My name is Bond. Sadie Bond.

Zelo sem nagnjena k raznoraznemu kiču, prav pokliče me (pa zakaj ravno mene??). Tud tele bizarne uhančke sem morala vzet domov, ane.

Zdaj sem pa spet za neki cajta potešena. Upam.

Jst pa že sanjam o poletnih počitnicah in ne vem, če me ne bo spet (že petič!) zaneslo na Zakintos, od katerega sem se pred dvemi leti nazadnje s solznimi učki poslovila. 

Tko kot škriplje med zobmi mivka na Zakintosu, tko ne škriplje nikjer drugje.

Glavna zvezda meni precej ljubih Almodovarjevih filmov.

Rossy de Palma.

Na mojem blogu je prostor tud za karakter, ne sam za dobro rit.

Moj posladek dneva.

DŽULI

Stigla je sama sa ljetom
Prišla i rekla« Hello!«
Pogledi su nam govorili vise od riječi
K’o da se zvijezda sa neba
Spustila meni na dlan
Znao sam samo o njoj da zove se Džuli.

Džuli… Džuli….
A htio sam da dugo traje taj san!

Pamtim još dodir te ruke
Lice i njen pogled blag
Odmah je jasno mi bilo da ludo je volim.
Kao i sve ljetnje snove
I nju mi je odnio dan
Ostalo samo je sječanje na jedan juli.

Džuli.. Džuli…
A htio sam da dugo traje taj san!

Pitam u nočima nebo
Da li je to bio san
Ili je stvarno te noči me ljubila Džuli.
Prošetam sam pored mora
Dočekam tako i dan
Zamolim more da vrati mi Džuli i juli.

Džuli… Džuli…
Džuli… o… Džuli…
A htio sam da dugo taje taj san.
O… moja Džuli.

da bi blo vse drugač.

Umazane bermude in sveže hlačke.

Čist sem podlegla ‘trendu’ petih predmetov in zgroženo ugotovila, da se ponavljam. Od Crnkoviča bi vzela superge (najljubše živozelene pumice), pa zofo (babičin bidermajer kavč) in računalnik (star laptop, zgonjen do konca), od Zupančiča pa knjige (ki sem jih začela zbirat kot brucka na primerjalni), najljubšo torbo (živozelena adidas borša), solnico in poprnico (huda umetnina iz Švedske) in hodnik (Las Vegas Boulevard).

No, pa znam bit (si domišljam) tudi bolj ustvarjalna (kot da sem papiga) in zato naštevam ostalih mojih 5 najljubših, ki so:

1. Slika mene in mojih bratov, years ago, ko smo bili še vsi trije blond skravžlani angelčki:

2. Robi, edina roža, ki preživi poletja in zime pri Sadie:

3. Leva stran postelje. Moje pribežališče.

4. Najljubša majca, stara ko svet. Ki vedno potuje z mano in se nikoli ne strga:

5. Avtomat za kofe, mamino darilo, ko sem šla na svoje. Vedno sveža kava, mrzla, grenka in skoraj črna, moja najljubša:

Velik izziv strnit svoj svet v ’top 5′. Sam mi je ratalo.

Ja.

Ker je bil istočasno Horejšijo. In sem imela velik več za videt.

Đezi me je ob pisanju o svojih super hudih rolerjih spomnila na mlada leta, ko smo punce iz ulice ful kotalkale. Res smo obvladale. Potem so kotalke lepega dne kar ‘šle iz mode’ oz. izginile. Sicer sem jih vidla lani nekje na Trubarjevi in sem jih hotla imet, sam je bila štacuna že zaprta (sem se pač bolj pozno ponoči klatila tam naokoli). Potem me pa kar ni bilo več nazaj.

Zdej me je pa spet prijelo. Da bi imela čist navadne staromodne kotalke na supergico. (slika je zgolj informativna, nisem najdla nobene bolj normalne)

A kej veste, kje bi jih še imeli? K bele dokolenke z dvema rdečima črtama sem že nabavla. Zdej rabm nujno še 4-wheel skates.

Anyone?

Tole ne bo kakšna ’ženske vs. moški’ tema ali pljuvanje čez ene ali druge. Sam po dolgem cajtu sem gledala Big Brotherja (ok, tam zraven je še dolgcajt - killer combination) in ugotavljam, kako ženske res nonstop samo opravljajo. Na splošno ne maram skupin (kakršnih koli že), kjer je veliko žensk, ker se mi zdi, da je vedno ena pizdarija. Ženske se vedno začnejo ogledovat in vedno imajo kaj za pripomnit o tisti, ki je trenutno ni zraven. Tudi če so samo tri. Sam da gre ena za pet minut stran, že se šimfa. Bruh.

Kadarkoli sem v fantovski družbi (in to je velikokrat, ker sem rada), sem vedno znova prijetno presenečena, kolk so njihovi pogovori drugačni od babjih. Pa ne rečem, da babji čvek ne paše. Paše, zelo. Mal debatirat o tipih, čevljih, dopustu, knjigah, kuhariji. Ampak ko se začne pa opravljanje, mi gre pa na kozlat. Ok, sej tud fantje znajo kej pokomentirat, sam to nikol ni tista zloba. Ki jo premore samo ženska. Sploh ko ženska začne opravljat žensko. O, fak, to zna bit eno samo izlivanje žolča nad čemer koli že. Morm rečt (ok, se pohvalit), da sama nikol nisem bila pretirano nagnjena k temu in to se mi zdi fajn lastnost. Predvsem zato, ker imaš potem takoj pol manj opravkov. Al pa tud zato, ker imam sama s sabo zadost (preveč) dela in še sebe komaj dohajam, kaj šele, da bi druge. Sploh pa tuje (babe).  In njihove nohte, cunje in frizure. V večini sploh ne opazim, kako je kdo oblečen in potem slišim - a si vidla uno … Ne, nisem. In ja, včasih tudi vidim. Kakšne res hude čevlje, ki grejo mimo in me pokličejo. Kakšno res dobro rit, ki hodi pred mano. Kakšne vpadljive brke, recimo. Lepe roke na blagajni. Nasmeh na pumpi. Ampak to mimogrede, ko živim in me najde. Ne grem pa med šihtom na cigaret zato, da bom lohk bentila čez kolegico, kakšno ozko bluzo ma gor, bajsa.

Pa ne delam angelčka iz sebe. Sem delč od tega. In ne pravim, da nikol o nobenmu nič ne rečem. Sam kakorkoli obračam, ne morem rečt, da se najdem v tipični babji opravljivki, ki si krajša dan z dnevom nekoga drugega. Prmejduš, da ne. Si pa že rajš svoj dan krajšam s čem drugim. S čem tršim, recimo. 

Ja.