Arhiv za September, 2007

Rdeče nebo in seksi ritka

Petek, September 28th, 2007

Pa nč druzga ni treba rečt …

  • Share/Bookmark

Ena sobota, ki bo pozdravila moje srce

Četrtek, September 27th, 2007

Pozvoni na vratih. Vem, da si ti, čas je že bil. Nagnem se čez balkon in ujamem tvoj nasmeh. Moj nasmeh. Nasmeh kot sonce. Kot nebo brez oblačka, kot ves svet. Nasmeh, ki obljublja.

Potem greva skupaj. Dokler ne omagava. Naravnost, čez polja sivke. Iskat meje skrajnosti in raztegovat dan. Poslušaj me. Toskana v moji glavi. Iti, se izgubiti. Tresoča se zmagati, se vrniti. Tako delujem. Vzponi in padci, med njimi pa dolgčas. Rada imam spremenljivo razpoloženje, takrat sem tako ustvarjalna in občutljiva. Senzibilnost na višku. Biti na meji. Se spustiti čez rob, najprej samo malo, potem pa pogumno zakorakati. Se pognati v neznano. Včasih v dolino, drugič v hrib. Oboje je dobro, oboje me dopolnjuje. Vmes skušam biti tukaj še zate. Sicer vedno tako na pol, pa vseeno. You complete me.

Toliko me dobiš, če me prizemljiš. Če najdeš globino, odkriješ modrino. Sobota. Sediva in govoriva. Predvsem jaz. Ni in ni konec noči, v glavi pa tisoč stvari. Vedno se mi zgodi isto. Kot bi šla ven iz sebe, nadse in bi na vse gledala iz vrha. Kot bi nekdo drug govoril namesto mene, nekdo, ki obvlada. Najhujše pride na koncu. Kot bi me nekdo z lopato po glavi. Vse pride za mano. Včasih me bolijo dlesni, včasih dobim vročino, včasih bi samo spala. Vedno pa me bolijo vse mišice v nogah. Stegenske. Brez izjeme čutim vsako mišično vlakno. Ogromno jih je. Se zgodi, da pomislim, da bi jih lahko preštela. Vlakna, tanka kot lasje. Tako boli moje telo.

Drugačen vonj je v zraku kot včeraj in jaz spet v drugi dimenziji. Me razumeš? Bister večer je, zvezdnat. Za vsakega prgišče zvezd. Zate še kakšna več. Poletje se končuje in malo me že hladi po ramenih. Vem, zakaj sem s tabo. Ta hip točno vem. Ker me potem, ko se že dela dan, primeš za roko in odpelješ stran. S tabo najdem domov, kadar sama ne. Hodiva. Po praznih ulicah, umazanih od jesenske noči. Po ulicah, razmazanih kot moje oči. Koraki odmevajo v zgodnji dan. Sploh nisem utrujena. Pojdiva še kam.

Najdeva majhen kafič in greva na kavo in toast. Ne govoriva. Samo sediva in jeva. Taka dolga noč je za nama, ki se je, ne vem kdaj, prevesila v jutro. V čarobno in umazano jutro. Rada imam taka jutra. Lepljiva kot topljeni sir. In občutek, da nisem nič zamudila. Da sem videla celo noč. In doživela tisti magični trenutek, ko se noč neslišno prevesi v dan. Zgodilo se je na pol poti domov. Nekje pri Karlovškem mostu se je počasi začelo svetlikati.

Je začel prihajati dan. Ves spočit je pregnal utrujeno noč. Razgalil in razgnal skrite ljubimce. Odpihnil obljube, nastale v temi. Iz popolnih napravil navadne ljudi.Telo nama je hvaležno za zajtrk. Za toplo tekočino, ki jo od prvega požirka čutim v trebuhu. Kako žgečkljivo potuje po meni. Po mojem hladnem telesu. Ga razvaja. Potem je čas, da nadaljujeva pot proti domu. Močno se je že zavlekla, pa saj vem, da sva izbrala daljšo. Tisto, čez Prule. Ob leni Ljubljanici.

Nato še malo sedeva. Z roko mi greš čez lase, sprijete od dolžine noči. Mi s prsti brišeš stran razmazane sence okrog oči. Kot znaš to samo ti. Čez rame mi ogrneš svojo žametno jakno. Ki po tebi diši. »Lepa si,« rečeš. »Tako si lepa.« Skomignem z rameni. Nisem. Utrujena sem že. Vendar so prve besede v tem jutru lepe in molčim, ker za nič na svetu ne bom pokvarila tega.

»Greva domov?«Počasi vstaneva. Medtem se je že lepo zdanilo. Kako prazna je Ljubljana  v nedeljo zjutraj, kot bi bila sama na svetu je.  In greva, držeč se za hrapave roke. In potem, tam že čisto blizu najinega doma, se začnem spet vračati. Čarobnost izgine. Dan nenadoma postane navadna nedelja. Magična noč je mimo in zdaj nisi več samo moj. Ko zapreva za sabo vrata stanovanja, je, kakor da sem vse skupaj le sanjala. Samo …

Tak zoprn in lepljiv občutek imam v ustih. Okus po pivu in cigaretih. In zato vem, da je bilo vse res. In sem pomirjena.

