My name is Bond. Sadie Bond.

Chevy Impala 1958

Sicer pa hvala Teootu za kanček sobotnih Days of Thunder.

Petek je minil, ko bi mignil, mogoče malo tudi zato, ker sem se do treh popoldne že v službi zastrupila z viskijem. No, podrobnosti niso važne, ampak ker sem ultra pametna, sem šla za kosilo potem še na ajdove štruklje z gobami, tako da je v meni, predvidevam, vse zavrelo. Potem sem celo popoldne ležala na hrbtu in prihajala k sebi (ok, sva šla tudi kolesarit - zdej mam nov bicikl, tazga hudga rdečga, ki gre kr sam od sebe ) - do večera, ko smo šli malo ven. Na mal vinčka in izi čvek. Prvi kozarček mi seveda ni pasal. Vsi naslednji pa. Sploh, ko sem okol pol enajstih dobila sms, da je druga od naših bab, tavelka M., rodila sinčka. Vse smo bile nekje zunaj, prijetno okajene in telefoni so nonstop zvonili. J. se je javljala iz Maribora, B. iz Čateža, M. iz Pirana … Sicer se pa itak ničesar ne spomnim. Bravo, tavelka M., zdej ma od Z. punčka lohk že taprvega tipčka.

Sobota je minila v okrevanju, obisku tržnice in ribarnice, v nabavi najboljših listov ever in tanajbolj nežne solate, ob kofetkanju, zvečer pa sva šla ‘neki malga prigriznit’, ker je bila obletnica. Zataknila sva se na odličnem karpaču s parmezanom in rukolo in ob litru rdečga in ura je bila kar naenkrat polnoč. In moj želodec ni bil nič boljše kot v petek (kadarkoli po tretji uri). Celo noč sem se zbujala in čeprov sva rekla, da bova zdej pa res spala do enajstih, sva se že ob pol osmih začela brcat. Mislm, začne se vedno isto. Tisti, ki se prvi zbudi, se še kr dela, da spi, da bi mir čimdlje trajal, ampak ponavad oba naenkrat odpreva vsak po en uč in se spogledava in začneva režat. Potem sva imela nedeljski fruštek z umešanimi jajčki in šefe je pekel slaninco, da si mal zamašiva žile in slastno je hrustalo. Čeprov je bil moj želodček še kr precej bolan. Zato nisem jedla kosila, ampak spila samo deci vinčka (jao, no), potem pa sem šla mal spat. Pozno popoldne sem šla še na obisk k mami, ki prov nesramno uživa sama doma, ker je ata na službeni poti. Čvekali sva in ko sva si vse povedali, je bilo že pozno. Potem je prišla noč, ki je prinesla tale ponedeljek. In se fajn počutim in sem dobre volje in želodček je zdrav.

Pejmo novim zmagam naproti! Ou, yeah!

Sicer ne tripam na sladko, ampak ko se je včeraj šefe lotil palačink, mi je pa kar srce zaigralo …  

Z borovničevo marmelado … (mal so se mi roke tresle)

Zelo rada živim na svojem, uživam vsak dan te svobode in hvaležna sem, da imam možnost. Življenje doma me je že utesnjevalo in Sadie v meni se ni mogla več samosvoje razvijat, sploh zato, ker nas je bilo veliko  in zato sta morala biti red in disciplina. Vse je bilo vedno na ure. Kosilo, večerja. Pri nas se razen dnevnika televizije skoraj ni gledalo, fotr je ugasnil tv ob osmih in potem si imel na izbiro - it v svojo sobo brat al pa spat oz. it malo ven. In z leti smo čedalje bolj hodili ven. Ampak vandranja po bifejih se naveličaš. Sploh če si človek, ki je rad doma. Kot recimo jst.

Zato sem bila pred petimi leti, ko sem dobila možnost it stran, presrečna. Pa smo se doma (še vedno se) zelo dobro razumeli. Ampak nujno sem potrebovala občutek svobode, prav rabila sem opcijo, da razvijem svoj bioritem, ker nisem mogla več živet po očetovem. Hotla sem za vikend včasih vsaj do devetih pospat, hotla sem včasih do polnoči gledat tv, hotla sem bit zvečer doma na toplem, ne v bifeju.

