My name is Bond. Sadie Bond.

Sem eden izmed tistih ljudi, ki lažje napiše kot pove. To ne pomeni, da ne govorim, samo določene stvari lažje napišem. Ker ko nekaj pišeš, lahko vmes razmišljaš, iščeš bolj prave besede, brišeš in popravljaš. Včasih, če prehitro zineš, brezveze prizadaneš. Mogoče mam to še iz gimnazije, ko mi je profesor za fiziko enkrat rekel - Vi pa tud raje dvakrat zinete kot enkrat premislite!

Moji najboljši zapiski nastanejo ponoči. Takrat je povsod naokrog ena druga dimenzija in besede so lažje in več jih je in imajo eno spešl težo v sebi. In več povedo in so v barvah. Me pa jezi, ker še vsaka stvar, ki sem jo kdajkoli napisala ponoči, ko jo ponovno berem podnevi, izgubi praktično vse. Vsak, ponoči še tako dober zapis, podnevi postane ena navadna bedastoča. Zmazek brez repa in glave, trapasto ljubezensko pismo, kot bi ga spisal že vsak osnovnošolec.

Ne vem, kam gre vse to, kar se ponoči zdi tko iz dna in direkt v center? Kje vse to ostane? In - ob kateri uri izgine? Ker vem, da sem pisala že ob 4-ih zjutraj, pa je bila čarobnost, potem sem pa brala ob 6-ih in je ni bilo več. Se pravi, da ‘power’ zapisanega umre med 4. in 6. uro zjutraj?

Pa sem preživela še eno snidenje z mojimi babami. V bistvu je bil ‘baby shower’ za tavelko M., ki bo rodila konec septembra. Komaj gre že skozi vrata.

Vreme je sicer slabo kazalo, zato smo se zbasale notr, v najbolj oddaljen kot picerije. Naročile smo eno zelenjavno (ki je itak ostala, ker je bila uiber dolgočasna) in dve mesni, s hrenovkami, klobasami, salamami, šunko in vsem zraven. Ti dve sta šli za med. Plus čokoladne palačinke. Plus par pivov. Skratka, v oštariji nismo prav dolgo zdržale, ker je Z. prišla s tamalo, ki je vreščala ko sto hudirjev. Zato smo se kmalu uvidevno umaknile na Bond’s haciendo.

Mala cvilka je tale na slikci - zadovoljna je pa zato, ker je bila do tistega trenutka že dvakrat nafutrana, previta, obljubljeno ji je blo, da bo šla kmal nazaj k očiju, no, pa tud natulila se je že zadost:

Čvekale smo ena čez drugo (spet, itak) - vsaka o svojih tegobah in ugotavljale, da pravzaprav vse živimo ena bolj ali manj srečna sožitja s svojimi tipi, ki nas ‘nikol’ ne štekajo, ampak da je prav to čar življenja v dvoje (Mars in Venera), spile smo še par pirčkov, si ogledale joške (še zmeri Z. in jst zmagava), se režale posvetilom, ki smo jih tavelki M. zapisale v en bejbi album (no, me zanima, kolk se bomo šele režale, ko jih bomo imele 40 al pa 50), se mal prešlatale in čas je drvel in babe so ena za drugo odhajale in na koncu sva z B. ostali sami in spili vsaka še poslovilnega, potem pa sem jo pospremila dol, kjer sva se kot se šika izljubili in si zavezniško pomežiknili (smeti pa nisem mogla odnest, je bila vreča čist pretežka). No, v bistvu sem šla pogledat, če je Suzi že sama v garaži in je bila (kar pomeni, da tebe ni bilo več blizu).

Potem sem kar stala in kadila tam sredi mrzle garaže (spet) sama, opolnoči, s kavbojskim klobukom na glavi in imelo me je, da bi kljub vsemu lepemu in dobremu kar šla. Pa nisem. Ne štekam, zakaj jst pa kr ostajam. Kt ena taka zjebana, ampak zanesljiva kredenca.

Včeraj je prišel en kovček.

Žal mi je, če nisem znala pokazat, kako sem ga vesela.

