Prazna glava, ki je v vetru poplesavala levo in desno

Nedelja se nagiba h koncu.

Ampak petek je bil šele začetek. Vikenda. Po kratkem praznovanju v službi, kjer sem se fajn najedla (in napila), sem (rahlo okajena) delala družbo šefetu, ki je šel na čevape v Harambašo. Potem sem šla malo spat. Ob petkih popoldne ful rada mal pospim, ker ni nobene ure in nič. Zvečer sem šla na pivce. Ali dva. Peklensko je bil mraz.

Sobota se je slabo začela (ne samo zarad štemanja pod oknom ob sedmih). Ne vem, tolk enih stvari sem imela v glavi, skos se mi je zdelo, da me neki cajt preganja, da je še tolk za postorit, pa kupi žehte, pa lase umit, pa nakupit, pa skuhat, pa uvodnik spisat, pa it po kufer, pa mami peljat salamoreznico, pa neki zlektorirat, pa vse … Pizda, sem si rekla, pa sej je vendar vikend. Pizda, sem rekla tud šefetu, sej je vendar vikend. In sva se v soboto dopoldne na kofetu, ko me je ziritiralo to, da ne vem, kaj naj najprej in kaj sploh nabavit in če sploh kaj jest, zmenila, da cel vikend ne rabm nič mislit, da bo on vse splaniral tko, da bo šlo ok. In sem. Nič mislila. In je on (recimo, da res) mislil za dva. Glavo sem imela prazno in v zoprnem vetru je v tej svoji lahkotnosti prav poplesavala levo in desno.

Tako sva v miru spila sobotno kavo, spotoma sem si kupila še merco kostanja in s prazno glavo sem jo z njim na levi mahnila proti domu. Potem je rekel – ok, pejva zdej nakupit, potem si boš pa umila lase. Jst pa – ok. In sva šla v Špara po najnujnejše za preživet vikend. Ko sem si doma umila še lase, sem spet obsedela, nemisleč na nič. Niente. Nada. Ej, je rekel, dejva narest eno ta fouš župco in pejva mal počivat. In sva, vse to in še neki malega več. Potem je sledilo družinsko praznovanje, kjer se je jedlo za umret dobro in pilo preveč. Večer je minil na izi, v duhu prazne glave in Eminema.

Nedeljsko jutro. Sem kar ležala in delala nič. Samo bila sem. Potem en kraljevski fruštek. Za after party je bilo treba zlikat, sledil je fitnes. Ker je nekdo tako splaniral. Potem po dolgih letih spet MkDonalds. Niti naročila nisem sama. On – zanjo ene MkNagce 9, tavelik pomfri, tamalo kokakolo pa višnjevo pito. Ok. Sem jedla. Na poti domov me je potegnil še v videoteko in izbral en muvi. Ok. I agree. Sledilo je lektoriranje, ki ni vzelo veliko časa, se je lepo bralo in sem bila hitra. Popoldne sem šibnila še z B. na kofe in domov na kofe. In sedaj, ko je večer in sva pogledala še film, zaključujem. To zgodbo brez glave. Pa bo spet treba zalaufat. Glavo. Ne še zdele, ampak jutri pa. Ja, sej bom. Takoj zjutri. Da spesnim še uvodnik.

Sicer pa … Je pasalo misliti na nič in planirati nič. Samo biti. Sem pa pogrešala tisto zmešano filo, ki mi napolni glavo in zarad katere sem včasih tako nervozna, da čutim, kako mi uhani udarjajo ob vrat. Ker tolk migam in mislim. Nonstop. Zato v bistvu komaj čakam, da pride nazaj. Takoj jutri zjutraj. Ta Sadie-fila.

Nočko!

   

  • Share/Bookmark

3 odgovorov to “Prazna glava, ki je v vetru poplesavala levo in desno”

  1. Fetalij W. Tyschew komentira:

    prazna glava je zakon :D pomoje sem zadnje leto in pol ravno zato preživel na šihtih, kjer mi ni bilo potrebno preveč naprezat možgane… vklopil sem jih, ko sem hotel :)

    ah ja… but now… se zdi, da je s tem konec :)

    jutri jih bom moral vklopiti tudi sam. bummer. ne da se mi še :D

  2. Fetalij W. Tyschew komentira:

    aja, nočko tud teb/vama, seveda :)

  3. teoo komentira:

    ej, glava in noga mora bit :)

Komentiraj

Vi ste prijavljen za komentiranje.