  • Share/Bookmark

Morbidna sladica

Sreda, September 26th, 2007

Nekoč je bil en seksi Michael Hutchence.

  • Share/Bookmark

Sprašujem naglas

Sreda, September 26th, 2007

Me prov zanima, če ma una ta nova župa, ki jo zdaj oglašujejo po tv, res tolk zelenjave notr.

  • Share/Bookmark

Razmišljam naglas

Torek, September 25th, 2007

We all have our own demons. But mine are bigger than anyone else’s.

  • Share/Bookmark

Vikend z Đezi Croft

Ponedeljek, September 24th, 2007

In … Še sem živa. :D

Torej, če začnem na začetku. Ta vikend je bil lep in sončen in v soboto dopoldne sva se podala na morje. Ena najbolj zgovornih blogerk naju je povabila na praznovanje rojstnega dne in kako ne it, če veš, da te najprej čaka par ur treninga in boja za preživetje (paintball), potem pa odlična morska hrana izpod prstov Đezijine mami, ogromno pijače in ful dobra torta. In še malo pijače. In hrane. In vsega še.

V Portorožu je bila v soboto strašna gužva, ker je bil tenis turnir, ampak ni bilo nič hudega. Najprej sva ob morju spila kofe (me je že takoj prižgalo v nos), po kratkem sprehodu pa sva jo mahnila jest v Rustiko. Še dobro, da sva bila zgodnja, ker sva na fucken pico čakala eno uro. Na hitro sva pojedla, ker sva bila potem že zmenjena naprej, in sicer špilat paintball (nekaj razvratnih fotk najdete tule).

Bolj ’statična’ igra se je kar dobro obnesla, ker danes nimam nobenih modric in tudi hodim lahko. Sem jih pa kar nekaj postrelila in moram skesano priznat, da zelo paše na ta način ‘dat vse ven, kar se nabere’. Resno.

Okol osmih smo se vrnili v oštarijo, se malo očedili, se prečekirali zarad klopov :oops: , potem pa se je začelo nositi hrano in pijačo v velikih količinah in jedla sem, kot že dolgo ne. Pa pila tud. Sram me bodi. Proti jutru, ko smo šli spat, sem bila že res izmučena in zaspala sem (spet) že 5 cm nad blazino. In zbudili smo se v sončno jutro, z zajtrkom na terasi, potem pa sva se s šefetom podala na prvi sprehod. Nujno sem mogla it pogledat, če je tista plaža s tistima dvema skalama, kjer sem preživela vse svoje otroštvo (Savudrija), še tam. In seveda, kolkr sem nostalgična, so me zalile solze in sem mu zmočila ramo. Jst, ki sem potem postala luzerka. In ki nisem nikol, pa sem takrat rekla, da bom. Tolk enih stvari. Ko bom velika.

Ko sva zvečer prišla domov, se razlezla po kavču, si lizala rane, se najedla palačnik, bi od ugodja najraje zapredla. Pa nisem. Ker me je razburil brat, ki se v mustangu potika po Miamiju, ki mi je (nebodigatreba) poslal sms. 30 stopinj. Kabriolet. Veter v laseh. Tukaj pa … Prvi jesenski dan. In večer in 10 stopinj. In nič kabrioleta.

Ampak … What goes around, comes around. Watch me.

  • Share/Bookmark

Zgodba o Zmagi in razbiti kuri

Petek, September 21st, 2007

Eden tistih dni je bil, otožnih in deževnih. To pravim zato, ker so bile moje prve asociacije na dežne kaplje solze. Samo nekam preveč sluzasto so drsele po šipi. Kot bi bile bolj goste in motne od običajnih. Verjetno me je ravno to tako razjezilo, da sem vrgla krožnik v steno. Mogoče pa le ni bil kriv tvoj pogled, ki me je ubijal iz dneva v dan bolj.  Mogoče pa le niso bile te tvoje pasje oči, ogabno rjavo-rožnate. In ta klinčevi krožnik tvoje prababice Zmage, ki že leta visi na kuhinjski steni … Na bruhat mi gre, meni nič ne pomeni. Kako naj ti pojasnim. Poslušaj me, Ervin. Vem, da je tebi veliko pomenil. Ja, spomnim se rumene kure, ki je bila narisana na dnu. Ročno delo? Oprosti, Ervin. 

Opravičila sem se. Nemogoče. To se mi ne dogaja ravno pogosto. Opravičim se približno enkrat na leto. Za vse nazaj. In to je potem dolga zgodba. Mogoče imam res slabo vest, kaj vem. Te sluzaste dežne kaplje kot slina drsijo in se vlečejo po prašnih šipah. Gradbišče je zunaj. Ko bi vsaj sijalo sonce, rada bi še malo poletja. Sploh pa, kaj ti razlagam, tebi je itak vseeno. Poletje, pomlad, jesen ali zima. Ti ne razumeš. Nikoli nisi poskušal ujeti leta, ki je drselo mimo in uhajalo med prsti. Zate čas ni nekaj, kar beži. Bolje, da ne veš, kaj se dogaja v moji glavi. Film se vrti, film o dolgih rokah, ki grabijo kavo v maju, maslene rogljičke minulega junija in še tiste dneve prej. 

