My name is Bond. Sadie Bond.

Torej, zadeva (žal) ne bo tako bizarna kot nakazuje naslov.  (sam se mi pa zdi, da mam filing za bizarne naslove, ni res)

Stvar je sledeča: ne berem prov veliko blogov, ampak nekatere pa ja. In potem kdaj dobim kakšno idejo, o čem pisat, pa rajši ne, ker se ne bi rada ponavljala. Recimo zadnjič Đezi o depilaciji, pa danes Doktor o kasetah, pa par mescev nazaj Nina o najljubših kavbojkah, pa Irena s svojimi znamenitimi posladki, ki so očitno zapeljali tudi mene.

Kva naredit v tem primeru? Bit papiga? K meni se včasih res dobesedno isti dan zgodi, da nameravam objavit eno temo (včasih mam že shranjeno), prej pa (nebodigatreba) prečekiram par blogov in ugotovim, da je bla ista ’glih dons objavljena’ al pa ‘matr, zanimiva tema, dobra ideja, jst mam tud neki za povedat nanjo’ - potem pa rajš nč ne objavim.

Kako naj bi se tako zadrego čimbolj elegantno izpeljalo?

Se sklicujete na navdih, se opravičujete za navdih al se nardite francoza, pogoltnete cmok v grlu in pritisnete ‘objavi’?

Jst mam res ful rada fuzbal. Ne znam razložit, ampak pomirja me in če imam možnost, gledam vse, kar leta za žogo. Zanimivo, basketa nikol nisem marala. Mogoče tud zarad dejstev (glej sliko), ki sledijo. Sicer nisem glih fenica kakšnega posebnega kluba, mam pa rada, da se brca na hard in v vsaki tekmi si najdem moštvo, za katerega potem navijam.

Fuzbal, kot vemo, prinaša s sabo tudi kopico postavnih in prešvicanih fantov in zato imam rada tud konec, ko slečejo majce (ok, razen Rooneyja).

Na slikci je sevede vsem dobro poznani Fredrik Ljundberg (Arsenal, se mi zdi). Za razvajene punce v dveh verzijah - v belem in črnem.

Postaven, zdrav in športen fant. Ker je danes glih dan boja proti kajenju, pa se mi zdi prav, da skupaj malo pomislimo tudi na zdravje. Ja.

 Mads Mikkelsen.

Eden najbolj seksi tipov ever.

Zdej nej pa kr še dežuje. Moj dan je popoln. 

Za hip pomaham svojim bralcem(-kam), se posujem s pepelom, ker štrajkam, in sporočim, da sem tu nekje. Faraway, so close.

Sem preveč utrujena, da bi kej pametnega, no - ne pametnega, da bi kaj po moje pomembnega napisala. Mam polno glavo enih stvari, temo v stanovanju in prepih, ki glasno zapira okna in jih potem potrpežljivo spet odpiram, mrzle noge in, kar vas najbrž ne zanima (pa glih zato, zanalašč zakričim), navadne bele gate.

In tisto poletje prejšnji teden je bil en navaden nateg, če mene vprašate, en pofukan rajc, k me je brezveze raznežil.

Če se prav spomnim, je bil včasih (years ago, ko sem bla še v gimnaziji) na Dan mladosti v Križankah pa Dan radosti. S puncami smo šle zelo rade, ker je bilo ful fantov za spoznat in jst sem imela v banji pobarvane lila kavbojke ‘Sex Pistols’ in rdeče lase. In potem smo sedele na štengah in pile … takrat je bla po mojem tekila faza. Ne morem se spomnit sicer, kva zaeni bendi so takrat špilali na tak praznik. Sej nima veze, sam … Ma čist sem pozabila.

Sama radost nas je bila.

Današnji dan bo fajn, sicer moram obvezno k frizerju, k mam že 5 cm narastka - in frizer v tej vročini je precej siten opravek - k me zmeri eno uro fena in mi je vroče za popizdit. Drugač si lase zmeri posušim na zraku, k mam rada, če me mokri žgečkajo po hrbtu.

Zvečer grem po dolgem cajtu ven z M. in to bo, že vidim, ena dolga noč in spet se bova klatili naokrog in srebali bevande in se režali ko zmešani. M. se po najinem zmenku vedno še s kolesom komaj odpelje proti domu. Nazadnje je dala ene moje nogavičke gor čez  japanke (to je še kr umetnost) in jo je v smehu mahnila v noč. Jst pa sem mahala za njo, dokler so se bele hlače še svetile v temi.

Jutri bom sama doma. Šefe gre službeno na morje (Đezi, he’s your trouble now :D), jst pa si nameravam vzet dopoldne samo zase, srebat kofe na terasi, si narest piling in masko za obraz, nalakirat nohtke (poletje je tu), nabijat musko in zraven plesat, nč kuhat. Do popoldneva se bom glih fajn znorela. Ja.

Kaj bo naprej, ne vem. Najbrž se bova kaj tudi sabljala. Najina zbirka hattori hanzo mečev ni za pusije.

Sam tolk, ane. Da ne pozabim čist se mal pocrkljat.

Včeraj, ko sem se po službi vsedla v avto, je termometer pokazal 32 stopinj. Pri nas pred službo nimamo nobene sence, avto pa je temnoplav. Kljuka je bila tako vroča, da sem jo komaj prijela, da ne govorim o volanu. Včasih, ko še nisem imela avta, ki bi kazal zunanjo temperaturo, sem se še kar nekako preslepila - ah, sej ni več kot 25 stopinj - in mi je bilo vsaj delno lažje pri srčku. Zdaj pa vem za vsak temperaturni premik. In švicam bolj, zdaj, ko vem. Ne vem, če sem že kdaj povedala, ampak psiho imam zelo močno in samo sebe lahko prepričam v karkoli. In to lahko priteram tako daleč, da se same sebe bojim. Ampak kot da bi si mogla dokazat, da zmorem. Sebe prestrašit. In to do skrajne meje. No, ampak to je že druga zgodba. Moja psiha. Dolga zgodba.

