My name is Bond. Sadie Bond.

Eden tistih dni je bil, otožnih in deževnih. To pravim zato, ker so bile moje prve asociacije na dežne kaplje solze. Samo nekam preveč sluzasto so drsele po šipi. Kot bi bile bolj goste in motne od običajnih. Verjetno me je ravno to tako razjezilo, da sem vrgla krožnik v steno. Mogoče pa le ni bil kriv tvoj pogled, ki me je ubijal iz dneva v dan bolj.  Mogoče pa le niso bile te tvoje pasje oči, ogabno rjavo-rožnate. In ta klinčevi krožnik tvoje prababice Zmage, ki že leta visi na kuhinjski steni … Na bruhat mi gre, meni nič ne pomeni. Kako naj ti pojasnim. Poslušaj me, Ervin. Vem, da je tebi veliko pomenil. Ja, spomnim se rumene kure, ki je bila narisana na dnu. Ročno delo? Oprosti, Ervin. 

Opravičila sem se. Nemogoče. To se mi ne dogaja ravno pogosto. Opravičim se približno enkrat na leto. Za vse nazaj. In to je potem dolga zgodba. Mogoče imam res slabo vest, kaj vem. Te sluzaste dežne kaplje kot slina drsijo in se vlečejo po prašnih šipah. Gradbišče je zunaj. Ko bi vsaj sijalo sonce, rada bi še malo poletja. Sploh pa, kaj ti razlagam, tebi je itak vseeno. Poletje, pomlad, jesen ali zima. Ti ne razumeš. Nikoli nisi poskušal ujeti leta, ki je drselo mimo in uhajalo med prsti. Zate čas ni nekaj, kar beži. Bolje, da ne veš, kaj se dogaja v moji glavi. Film se vrti, film o dolgih rokah, ki grabijo kavo v maju, maslene rogljičke minulega junija in še tiste dneve prej. 

Pogled mi zdrsne s tvojega zoprnega obraza nazaj dol na tla. Škoda, da se minuta izgubljena, ne vrne nobena. Rada bi vrgla krožnik ob tla še enkrat. Zunaj pa še kar dežuje. V tišini stojiva in strmiva v črepinje. Prav zanima me, kaj se mota po tvoji glavi. Imaš res samo praznino za očmi? Si jezen? Za trenutek bi bila rada sama. Ti pa kar ždiš poleg mene. Kar si in tišina med nama je zoprna. Prav tako lepljiv postajaš kot nocojšna nevihta. Najbrž nisi jezen, zaključim. Prezapleteno čustvo zate. Vstanem in pometem ostanke krožnika. Ti jih tako ne boš. Opazim, da se edino rumena kura ni razbila. Očitno je bilo dno krožnika predebelo. Hecno. Kotički ustnic se mi privihajo navzgor. Prav zanima me, če ima nasmeh po tvoji prababici. Ker če ga ima, potem bi ga lahko nekoč imeli tudi najini otroci.

Najine male kure, Ervin, bi imele nasmeh Zmage.

Objavljeno dne 21.09.2007 ob 11:55 Zapisano pod: In B(l)ond\'s twisted mind .... Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.