Arhiv za Oktober, 2007

Kdaj so izumrli brki in ali pridejo še kdaj nazaj?

Četrtek, Oktober 25th, 2007

Včeri sem ob pogledu na enga Ferrarija dobila asociacijo …

Še pomnite, tovariši … Magnuma? :D

BRKI!!! Brki so bli včasih ful popularni. Moj fotr jih je imel, pa vsi moji strici, pa od prjatlc/sosedic fotri tud. (no, jih majo še vedno) Brki so bli v otroštvu ene vrste (vsaj zame) avtoriteta. So bili pojem strogosti in reda in discipline. Če so brki nekaj rekli, potem smo tako tud naredili. Z njimi ni bilo dobro češenj zobat.

Dandanes pa je to že prava redkost pr teh fantih, starih okol 30-35 (kolkr so bli takrat naši fotri). Jst nimam niti enga prjatla z brki. Ok, moj brat si jih je pustil letos, ko je bil v Namibiji, mal za hec in niso trajali dolgo. Pa pred leti fantje na jadranju. Ampak, kje so tisti ta pravi, doživljenjski brki? Ko si nekoga ne moreš predstavljat brez. Kot si recimo jst fotra nisem znala (in si ga še vedno ne). 

Kaj se je zgodilo z brki in zakaj jih nima noben več?

  • Share/Bookmark

That’s just me … v treh slikcah

Sreda, Oktober 24th, 2007

En, dva, tri.

  • Share/Bookmark

Primal fear

Sreda, Oktober 24th, 2007

Strah me je prihodnosti.

Ful me je strah. In tega ne maram. In tega filinga ne bi smelo bit. Sam ne morem sama, mi morš pomagat.

  • Share/Bookmark

R.I.P., Rob

Torek, Oktober 23rd, 2007

Včeraj je zaspal moj dragi prijatelj, bajker Rob.

Zelo ga bom pogrešala.

  • Share/Bookmark

I feel so … Galliano

Ponedeljek, Oktober 22nd, 2007

Tale slika moje današnje počutje opiše bolje kot karkoli drugega.

  • Share/Bookmark

Prazna glava, ki je v vetru poplesavala levo in desno

Nedelja, Oktober 21st, 2007

Nedelja se nagiba h koncu.

Ampak petek je bil šele začetek. Vikenda. Po kratkem praznovanju v službi, kjer sem se fajn najedla (in napila), sem (rahlo okajena) delala družbo šefetu, ki je šel na čevape v Harambašo. Potem sem šla malo spat. Ob petkih popoldne ful rada mal pospim, ker ni nobene ure in nič. Zvečer sem šla na pivce. Ali dva. Peklensko je bil mraz.

Sobota se je slabo začela (ne samo zarad štemanja pod oknom ob sedmih). Ne vem, tolk enih stvari sem imela v glavi, skos se mi je zdelo, da me neki cajt preganja, da je še tolk za postorit, pa kupi žehte, pa lase umit, pa nakupit, pa skuhat, pa uvodnik spisat, pa it po kufer, pa mami peljat salamoreznico, pa neki zlektorirat, pa vse … Pizda, sem si rekla, pa sej je vendar vikend. Pizda, sem rekla tud šefetu, sej je vendar vikend. In sva se v soboto dopoldne na kofetu, ko me je ziritiralo to, da ne vem, kaj naj najprej in kaj sploh nabavit in če sploh kaj jest, zmenila, da cel vikend ne rabm nič mislit, da bo on vse splaniral tko, da bo šlo ok. In sem. Nič mislila. In je on (recimo, da res) mislil za dva. Glavo sem imela prazno in v zoprnem vetru je v tej svoji lahkotnosti prav poplesavala levo in desno.

Tako sva v miru spila sobotno kavo, spotoma sem si kupila še merco kostanja in s prazno glavo sem jo z njim na levi mahnila proti domu. Potem je rekel – ok, pejva zdej nakupit, potem si boš pa umila lase. Jst pa – ok. In sva šla v Špara po najnujnejše za preživet vikend. Ko sem si doma umila še lase, sem spet obsedela, nemisleč na nič. Niente. Nada. Ej, je rekel, dejva narest eno ta fouš župco in pejva mal počivat. In sva, vse to in še neki malega več. Potem je sledilo družinsko praznovanje, kjer se je jedlo za umret dobro in pilo preveč. Večer je minil na izi, v duhu prazne glave in Eminema.

Nedeljsko jutro. Sem kar ležala in delala nič. Samo bila sem. Potem en kraljevski fruštek. Za after party je bilo treba zlikat, sledil je fitnes. Ker je nekdo tako splaniral. Potem po dolgih letih spet MkDonalds. Niti naročila nisem sama. On – zanjo ene MkNagce 9, tavelik pomfri, tamalo kokakolo pa višnjevo pito. Ok. Sem jedla. Na poti domov me je potegnil še v videoteko in izbral en muvi. Ok. I agree. Sledilo je lektoriranje, ki ni vzelo veliko časa, se je lepo bralo in sem bila hitra. Popoldne sem šibnila še z B. na kofe in domov na kofe. In sedaj, ko je večer in sva pogledala še film, zaključujem. To zgodbo brez glave. Pa bo spet treba zalaufat. Glavo. Ne še zdele, ampak jutri pa. Ja, sej bom. Takoj zjutri. Da spesnim še uvodnik.