»Kamorkoli,« sem rekla, ko sem prisedla, ko si ustavil, ko sem štopala in je lilo kot iz škafa.

»Prav,« je bilo edino in že sva se peljala, takrat in potem še celo večnost. Vse je bežalo mimo skozi zarošeno okno, vse, če ti rečem, velike bele kockaste hiše, sesute in še nedokončane podrtije, opeka na opeki, vse je teklo mimo, bilo zabrisano, vse je šlo v pozabo, hitro, z vsem tem vred pa še na stotine potepuških psov z otožnimi očmi (pa kako jim to rata??) in na tisoče napol oskubljenih mačkov. En kup scufane kože, če se mene vpraša.

Nisem razmišljala o imenih mest, ki so se hitro menjala in na postajala vedno bolj tuja. Samo da se peljeva dalje, iz mojih v tvoje sanje. Da vidim, če sanjaš isto. In je bilo na koncu te poti umazano pristanišče, ki je prineslo postan vonj po scanju in že dolgo crknjenih morskih sadežih.

Ko zakleneš vrata za sabo v tujem mestu, si nenadoma drug človek. In predvsem res le človek. Ne sprašuješ več. Samo meso in kri si. Ki po svobodi diši. Vse je enkrat prvič. Enkrat je pač treba, da potem nehaš mižat. Dovoliti, da se strga film v tvoji (vedno) vedri glavi. Iti in oskruniti svoja nebesa. Se spozabiti do konca in … pofukat njegove angele. Da lahko potem žalostno ugotoviš, da enkrat ni nobenkrat, je pa absolutno preveč.

… pa spet diši po pokošeni travi.

Tko kot pravjo: Človek obrača, življenje obrne.

Grem na enga kozla. Najboljš.

Puyol je pa Dodotov najljubši fuzbaler.

Bono.

Trenutno končujem z branjem knjige - v bistvu je ene vrste intervju z njim (http://tadd.txt-nifty.com/blog/images/bono_1.jpg) in moram priznat, da me ful jezi, ker ga tipček, ki je delal intervju z njim, ni znal izkoristit. Prmejduš, no.

Jst bi znala zgoraj omenjenega ‘gospoda’ velik več zanimivga vprašat.

Znata se zgodit dva scenarija.

1. Da bom verjela.

In si bom naredila eno tako jesen, da bom tvegala in pogrela župo, da bo ta jesen, če že poletje ni (v vsej svoji veličini), prinesla še kakšen vikend nekje na morju, poznojesensko jadranje, še cel kup morske hrane, še kakšno pivo ob Ljubljanici, čas za pižama hlače (spodaj pa nič), znano in poznano in ljubljeno, moje ime na tvojih ustnicah in moje srce za tvojimi očmi, varnost, tvoj jezik v mojem popku, predanost, obljube, ki držijo, zaupanje - mogoče enkrat, vonj po sveže pečenem mesu, ki hrusta, vlažnost. Vse to s tabo.

2. Da bom pustila, da … ker ne morem več verjet.

In se bo pozno poletje nadaljevalo tam, kjer se je začelo, v praznem stanovanju, za težkimi vrati, s praznim, ampak svobodnim srčkom v prsih, z olajšanjem, ker ni več strahu pred odhajanjem, ker je že vse odšlo, z napol praznim pralnim strojem in hladilnikom, s še kakšno kilco manj, z novimi poznanstvi, z ‘vse-še-enkrat’ prvič adrenalinom, z novimi obljubami, ki bodo (morda) držale, z novim obrazom in telesom na desni strani postelje, z novim razvajanjem, s spomini, s snemanjem slik s sten, s pozabljanjem.

Ne vem, zakaj sem po takem lepem tednu še vedno v dilemi.

Mogoče zato, ker globoko v sebi pa vem, da se ljudje ne spreminjamo.

Ampak men je blo takrat dobro, tko kot je bilo.

Problem je v tem, da zdej vem, da lohk dobim več.

Jutri takle čas bom že na počitnicah. Odpočijte si tud vi.

‘Coz I’ll be back. 

Še prekmalu.