In zdaj za nobeno ceno ne bi šla več nazaj. Čeprav me moja soba še vedno čaka, ista kot je bila. Tudi na začetku poletja, ko sem ostala sama in je najin flet nenadoma postal samo moj, sem se bala, da ne bom znala živet sama, tudi takrat sem samo eno noč spala doma v tastari postelji. Ki pa ne diši več po meni. In tisto noč, ko zarad vsega skupaj tud solz ni bilo več, sem si rekla - matr, pa če takoj umrem, bom živela po svoje in v svojem fletu. Pa če pride Freddy Kruger z motorko, če si rabm dobit cimro al pa če vsako noč zaspim v Dodotovem objemu. Bond’s hacienda je moj dom in tu se počutim varno. Hočem si sama prat, ker potem točno vem, kdaj bo kaj spet za oblečt, hočem imet prepih, ker mene od tega ne boli glava, hočem musko naglas, hočem gledat tv pozno v noč, se, ko pridem ob treh zjutraj domov, še fajn najest in v miru stuširat, in hočem se vrnit vsak večer med svoje pajke - med Zokija in Fikija na balkonu na tazadnji čik, Dimitrija na spalničnem oknu in ta novga, strašnega Henrija, ki občasno prileze iz ene luknje pod okensko polico v kopalnici. Vse to je moje življenje, to je moja svoboda, moj ustvarjalni okoliš, poln debelih knjig, grdih revij, pisanih hlačk, posušenih drobtin, velikanskih plakatov in crknjenih rož. In to so moji pajki.

En pregovor pravi: Človek hodi po svetu, da išče in se vrne domov, da najde.

In jst se rada vsak dan vrnem domov in najdem tebe. 

Res redko se odločim pisat o čem trenutno aktualnem, ampak sem si rekla - dej, Sadie, izpljuni. Torej - pljuvam. 

Te dni se na blogerski sceni (kul izraz, ni res) veliko dogaja. Izbira se hišnega blogerja (oz. tri), ki pa ne bo znana osebnost, ampak en navaden ti al pa jst. Men je v bistvu vseen, koga izberejo in če sploh koga, ker razen (kolikor sem razumela) 200 evrov na mesec ni nič drugače vse skupaj kot tole do sedaj. Razen tega, da bo treba res redno pisat, pa da te bojo najbrž bolj resno okarali, če boš nalepil kakšno nago rit, rekel preveč naglas kurac al pa mimogrede naredil reklamo za svoj novi videospot.

Sreča na vrvici. Al pa mogoče sam moji strahovi.

Jst želim srečnim trem izbrancem, da bi, no matter what, ostali to, kar so. V najslabšem primeru lahko verjetno sicer spet padejo nazaj med rajo (welcome back), ampak who cares? Ker glih zato jih imamo radi in jih bomo izbrali. Glih zato, ker imajo vsak svoj stil, pa če so to resne teme dnevne politike, razne psiho zgodbice, mogoče pa tud zato, ker kdaj nalepijo kakšne joške al pa rečejo fakof .

Jst tokrat nisem glasovala. Sem pač punca, ki se hitro naveliča. In ja, (trenutno) imam svoje tri najljubše (fante), ampak, klinc, k bojo mogoče že jutri drugi trije. Tko da … Kdorkoli bo zmagal, bo tud moj zmagovalec. Kakšen dan ziher .

Še eden izmed mojih omiljenih … Seksi, šarmanten, duhovit, pameten, Jeremy Irons.

Lolita.

Ha, nič ne bo o leder hlačah in ostalih dodatkih. Saj še tega ne vem, kaj je sploh fetiš. Pa nima veze. Tole je moj plac in v bistvu sploh ničesar ne rabim vedet. Niti povedat. Čeprov znam vsakega mal. Malo vem, malo povem. Evo spet delček mene, v vsej svoji milini. 

