My name is Bond. Sadie Bond.

Pozvoni na vratih. Vem, da si ti, čas je že bil. Nagnem se čez balkon in ujamem tvoj nasmeh. Moj nasmeh. Nasmeh kot sonce. Kot nebo brez oblačka, kot ves svet. Nasmeh, ki obljublja.

Potem greva skupaj. Dokler ne omagava. Naravnost, čez polja sivke. Iskat meje skrajnosti in raztegovat dan. Poslušaj me. Toskana v moji glavi. Iti, se izgubiti. Tresoča se zmagati, se vrniti. Tako delujem. Vzponi in padci, med njimi pa dolgčas. Rada imam spremenljivo razpoloženje, takrat sem tako ustvarjalna in občutljiva. Senzibilnost na višku. Biti na meji. Se spustiti čez rob, najprej samo malo, potem pa pogumno zakorakati. Se pognati v neznano. Včasih v dolino, drugič v hrib. Oboje je dobro, oboje me dopolnjuje. Vmes skušam biti tukaj še zate. Sicer vedno tako na pol, pa vseeno. You complete me.

Toliko me dobiš, če me prizemljiš. Če najdeš globino, odkriješ modrino. Sobota. Sediva in govoriva. Predvsem jaz. Ni in ni konec noči, v glavi pa tisoč stvari. Vedno se mi zgodi isto. Kot bi šla ven iz sebe, nadse in bi na vse gledala iz vrha. Kot bi nekdo drug govoril namesto mene, nekdo, ki obvlada. Najhujše pride na koncu. Kot bi me nekdo z lopato po glavi. Vse pride za mano. Včasih me bolijo dlesni, včasih dobim vročino, včasih bi samo spala. Vedno pa me bolijo vse mišice v nogah. Stegenske. Brez izjeme čutim vsako mišično vlakno. Ogromno jih je. Se zgodi, da pomislim, da bi jih lahko preštela. Vlakna, tanka kot lasje. Tako boli moje telo.

Drugačen vonj je v zraku kot včeraj in jaz spet v drugi dimenziji. Me razumeš? Bister večer je, zvezdnat. Za vsakega prgišče zvezd. Zate še kakšna več. Poletje se končuje in malo me že hladi po ramenih. Vem, zakaj sem s tabo. Ta hip točno vem. Ker me potem, ko se že dela dan, primeš za roko in odpelješ stran. S tabo najdem domov, kadar sama ne. Hodiva. Po praznih ulicah, umazanih od jesenske noči. Po ulicah, razmazanih kot moje oči. Koraki odmevajo v zgodnji dan. Sploh nisem utrujena. Pojdiva še kam.

Najdeva majhen kafič in greva na kavo in toast. Ne govoriva. Samo sediva in jeva. Taka dolga noč je za nama, ki se je, ne vem kdaj, prevesila v jutro. V čarobno in umazano jutro. Rada imam taka jutra. Lepljiva kot topljeni sir. In občutek, da nisem nič zamudila. Da sem videla celo noč. In doživela tisti magični trenutek, ko se noč neslišno prevesi v dan. Zgodilo se je na pol poti domov. Nekje pri Karlovškem mostu se je počasi začelo svetlikati.

Je začel prihajati dan. Ves spočit je pregnal utrujeno noč. Razgalil in razgnal skrite ljubimce. Odpihnil obljube, nastale v temi. Iz popolnih napravil navadne ljudi.Telo nama je hvaležno za zajtrk. Za toplo tekočino, ki jo od prvega požirka čutim v trebuhu. Kako žgečkljivo potuje po meni. Po mojem hladnem telesu. Ga razvaja. Potem je čas, da nadaljujeva pot proti domu. Močno se je že zavlekla, pa saj vem, da sva izbrala daljšo. Tisto, čez Prule. Ob leni Ljubljanici.

Nato še malo sedeva. Z roko mi greš čez lase, sprijete od dolžine noči. Mi s prsti brišeš stran razmazane sence okrog oči. Kot znaš to samo ti. Čez rame mi ogrneš svojo žametno jakno. Ki po tebi diši. »Lepa si,« rečeš. »Tako si lepa.« Skomignem z rameni. Nisem. Utrujena sem že. Vendar so prve besede v tem jutru lepe in molčim, ker za nič na svetu ne bom pokvarila tega.

»Greva domov?«Počasi vstaneva. Medtem se je že lepo zdanilo. Kako prazna je Ljubljana  v nedeljo zjutraj, kot bi bila sama na svetu je.  In greva, držeč se za hrapave roke. In potem, tam že čisto blizu najinega doma, se začnem spet vračati. Čarobnost izgine. Dan nenadoma postane navadna nedelja. Magična noč je mimo in zdaj nisi več samo moj. Ko zapreva za sabo vrata stanovanja, je, kakor da sem vse skupaj le sanjala. Samo …

Tak zoprn in lepljiv občutek imam v ustih. Okus po pivu in cigaretih. In zato vem, da je bilo vse res. In sem pomirjena.

Objavljeno dne 27.09.2007 ob 11:31 Zapisano pod: In B(l)ond\'s twisted mind .... Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.