sta si čist podobna. Pa ful navihana. Tolk črnega humorja na kupu, kot so ga imeli na zalogi ti trije, pa že dolgo ne. Men so solze kr lile iz oči. Ta star ful spremlja South park in je skos skakal izza vogalov in s kriki ‘Timmay’ strašil enga otročka. Ne moreš verjet. Da ne izgubljam besed o tem, kako (sicer hodi s palico) nese cel pladenj pirov (pint). Berglo kar odloži v kot in jo mahne za šank. :D 

Še nekaj utrinkov:

Tihožitje: Njegova noga, moja noga in ptičji drek 

Timmaaaay garaža

Kavica v postelji (/me blushes)

Najin rentacar

Wicked!

Jutri pa novim dogodivščinam naproti. Za en teden na sejem. V nedeljo pa via LA-Vegas-San Francisco in ko se vrnem, se bom, sem si obljubila, malo umirila in se zresnila in postala resna gospa in vse, kar paše zraven.

Vrt    /Jacques Prevert

Tisoč in tisoč let
bi bilo premalo
da bi se izreči dalo
bežen trenutek večnosti
ko si me objela
ko sem te objel
v svetlobi nekega jutra
v parku Montsouris v Parizu
v Parizu
na zemlji
na zemlji ki je zvezda.

Ja.

Tole je vse, kar je ostalo od praznikov:

In zjutraj sem šla izšvicat čimveč potice in šunke. Zdej pa že cel dan natepavam regrat in ananas. Ampak mam filing, da ne bo zadost, neki sumljivo pogledujem proti hladilniku. Jah, želodček je raztegnjen, ni kaj, bo treba sklenit en kompromis.

So long, potica, šunka, hren, jajčki in zajčki!

Danes je končno prišla tale majca, ki mi jo je po netu naročil šefe.

Made for me. Kill Bill.

Velika noč. Dokler smo vsi trije še živeli doma, ni blo nobene dileme. Je bla šunka, so bla jajca, potica, hren. Vse. No, saj je še vedno, samo da pridemo zdaj na obisk. In tud ko imaš enkrat svojo družino, so taki prazniki spet aktualni, da štartaš s svojo družino eno svojo tradicijo. Otroci barvajo pirhe, ata in mama pa zraven afne guncata in se režita tamalim, k še nč ne znajo, pa vendar naredijo vse lepše, kot je kupljeno (kao).

Ampak dilema nastane pri življenju v dvoje. Kako se praznuje? Kos šunke je prevelik sam za dva, trdokuhanih jajc ne jeva, potica se prej posuši, preden prideva do polovice, hren … Ok, hren je zakon.

A nej kupim kakšnega tistega piščančka in doma naredim mal velikonočnega vzdušja? Al je brezveze za dva in za ta kratek vikend? A nej kupim čokoladne zajčke, tud če ne jeva čokolade, sam da bojo? Brezveze se mi zdi. Po drugi strani bom pa kar mal žalostna, če ne bo nič praznično in če bo vse isto kot vsak drug vikend.

Eni znajo tko lepo zdekoritat ta jajca, pa spihat jih in obesit na vejice. Jst pa trdokuhanih jajc še skuhat ne znam. Ob šunki mi gre na bruhat. Nč, najboljš, da grem kupit vsaj enga piščeta pa enga zajčka.

… like lovers do.

Sicer se ne spoznam dost, mi je pa od nekdaj všeč Mary Ellen Mark.

Enkrat sem zasledila njene fotke o eni ameriški družini Damm, ki je živela v avtu. Mama in ata sta bla đankija, mislm, da so bili še trije otroci, in M. E. Mark jih je spremljala in fotografirala. Fotk sicer ne najdem več (razen ene), vem pa, da so me kr dobro pretresle.

Nekaj njenih del je tud tule:

http://www.maryellenmark.com/

http://www.art-dept.com/artists/mark/

http://images.google.si/images?q=mary+ellen+mark&hl=sl&um=1&sa=X&oi=images&ct=title

Danes pa še posebej ne maram ljudi.

Na jetra mi grejo ljudje, na katere se ne morem zanest. Da bodo nekaj naredili do roka, da bodo naredili tako, kot smo se zmenili, skratka, nimam živcev (in časa) nonstop nekomu stat za petami in ga preverjat. Ne morem. Ne znam. Če se nekaj zmenimo, potem mora to držat.

Obolim, če se moram ukvarjat s pasivnimi in počasnimi sanjači-blebetači, ki ne znajo dooooolgih monologov strnit v dva stavka. Še posebej, če so to ljudje, s katerimi moram delat. Ker potem pač res moram stisnit zobe. V privat življenju se takim sicer najrajši izognem. Matr, eni so res zelo počasni.

Die, zavistnost. Ne maram ljudi, ki nimajo jajc spremeniti svojega življenja na boljše, ampak namesto tega raje svojega živijo pasivno, tujega pa aktivno. V bistvu se takih ljudi kar malo bojim. Mi delujejo eni taki prikriti psihoti.

I hate.