My name is Bond. Sadie Bond.

In … Še sem živa.

Torej, če začnem na začetku. Ta vikend je bil lep in sončen in v soboto dopoldne sva se podala na morje. Ena najbolj zgovornih blogerk naju je povabila na praznovanje rojstnega dne in kako ne it, če veš, da te najprej čaka par ur treninga in boja za preživetje (paintball), potem pa odlična morska hrana izpod prstov Đezijine mami, ogromno pijače in ful dobra torta. In še malo pijače. In hrane. In vsega še.

V Portorožu je bila v soboto strašna gužva, ker je bil tenis turnir, ampak ni bilo nič hudega. Najprej sva ob morju spila kofe (me je že takoj prižgalo v nos), po kratkem sprehodu pa sva jo mahnila jest v Rustiko. Še dobro, da sva bila zgodnja, ker sva na fucken pico čakala eno uro. Na hitro sva pojedla, ker sva bila potem že zmenjena naprej, in sicer špilat paintball (nekaj razvratnih fotk najdete tule).

Bolj ’statična’ igra se je kar dobro obnesla, ker danes nimam nobenih modric in tudi hodim lahko. Sem jih pa kar nekaj postrelila in moram skesano priznat, da zelo paše na ta način ‘dat vse ven, kar se nabere’. Resno.

Okol osmih smo se vrnili v oštarijo, se malo očedili, se prečekirali zarad klopov , potem pa se je začelo nositi hrano in pijačo v velikih količinah in jedla sem, kot že dolgo ne. Pa pila tud. Sram me bodi. Proti jutru, ko smo šli spat, sem bila že res izmučena in zaspala sem (spet) že 5 cm nad blazino. In zbudili smo se v sončno jutro, z zajtrkom na terasi, potem pa sva se s šefetom podala na prvi sprehod. Nujno sem mogla it pogledat, če je tista plaža s tistima dvema skalama, kjer sem preživela vse svoje otroštvo (Savudrija), še tam. In seveda, kolkr sem nostalgična, so me zalile solze in sem mu zmočila ramo. Jst, ki sem potem postala luzerka. In ki nisem nikol, pa sem takrat rekla, da bom. Tolk enih stvari. Ko bom velika.

Ko sva zvečer prišla domov, se razlezla po kavču, si lizala rane, se najedla palačnik, bi od ugodja najraje zapredla. Pa nisem. Ker me je razburil brat, ki se v mustangu potika po Miamiju, ki mi je (nebodigatreba) poslal sms. 30 stopinj. Kabriolet. Veter v laseh. Tukaj pa … Prvi jesenski dan. In večer in 10 stopinj. In nič kabrioleta.

Ampak … What goes around, comes around. Watch me.

Objavljeno dne 24.09.2007 ob 08:49 Zapisano pod: In B(l)ond\'s twisted mind .... Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.