To, da me rajcajo (pač ne najdem primernejše besede) tuje sobe (hotel, motel & ostalo) smo že ugotovili. To po mojem izhaja še iz moje rane mladosti, ko smo kot familija potovali po Evropi z našim starim svetloplavim pežojem 506 (al pa 605). In ker je naša familija petčlanska, sobe pa dvoposteljne, sem imela na potovanjh vedno privilegij, da lahko spim sama v svoji sobi. Komaj sem čakala, da se je začelo mračiti in smo iskali za spat. Nič ni bilo treba jest, nič, samo peljite me že do te fucken nove in tuje sobe. To se mi je že pri recimo dvanajstih letih zdelo ful imenitno, sem si vedno predstavljala, da sama potujem, al pa, kako bo, ko bom velika in bom sama živela. Na teh potovanjih od razburjenja ponavadi cele noči nisem zatisnila očesa, vse je bilo novo, vsakič drugače. Ko sem bila že starejša, sem si vedno nardila kakšno penečo kopel, potem pa sem zavita v debel frotirast plašč gledala TV. Ko sem bila še starejša, sem pozno v noč čepela na balkonu, gledala zvezde in kakšnega prižgala. Včasih sem od utrujenosti komaj čakala, da se sesujem med tuje snežnobele rjuhe, včasih sem komaj čakala tuša in tistih majhnih šampončkov in shower gelov, ki jih dobiš v kopalnici - vse ima svoj vonj. Kakšne noči sem se s krekerji basala v postelji in potem med drobtinami zaspala. Niti ena noč ni bila enaka drugi. In ta nuja se je vžgala vame. 

Ja, tako je bilo, dokler sem bila še v nežnih letih. Potem se je zadeva sčasoma samo še stopnjevala. Zdaj je res kul, ko imamo google, kjer lahko iščeš in iščeš, dokler ne najdeš. Včasih mi paše samo gledat in se delat zraven, da bom šla res. Now, how sick is this?

Rada mam tud sveže brisače, čimveč. Eno za oprane lase, eno za zavit se notr, eno za stopit gor, eno za obraz in eno kar tako. Ni treba, da so mehke, samo vonj po tujem morajo imet. Rada imam balkone, hodnike, vrata, rada imam vedno nov razgled (tud če je na soseda, ki brez vsega špila na klavir), pepelnike, kozarce, zavite v polivinil, včasih težko nedihajoče pohištvo, ki te preseneti na angleškem podeželju, rada mam pisano živozeleno kredenco z zlatimi ročaji, na kateri sediš in gledaš na Ramblo, obožujem hotelčiče po Amsterdamu, tiste, s strmimi stopnicami, pa velike in nobel hotele, temačne in z dolgimi hodniki, ki imajo na koncu dolgo masivno mizo, za katero sedijo trije Kitajci. Ne bom pozabila majhne okrogle sobice v predmestju Pariza, z okroglo postlo in okroglo kopalnico s tušem na stropu. Pa super seksi motelčiča v SF s polomljeno žaluzijo, kjer sem imela razgled na parkirišče ameriških avtov, zjutraj pa vročo kavo spredaj na klopci, kako je bil mraz in me ni nič zeblo.

Malo potešena sicer sem. Ta vikend je bila ena lepa soba, čeprav me je razjezilo, ker sta bili postelji kakšnih 20 cm narazen in fiksirani na steno. Po nepotrebnem so ustvarili en tak kvazi prepad, ki mi ni bil všeč, ker ne maram, da se me vleče stran, kadar nočem. Ampak ok, so dobili tudi plus, blazine so bile idealne.

Skratka … Na koncu tega bolnega priznanja, naj si še zaželim: Naj bo čimveč sob, postelj, kopalnic, dvigal, balkonov, razgledov. Naj bo čimveč takih dni, ko lahko grem, polnih pričakovanj. In naj letalo vsakič čimprej pristane, ker meni se vedno mudi.