Sicer pa … Je pasalo misliti na nič in planirati nič. Samo biti. Sem pa pogrešala tisto zmešano filo, ki mi napolni glavo in zarad katere sem včasih tako nervozna, da čutim, kako mi uhani udarjajo ob vrat. Ker tolk migam in mislim. Nonstop. Zato v bistvu komaj čakam, da pride nazaj. Takoj jutri zjutraj. Ta Sadie-fila.

Nočko!

   

  • Share/Bookmark

You’ve been warned: Prihaja prednovoletni čas

Četrtek, Oktober 18th, 2007

Čutim. Zatišje pred neurjem.  

Vsako leto pride kakšen dan prej, ta novoletna (in predbožična in za Miklavža) okrasitev. Streh, žlebov, dreves, izložb. In vsega ostalega, kar visi nad glavo. Utripajočega in pisanega. Božički in Dedki Mrazi v moji in tvoji postelji.

Sem zihr, da ko se 1. novembra vrnem iz Izraela, da bo že vse v lučkah.

Prednovoletni čas je vsako leto bolj naporen. Ker je vsako leto daljši.

  • Share/Bookmark

Jesen je za pusije

Sreda, Oktober 17th, 2007

In letos sem pusi tud jst :cool: .

Ker mi je prvič všeč jesen. Pa še ne vem, zakaj. No, mal sanja se mi že, pa najbrž tud vsem vam, pa vseeno. Sicer mam velik rajš ekstremne letne čase in ne teh soft različic, ko je zunaj 10, 15 (kaj, za vraga, se obleče, ko je zunaj 15 stopinj??) al pa 20 stopinj. Rada mam 30 stopinj (al pa še rajš več, da se mi vse cunje prilepijo na rit in na hrbet, da so drevesa fajn zelena, da je sadje sočno, da paše imet temo v stanovanju) in rada mam stopinje pod nulo in mraz in sneg (in kuhano vino, debele kape, leden in rožnat nos, gola drevesa, stopinje v snegu, smučanje).

Nikol nisem razumela ljudi, ki so se raznežili ob ‘čudovitih jesenskih barvah odpadlega listja’, al pa ob ‘nežnih popkih, ki začenjajo cveteti’. Drevesa morajo bit zelena. Al nej bojo pa gola. In dan naj bo vroč, da si naredim prepih in prižgem klimo al naj bo pa leden, da vse zaprem in fajn zakurim. Tisto vmes je ful zoprno. Mal odpiram, mal zapiram, mal zakurim, pol se mi zdi spet vroče pa šibam okol po fletu in zapiram radiatorje. In ne vem, kaj oblečt, zjutraj je mraz, potem ko se vračam iz službe je pa 20 stopinj. Ne vem, jst nisem narejena za tele mlačne vmesne variante. Na splošno. Z izjemo letos.

Vedno sem nabirala solzice, ko sva pospravljala ‘vrt’ (=ena mejhna terasa) in življenje prestavljala notr. S solznimi učki sem opazovala, ko je šefe potiskal bambuse pod strehco, umikal mizo k steni, z oljem premazoval leseni pod. Vedno sem se ful poslavljala od poletja in mi je blo hudo. Ko so se zapirali vrtovi lokalčkov. In je umiralo poletje. In je bilo konec hrupa iz Križank in Trnfesta. In mi je bilo pri srcu, kot bi me bilo z vsakim poletjem manj. Letošnje poletje pa sem z veseljem pustila za sabo in ga hočem pozabit in štartat na novo. Nič mi ni blo težko dat še ene dekce čez dekco in it spat v nogavicah. Kar naj bo jesen, naj bo, meni je prav.

  • Share/Bookmark

16.10.

Torek, Oktober 16th, 2007

Danes pred 31-imi leti sem dobila dva brata. Menda sem ju bila zelo vesela in menda sem potem, ko so najprej prinesli enega domov, čez par dni pa še drugega,  rekla – še enga. In to so bile moje prve besede. Takrat sem bila stara 14 mescev.

Kljub temu da bosta cel lajf moja tamala bratca, sta zrastla v orng velika brata, na katera se lohk zmeri zanesem, v dobrem in slabem, in ju imam neizmerno rada.

Želim jima vse najboljše, želim jima vso srečo, kar jo svet premore. Za njiju bom vedno tuki. In upam, da tist drži, da me bosta, ko bom imela osemdeset let, peljala v Dominikano plavat z delfini.

Rada vaju imam,

tavelka sestrca Sadie 

  • Share/Bookmark

4MEO – for my eyes only

Ponedeljek, Oktober 15th, 2007

Nedeljski izlet v Iški vintgar se je končal z ‘bend over-jem’.

 

  • Share/Bookmark