Grande nateg ali O zares padlih angelih

 

»Kamorkoli,« sem rekla, ko sem prisedla, ko si ustavil, ko sem štopala in je lilo kot iz škafa.

»Prav,« je bilo edino in že sva se peljala, takrat in potem še celo večnost. Vse je bežalo mimo skozi zarošeno okno, vse, če ti rečem, velike bele kockaste hiše, sesute in še nedokončane podrtije, opeka na opeki, vse je teklo mimo, bilo zabrisano, vse je šlo v pozabo, hitro, z vsem tem vred pa še na stotine potepuških psov z otožnimi očmi (pa kako jim to rata??) in na tisoče napol oskubljenih mačkov. En kup scufane kože, če se mene vpraša.

Nisem razmišljala o imenih mest, ki so se hitro menjala in na postajala vedno bolj tuja. Samo da se peljeva dalje, iz mojih v tvoje sanje. Da vidim, če sanjaš isto. In je bilo na koncu te poti umazano pristanišče, ki je prineslo postan vonj po scanju in že dolgo crknjenih morskih sadežih.

Ko zakleneš vrata za sabo v tujem mestu, si nenadoma drug človek. In predvsem res le človek. Ne sprašuješ več. Samo meso in kri si. Ki po svobodi diši. Vse je enkrat prvič. Enkrat je pač treba, da potem nehaš mižat. Dovoliti, da se strga film v tvoji (vedno) vedri glavi. Iti in oskruniti svoja nebesa. Se spozabiti do konca in … pofukat njegove angele. Da lahko potem žalostno ugotoviš, da enkrat ni nobenkrat, je pa absolutno preveč.

  • Share/Bookmark

3 odgovorov to “Grande nateg ali O zares padlih angelih”

  1. herr doktor komentira:

    bom pol kasnej še enkrat prebral, k bom bolj pri sebi.
    zaenkrat sem šteku sam da me boš pofukala.

    kul.

  2. coldhardbitch komentira:

    Poravnava računov za nazaj? Ker če ne, moje srce ne bi preneslo, da je nekdo trpel, medtem ko sem hudiče preoblačila v angele …

  3. sadie007 komentira:

    doktor: dej, ja … še enkrat prebrat …
    bitch: ne poravnava računov … en navaden nateg, sam to …

Komentiraj

Vi ste prijavljen za komentiranje.