My name is Bond. Sadie Bond.

Recimo, da me je predlagala Malina. Itak berem ful malo blogov, njen mi je pa eden najljubših.

1. Čevlji. Obožujem čevlje. Bizarne. Mal hecne. Glih včeri sem si ene kupila, pisane. Take, Barcelona čeveljce. Obožujem tud superge, pumice. Pa sandale. Vse. Vse bi imela in potem ne bi mogla izbrat.

2. I’m an early bird. Blazno rada zgodaj vstajam. Tudi ob vikendih in tudi na počitnicah. Obožujem jutra in nikol na svetu jih ne bi hotla zamudit.  Temu primerno zvečer zgodaj ugasnem. Ampak je vredno, če vidiš jutro.

3. V gimnaziji sem bila največja fenica U2-jev. Nesmrtno sem bila zaljubljena v Bonota (to sem še zmeri ). In tud fenica sem še zmeri. Imam vse plate (itak) in ogromno singelc. In še vedno včasih zaspim v 15 let stari U2 majci.

4. Amsterdam. Moje sanjsko mesto, mesto, kjer bi takoj živela. V Amsterdamu sem bila že ne-vem-več-kolkrat in vsakič je kot prvič. Obožujem ljudi tam, njihovo arhitekturo, kanale, ladjice, souvenir shope, vse. In celo življenje se bom enkrat na leto vračala. Pa če je to zadnje, kar nardim. 

5. Preden zaspim, se obvezno najprej obrnem za nekaj časa proti desni (proti vratom), nato proti levi (okno) in nato se obrnem nazaj proti vratom (zadnji obrat) in potem takoj zaspim. Ampak če ne naredim tega, samo o tem razmišljam in spanca ni.

6. Avtomobili. Zelo rada imam avtomobile, najbolj pa musclecars. Mustang je sanjski avto in enkrat bo moj.

7. Mimi. O svojih fetiših pa ne mislm javno razlagat.

No, pa mate še mene. Zdej pa spet grem za neki cajta.

Ja.

 Nekaj časa me ne bo.

 Ta čas pa … za mojo dušo.

Rabm cajt zase. Nujno. Pozdravčke vsem …

Kadar koli se odločim, da bi malo spremenila videz bloga, vsak poskus konča klavrno. Ne morem se navadit drugega stila, že drugih barv ne. In vedno se razburim (tud če mi vmes že rata vse sejvat) in hitim ugašat računalnik in se delam, da mi je ravno.

Da bi pustila drug imidž, hitim spat, da bi pozabila ali vsaj prespala. Ampak ne … Ležim in se trudim zaspat (in mislit na kej druzga, na hrano, na travnike, na pivo, na luno), vendar mi misli v resnici (in vedno bolj) uhajajo k ugasnjenemu pc-ju, ki leži v dnevni na tleh. Nimam miru. Dokler ne vstanem. (kaj sledi, ste že uganili) 

Zato do nadaljnjega ostajam pri tem dolgočasnem izgledu, pr tej krneki modri farbi. Ne zato, ker ne bi znala, ampak zato, ker drugač ne morem zaspat.  

Namesto, da bi bilo vse pink. Blog in vse moje življenje fuksija roza.

Ja.

Poletni dan, ki je mogoče že minil
In mogoče šele pride, poletni dan
Poletni dan, ki ga morda nikdar ne bo
In morda prišel ne bo od sonca zlat
Poletni dan, ki v školjko je ujet
Ki ujet v srce, vanj zakopan

Prisluhni školjki, vanjo ujet je
Prisluhni školjki, v njej polejte ti šumi
Na uho te vabi, prisluhni vanjo
Tako igrati vabi te za sanjami

Evo ga . Smo čakali celo zimo in dočakali. Končno. Pa zihr. Danes bo 34°C. Ja.

Včeraj sem bila zelo utrujena. Popoldne sem imela obiske in imelo me je, da bi šla kr spat. Pa sem se zbrcala ven, da vsaj malo vidim, kdo je na drugi strani. London je organiziral BlogHec in edino njega sem vsaj približno poznala (s slikce ), zato sem tudi tako korajžno šla. Ker za sramotenje in hojo od mize do mize ‘Dan, jst sem pa Sadie, a ste ta pravi?’ sem že malo prestara. No, al pa tudi ne. Spoznala sem kr neki ljudi, ki jih sicer občasno berem in sem vesela, da imajo zdaj tud obraze. Ne da se mi naštevat, pa sej bojo drugi. Skratka luštno je bilo, čeprav sem vas hitro zapustila (Teota sem dočakala, Nine in Neurota pa žal ne). Morate razumet, da sem trenutno še precej nerazpoložena. Se pa trudim, ful. In mi gre vsak dan boljše. Malo me pa tud pritisk jebe. No, seveda si želim, da bi me kej druzga. (A si ne vsi?)

Manson pa je žagal in žagal …

P.S.: Maša, jst nisem nč bruhala po pomfriju. Upam, da ti tudi ne.