Ta vikend sva šla malo za soncem. Na tistih par kilometrov naše obale, ki je, mičken odklopit, mal se namočit, najest, na… Vse. Spet me je ožgalo v nos, se pa ne pritožujem, mogoče je zadnjič letos. Bazeni so bli ok, dobro je delo mal mehurčkov v bazenih, mal mrzle vode zunaj, dobro je dela tortica, da ne govorim o škampih, ki so mi spet kapljali po naročju.

Noč je bila kar dolgo kar topla (al je bilo to zarad česa drugega?), potem pa si nisva mogla kaj, da ne bi šla vsaj pokukat v kazino, glih tolk, ane, da sva se, ko sva se spominjala Vegasa, narežala do solz. Tukaj je tole s kazinoji čist drugače. Ljudje (večinoma Italijani) se upedenajo, gospe cingljajo z zapestnicami in praskajo žetone z doooolgimi nohti, gospodje se pametno držijo in tako naprej. Naju so kar malo hecno gledali, oba v adidasu in olstarkah in pumicah in s parimi pivi pod kapo. Začetne stave so precej višje, ob mizah za ruleto so sami wanna-be-pomembneži, klime precej skromneje delujoče (tole je bil plus). V Vegasu smo bli vsi enaki, vsi enakopravni. Hotel je stal toliko kot tukaj par pivov, cingljali pa so tam v glavnem žetoni. Hecno. Ko enkrat vidiš ‘nebesa’, potem se smejiš. Ko enkrat gemblaš za mustanga, potem te nič več ne gane. Pa da ne bo izpadlo, da sem en igre-na-srečo-frik, ne, nisem. Mam pa rada pisano, kičasto, svetleče, utripajoče, sproščeno. Zato.

Zdej sem doma. Hrbet je fajn zmasiran, lase mam oprane (pa hlače z buzaro tud), nedelja se končuje in sem prima volje. Čeprav sem se zgrešila z Đezi (kar nameravam orng nadoknadit kmalu) in Malino (ji maham v pozdrav), je bil res fajn vikend in še bi hotla, da traja. Pa vem, da ne bo. Ker jutri je ponedeljek, ki bo prinesel nove dead lajne, ki jih bo treba lovit. Ampak zarad tegale vikenda bo vse ful lažje in, pravzaprav, že komaj čakam.

I wanna be a Cowboy baby
Ridin’ at night ’cause I sleep all day
Cowboy baby
I can smell a pig from a mile away
(Kid Rock/ Cowboy) 
 

Zelo rada potujem in nekaj najboljšega pri tem mi je spanje po raznih hotelih in motelih - jst temu rada rečem spanje v tujih sobah. In dala sem jih čez kar nekaj.

Zmeri sem v pričakovanju, ko odklepam tuja vrata v tujem mestu v širnem svetu. Zmeraj mi srce razbija, kaj me čaka na drugi strani. Takrat sva samo tuja soba in jst in ločijo naju sekunde. In tam bo tudi blazina.

Blazine v tujih sobah so moja nočna mora. Ne slabo delujoči skreti, ne tuš, ki ne požira, ne razne dlake na rjuhah. Mene zjebe blazina. Vedno. Ker je vedno prevelika, preveč nafilana, skratka - previsoka in neuporabna. In potem se zvečer uležem na hrbet in moja glava in telesce sta pod pravim kotom. Ampak ker spim na trebuhu, to seveda ni možno. Zato, če ostaneva dolgo, šefe vedno - zdej bom tole ful lepo rekla - odpre blazino in vzame ven pol filunge. Da je nižja, mehkejša, da se prilagodi. Če se tega ne da narest lepo (beri: brez da bi se blazino uničilo), potem spim brez. Al si pa pod glavo zložim kakšno brisačo (da ne izgubljam besed, kakšne odtise to pušča na obrazu) al pa pulover (če ni preveč umazan).

Ne vem, kako se s tujimi blazinami borite vi. Mogoče vam celo paše spat z glavo pod pravim kotom. Meni ne. Mogoče vas bolj motijo dlake na rjuhi. Al pa zamašen tuš. Jst vse drugo prenesem. Prenapihnjenih blazin pa ne. Živel moj edini domači ravnoprav ploščati povšter!