Ljudomrznica

Danes pa še posebej ne maram ljudi.

 

Na jetra mi grejo ljudje, na katere se ne morem zanest. Da bodo nekaj naredili do roka, da bodo naredili tako, kot smo se zmenili, skratka, nimam živcev (in časa) nonstop nekomu stat za petami in ga preverjat. Ne morem. Ne znam. Če se nekaj zmenimo, potem mora to držat.

Obolim, če se moram ukvarjat s pasivnimi in počasnimi sanjači-blebetači, ki ne znajo dooooolgih monologov strnit v dva stavka. Še posebej, če so to ljudje, s katerimi moram delat. Ker potem pač res moram stisnit zobe. V privat življenju se takim sicer najrajši izognem. Matr, eni so res zelo počasni.

Die, zavistnost. Ne maram ljudi, ki nimajo jajc spremeniti svojega življenja na boljše, ampak namesto tega raje svojega živijo pasivno, tujega pa aktivno. V bistvu se takih ljudi kar malo bojim. Mi delujejo eni taki prikriti psihoti.

I hate. 

  • Share/Bookmark

5 odgovorov to “Ljudomrznica”

  1. šuši komentira:

    jao…pejt na sončka pa pozabi na te ljudi ;)

  2. sadie007 komentira:

    a vidš kje kakšen sonček? :( … sicer sem pa že boljše volje :)

  3. Jazzy komentira:

    na obalo se pripelji, vse diši po pokošeni travici, malo sicer piha ampak, sonček pa močno močno sveti..

    ;)

  4. sadie007 komentira:

    sej neki šefeta nagovarjam za nedeljo … al pa ponedeljek … a bosta imela kaj časa, če naju zanese v vajino smer? ;)

  5. mijau komentira:

    To tudi mene jezi, zato te razumem, zakaj si “sadie”.

    Zadnjič smo imeli en občni zbor, na katerem so se poročila vlekla kot kurja čreva. Skoraj vsak od govorcev je napovedal, da bo “kratek”. Jaz sem bil zadnji na vrsti in sem takoj v uvodu rekel, da ne bom obljubil, da bo moje poročilo kratko, ker takim obljubam več nihče ne verjame. Potem pa je bilo moje poročilo daleč najkrajše, zato pa je bil aplavz toliko daljši.

Komentiraj

Vi ste prijavljen za komentiranje.