Malo sem razočarana, ker tale moj blog postaja en navaden jebeni dnevnik, česar nisem nikoli želela. Ampak trenutno rabim prav to in čakam, da bo minilo. Potrpite malo z mano. Ali pa me za nekaj časa preskočite. Kakor vam drago. Trenutno sem to jaz. Iz dneva v dan, dan za dnem. Ampak pride nazaj. Čez čas. Una ta iskriva in navihana Sadie. Polna energije bo. Samo počakajte še malo …

V bistvu se (skoraj) še od včeraj zvečer nisem nič ustavila. Od tenisa. Prav prijetno presenečena sem nad igrišči na Svobodi, majo res fajn zrihtano. Pa en tak luštkan bife, tuše, wc, pa eno majhno brunarico, kjer lahko praznuješ rd in ti pečejo čevape. Matr, kako je lepo dišalo. Čevapi so me skoraj premamili, da ne bi šla špilat . In vsakič, ko sem videla par, me je stisnilo pri srcu.

Zvečer, ko sem prišla nazaj v pribežališče, sem si oprala lase in se stuširala. Lačna sem bila (končno spet) ko volk in sem se nabasala s sendvičem s tuno. Potem sem šla na teraso – tak nenormalno lep sončni zahod je bil, ena druga svetloba, čist druga dimenzija je bila, prisežem – in sem se spravila zalivat travo in bambuse. Treba je znat cenit take majhne stvari. Mogoče sem že stara, ampak v to trdno verjamem. Včerajšnji večer mi je polepšal cel dan. In kr kocine (kar jih sploh imam ) so mi šle pokonc, ko so me mokri lasje žgečkali po hrbtu in se je slišalo, kako pregreta zemlja srka vodo. In sosedov Matija danes praznuje, mi je razložil. Da je v vrtcu pri Mravljicah in da bo velik žur. In da ne morem pridet, ker sem prevelika. No prav, potem pa ne.

Potem sem malo gledala Pogovor z opozicijo na TVS (Jelinčič me zna kr fajn razvedrit), malo pa luno in tisto eno zvezdico. Razmišljala sem. Kako so lepi te prvi poletni večeri in kako nobenega izmed njih ne bo več nazaj. Ne bi jih rada preveč zamudila.

In, hecno, kako se navadiš na tišino.

… je spet nov dan in kar še živim.

By My Side
INXS

In the dark of the night
Those small hours
Uncertain and anxious
I need to call you

Rooms full of strangers
Some call me friend
But I wish you were so close to me

In the dark of night
Those small hours
I drift away
When I’m with you

In the dark of night
By my side
In the dark of night
By my side, by my side, by my side
I wish you were
I wish you were

Here comes the clown
His face in a wall
No window
No air at all

In the dark of night
Those faces they haunt me
But I wish you were
So close to me In the dark of night

… še en vikend, poln dobre hrane, sonca in zadnjih predpoletnih dni, ki kar kopnijo. In se je zaključil včeraj zvečer v Mačku, za od piva polito mizo in z razbitim kozarcem. Se je zaključila nedelja, ko sem za sabo zaprla težka vrata in si rekla – doma si in je bilo vse po starem.

Tako lahko diši samo nekaj.

Si.

Jst mam pa nekje tud srce.

Hemi cuda za dušo.

Napis na MTV-ju je izginil. Zato bi rada pohvalila tistega fanta, ki je to uredil. Najbrž je bral moj obupani blog in me odrešil muk tistega nesrečnega enega stavka (ok, dveh). Hvala.

Sicer pa sem šla včeraj namensko v šoping (kar mi ni nič podobno) in si (med drugim) nabavla najbolj kjut adidas kratke hlačke ever . Sicer so cifra 36 in so mi uiber prevelike, ampak, jebat ga, v 14 dneh me je pobralo za 4 kile in zdej jih mam bednih 53. Ampak za vsakim dežjem posije sonce in tud jst bom dobila špehke nazaj. Bom že nadoknadila in ‘nafilala’ tiste hlače. Enkrat. Da ne bojo kot en prazen žakelj stale na moji nikakvi ritki. Ker menda je fajn, če je kaj za prijet, pri meni pa trenutno ni ničesar.

Zvečer sem imela en kratek obisk, potem sem pa sedela na balkonu in je blo fajn toplo in strašno mirno. Imela sem manjše borbe s komarjem – unim tavelikim, ki ne piči, ampak na koncu sem zmagala. Komar se je izčrpal in vdal. In potem je bil mir. V mojem stanovanju, v našem bloku in na ulici, ki je od vseh. Še gospod Srečo, ki je celo popoldne nekaj ‘urejal po vrtu’ z eno rezalko al štemarco al whatever, se je (na srečo vseh stanovalcev) enkrat le ustavil, v miru skadil večerni čik in ugasnil luč. In takrat sem zadihala. Ni bilo več soparno, ni bilo več težkega dneva, ni bilo več ničesar, sam tišina in tista ena zvezdica, ki je vedno.