Skratka, se peljem po obvoznici. Fleki od švica so se delali na hrbtu, pod joški in na riti. Čist sem bila premočena (fuj, ane). Pa sem mogla še v štacuno. Skrajna umetnost je it ves neapetitlih v štacuno in se delat, kot da nič ni. Zadaj čez ritko sem držala torbico (kao čist slučajno jo držim za hrbtom, tega trika sem se navadla lani, yeah), da se niso čez premočeno roza blago videle hlačke oz. cela rit. Sem že kar umetnica pri tem - edino na blagajni je treba torbico pač vzet naprej, ampak tam sedi (kva mam vse naštudirano) itak že druga blagajničarka, ki mi krije hrbet (beri: rit). Potem sem se usedla (prilepila) nazaj na moker zic v avtu in ko sem končno prestopila prag idilično ohlajenega doma in odvrgla vse cunje in šla pod tuš in v stoje spila obvezno mrzlo in grenko kavo, ne znam povedat, ampak prov katarzično sem se počutila. Ne zarad tuša, zarad vsega skupi. Filing, kt da je vse slabo in grdo, kar se je tistega dne nabralo, odteklo iz mene.  In čakalo me je res lepo popoldne in za piko na i še fuzbal (bravo, Milan!). Ja, tak je moj prevod ubijalske vročine in zelo jo imam rada.

Letos se ne bom nič pritoževala. Naj bo še bolj vroče, naj bo 35° in še več. Naj kar kaplja z mene in s tebe, bo šlo vse grdo in mrzlo ven. Živelo poletje. Jst hočem še švicat, ker potem lažje živim.

Ja, tko se menda imenujejo mitingi, ko se zberejo vsi stanovalci. V našem primeru štirih blokov. Danes bo drugič. Tu živimo četrto leto.

Celo življenje sem živela v hiši in tam se nismo nič dobivali. Ok, razen na roštiljadah. Tako da so mi teli sestanki malo smešni, sploh s(m)o pa vsi stanovalci eni pusiji in v resnici si noben ne upa nič rečt in nastane taka mučna tišina, ki kar traja in mi si vsi želimo domov. No, jst si. Je pa seveda prav, da se snidemo, vidimo (večinoma vsi hodimo domov samo spat in se sploh ne poznamo) in pomenimo, kaj nas teži.

Prvi sestanek je bil kmalu po vselitvi in ni bil prav dobro obiskan. Jst sem prišla pražnje oblečena (da bojo ja videli, da sem solidna punca, tud če mam kdaj musko preveč naglas) in opremljena z blokom in pisalom, da si bom kaj pomembnega zapisala. Ker hitro pozabljam. Tudi pomembne stvari. Pa so se (po eni uri mučne tišine) gospodje (avtoritete iz tavelikih stanovanj) samo skregali, kdo bo šef oz. predsednik hišnega sveta. In ’smo’ jih izbrali pet in šli po dveh urah domov.

Danes pa spet. Midva sva že tko v pričakovanju, da sva obvestilo preveč površno prebrala in zabluzila datum in sva že prejšnji ponedeljek čakala na prizorišču. Pa ni bilo seveda nič, ker bo ves hepening danes.

Mam občutek, da nas bo hišnik med drugim okaral, ker je eden izmed stanovalcev pred smetnjakom pustil en kup kartonaste embalaže (od vrtne garniture) in tega smetnjakarji ne odpeljejo. Listek sicer visi, naj se prestopnik javi, samo se noče (it wasn’t me). In kartoni še vedno tam.

Tko da … Jst sem si oprala lase in spakirala blok in kuli in ob šestih bom tam. V pričakovanju, kaj je novega. Pa če bom upala, bom namignila, da bi odstranili vse ograje med terasami in naredili en velik bazen. Potem bi lahko imeli pool partije in bi se mogoče končno malo bolje spoznali. Sploh jst bi rada sosedovga mulca, ki se tako lepo razvija.

Šibam.

Ja.

ZDAJ.

Najlepši dnevi so tukaj, sredina maja, ko je še celo poletje pred mano. Vsakič, ko smo že avgusta, si rečem, matr, premalkrat (pa v resnici niti ni malokrat) sem se tega zavedala. Premalkrat sem šla zvečer na sprehod v mesto, premalkrat sem uživala v puhtenju vročega asfalta in vonju le-tega po nevihti, premalkrat pozno v noč sedela na terasi in delala nič, večkrat bi lahko šla v Škuca na Živo književnost, pa ob Ljubljanico sedet, na tržnico, v Križanke, zvečer na pivo, vsak dan bi morala gledat zvezde, ki zaznamujejo zgodnje poletni večer, grizljat parmezan in olive, se nežno zibat na balkonu … In enkrat vmes ponavad mine tud tistih 14 dni mivke. In moj rojstni dan. In ko je enkrat Trnfest, je že skoraj jesen.

Tko da letos sem zgodaj štartala. Prejšnji torek. Od veselja, da je še vse pred mano, se mi od torka vrti v glavi.

Jezi me, ker sem taka, da me skos preganja filing, da bom kaj zamudila. Ker tudi če (skoraj) nič ne zamudim, poletje vseeno mine. With or without you. Samo da sem jst ponavad čist izžeta od nenehnega lovljenja in hitenja. Ne da se zabremzat maja in junija. Men verjemte, sem že probala.