Gradbišče mojga srca

Je padla že noč, ko sem šla. Naravnost čez makadam. Sem dihala prah s polnimi pljuči, kot da bi bil zrak. Zlezla sem na eno od ogromnih rdečih cevi, brcnila japanke z nog, si do krvi opraskala gleženj, strgala hlače na riti, ampak sem zlezla gor zarad razgleda, ki me mika že leta in leta. In sem objela ta svoja potolčena (in od komarjev popikana) kolena in si enga prižgala. Hecno, nič težka noč ni bila.

Od daleč se tako lepo vidi te lučke, kot ena velika na manjše kvadrate razdeljena kocka. Pa tukaj luč, tam luč, potem nič luči, pa spet luč. Od daleč se sluti tolk enih zgodb, od daleč je mir in so samo obrisi majhnih pajackov, ki delajo, hitijo, kuhajo, seksajo, živijo. Vsako kriljenje z rokami, brezlišno, pomirja, vsak opravek je kot en slow motion movie, pomemben se zdi, kot da je neponovljiv. Se zapirajo in odpirajo okna in oči, se dvigujejo in spuščajo žaluzije in trebušne prepone, se prižigajo in ugašajo luči in strasti, ki sledijo korakom po stanovanjih.

Od blizu pa … Zgodbe, ki se od daleč samo slutijo, dobijo zvoke, obrisi postanejo ljudje. In čarobnost izgine. In poslušaš nonstop zmerjanja tistega para, ki se, ko gre od doma, zmeri najlepše zrihta in smehlja, in se zapneš v pogovor z najbolj zoprno sosedo in ugotoviš, da je čist ok punca (ker imaš vročino in nimaš nikogar, pa se ponudi – ti kar pridi, če boš kaj rabila), in greš na balkon na cigaret in gledaš direkt pod tuš v tretje nadstropje. In ta dečko si dejansko dvakrat našamponira glavo. In si želiš, da bi mu jo enkrat lahko ti.

Me pomirja razgled, me kljub opraskanemu gležnju pomirja pogled s cevi. Od daleč je taka tišina. Sam srček nabija.

  • Share/Bookmark

7 odgovorov to “Gradbišče mojga srca”

  1. herr doktor komentira:

    jap. tko je to. in potem zgradijo potko, in potem še cesto, in potem še avtocesto in mnogim življenje odbrzi mimo po teh cestah, ne da bi sploh vedeli kdaj.
    k sreči je vedno tu ena prov posebna deklica, ki si zna življenje vzeti “s tavelko” žlico in dokler bo tko, nej srček kr nabija. hvala bogu za ta srček ;)

  2. sadie007 komentira:

    lohk nardijo sto cest mimo mojga okna in po njih bo najbrž odbrzelo tisoče življenj, ampak ko na moji terasi ugaša dan, gre pa to tko lepo počasi …

  3. Fetalij W. Tyschew komentira:

    uh pizdarija, sm mislu da edini zganjam take scene :D

  4. Fetalij W. Tyschew komentira:

    aja, a moram sploh rečt… lepo? :D

  5. sadie007 komentira:

    tis glih ene tolk romantičen kt jst ane ;)

  6. Fetalij W. Tyschew komentira:

    mnja… jst sm patetičen pomoje… ti si okusna :D

  7. EnXeN komentira:

    Sejdič, bi ti včasih, tkole na večer, ko vstajajo sence in izdajalska krinka dneva počasi mre in izgublja moč in na vetriču prijadrata pod zvezde kulisa sanj in zabrisano ozračje domišljije, rada šla iz svoje kože, ha? :-)
    Nice … kako je šlo čez ograjo? ;-)

Komentiraj

Vi ste prijavljen za komentiranje.