Pogled mi zdrsne s tvojega zoprnega obraza nazaj dol na tla. Škoda, da se minuta izgubljena, ne vrne nobena. Rada bi vrgla krožnik ob tla še enkrat. Zunaj pa še kar dežuje. V tišini stojiva in strmiva v črepinje. Prav zanima me, kaj se mota po tvoji glavi. Imaš res samo praznino za očmi? Si jezen? Za trenutek bi bila rada sama. Ti pa kar ždiš poleg mene. Kar si in tišina med nama je zoprna. Prav tako lepljiv postajaš kot nocojšna nevihta. Najbrž nisi jezen, zaključim. Prezapleteno čustvo zate. Vstanem in pometem ostanke krožnika. Ti jih tako ne boš. Opazim, da se edino rumena kura ni razbila. Očitno je bilo dno krožnika predebelo. Hecno. Kotički ustnic se mi privihajo navzgor. Prav zanima me, če ima nasmeh po tvoji prababici. Ker če ga ima, potem bi ga lahko nekoč imeli tudi najini otroci.

Najine male kure, Ervin, bi imele nasmeh Zmage.

  • Share/Bookmark

En (najbrž) že znucan mejl ali Kaj je ljubezen?

Petek, September 21st, 2007

Dons sem uiber romantično razpoložena in ne bo nič grdih besed in avtomobilov.

 

Sem dobila FWD mejl, ki jih običajno sicer avtomatsko brišem in niti ne odpiram, z naslovom ‘Kaj je ljubezen?’. In so spraševali otroke od 4-8 let, kaj si predstavljajo pod ljubezen. In je ene par luštnih in smešnih citatov.

Whatever, zmagal je šestletni mulc, katerega sosed je odovel. Ko ga je ta fant videl sedeti jokajočega na klopci, mu je sedel v naročje in sedel tam z njim. In potem ga je mama vprašala – kaj si mu pa rekel. In je dečko rekel – nič, samo pomagal sem mu jokati.

  • Share/Bookmark

Kje je meja med dobrim in zlim ali Kdaj postaneš jebena pohlepna pleharca

Sreda, September 19th, 2007

Jebena pohlepna pleharca. Sem jst. Vsaj zdi se mi.

Berem Tičeva, ki mi je kot že toliko zaspanih juter pred tem navdihnil tudi slednjega in razglabljam. Ja, prav ima. Mini stvari in luštne rutine naredijo lajf fajn. Kakšna knjiga, rožca, kos dobrega sira, lupček na vrat, plosk čez rit, ukraden vogal dekce, ko greš spat, take stvari. Iz takih stvari je stkano življenje.

Sam vseen si vsak mesec želim višje plače. Vsak vikend bi si privoščila kam it. Bi končno lohk normalno odplačevala kredit in zraven šparala za mustanga. Ne da vedno ostanem na nuli. Bi te lohk razvajala. Pa sebe tud. In me jezi. Ker nimam za avionsko karto, za motel, za rentacar. Za nahranit vandrovca v meni. Ki je sestradan.

In prihajajo in odhajajo teli vikendi. In gledam na koledar in si cahnam, kdaj bi imela cajt it. In kam. In me spet rajca Barcelona, ki je idealna – od četrtka do nedelje. O Amsterdamu niti ne bom izgubljala besed, se gre od petka zjutraj do nedelje zvečer. Pa NY, lahko bi šla v sredo. In si želim, da bi imela eno nulo več na računu, da ne bi rabila tolk čakat. 

In ja, se zavedam, da nekateri še tolk ne grejo in da niti za kruh nimajo. Vem. Pohlepnost. Eden izmed sedmih smrtnih grehov sem jst. Ker bi rada še in še več. In ja, znam in tud uživam tud v mini stvareh. Ni lepšga kot rdeče nebo, ki se odpre zvečer pred najinim oknom, ni lepšga kot se stiskat doma, medtem ko je zunaj nevihta, skupaj pojest večerjo, te brcnit v rit, ko si umivaš zobe, spit kozarček v družbi prijateljev, čvek z babami. Nič ni lepšega. Ampak, a je narobe si želet videt svet, si vsak mesec kupit hude čevlje in še torbico, ki paše zraven, imet veliko kopalnico z dvemi umivalniki in v garaži kakšnega muscla? Kje je meja med dobrim in zlim oziroma kdaj iz ‘prijazne sosedove Sadie’ postaneš jebena pohlepna pleharca?

  • Share/Bookmark

Brez komentarja

Ponedeljek, September 17th, 2007

Dons sem čist raznežena.

  • Share/Bookmark