My name is Bond. Sadie Bond.

Nocoj sem kar doma in mi blazno paše tale mir in petek, ki se vleče in ga kar ni konec. Utrujena sem od celga tedna, učki mi lezejo skupi in z vsakim korakom - četudi v drugo smer - sem bližje postli. Ki vabi.

Po šihtu sem šibala še na trening, da izšvicam še tisto malo, kar je ostalo (skoraj nič), da je šlo še tisto malo ven iz mene, kar je bilo in da sem zdaj prazna slabega. Potem sem nardila kosilo, krvave kose fajn uležane pljučne (s poprom), kri je iztekala ven po vsakem zarezu, so se delali potočki levo in desno po krožniku in na koncu sem jih pomazala s kruhom.

Potem sem šla spat. Zaprla sem okno, ker gradbišče čez cesto glasno živi. Pokrila sem se čez glavo in naredila temo. Potem sem utonila. Pa ne v sanje. Popoldne nikol nič ne sanjam (sicer pa skoraj vsako noč) in zbudim se vedno še bolj utrujena kot prej. Ampak je blo treba tiščat dalje. Šla sem na voskanje (ker poredne punce si to zaslužimo), šla sem rada in zaprla sem oči in me ni nič bolelo. Zdej mam končno spet tist filing, da bom kar zdrsnila med svoje pisane rjuhe (čist navadne bombažne in črtaste, ne verjamem v svilo (al pa, bognedaj, v saten), ne verjamem v drseče pod sabo, ker se preveč izmika, in ne verjamem v udobje, ki se sveti), da me bo zmanjkalo kot vedno že nekje vmes. In bom izklopila budilko na radiu, ker jutri ne bo treba vstat v temo in meglo. Ne, jutri ne. Zunaj bo že sonce in mogoče na moji (če ležim na trebuhu) levi šalca kave in jst bom čist potihom zašepetala (na vsakih pet minut) - še pet minut, sam še pet minut.

Jet Li.

Hit me. Hit me with your rhythm stick.

Je bilo že navsezgodaj zjutraj, ko sem zbirala sveže cunje na kup, rečeno po radiu, da je danes za vremensko občutljive ljudi težak dan. In jst to sem, pa karkoli že to pomeni. Ampak ne danes.

In po jutranjem tušu, ko sem vlekla nase svežo belo srajco, ki je dišala po nedeljskem popoldnevu (jst pa po white tea), in po tem, ko sem že ugasnila vse luči v fletu in tik preden sem odklenila vrata, v tisti fucken temi, ki še diši po noči, sem si zaželela … 

… sem pa končno jedla kostanj in si kupila škornje.

Zdele sem telefonirala v Bat Yam, del obale v Tel Avivu, kjer je en športni klub, kjer majo rentanje opreme itd. Ker sem po mejlu že v navezi z eno punco, Natali, sem hotla govorit z njo, k vidim, da zna angleško in ker sva že neki komunicirali.

Pa pokličem in se oglasi en tip - Laguna, Bat Yam - Shalom. Pa jst - rada bi govorila z Natali … On pa, sam moment … In pol so jo uiber klicali in iskali povsod in se drli - Kje je Natali?? Pa en drug tip - Natali is on the beach!

No, končno sva se le dobili in je bla punca fajn volje (kaj ne bo, če se namaka v morju) in je rekla, da je vse ok, oprema rezervirana, da naju čakajo. Da na mejl pa ni imela časa odgovorit, ker ma ful dela, da pa bo zihr odgovorila jutri … Potem je pa odhitela nazaj na plažo.

Aja … Bat Yam je drugač tole spodi:

No, tule v moji pisarni pa so danes prvič zakurili. In imam še kar ledene roke.

Ne vem, kaj sem nardila drugač od ene Natali, da je ona zdejle nekje na plaži z ledenim pirčkom v roki, jst pa klele sredi obdelave nerjavečih jekel. Ne vem, kaj, ampak neki sem očitno naredila narobe.

To jutro, ko sem drvela po obvoznici proti službi, me je pri odcepu za k tvoji službi ful stisnilo in imelo me je, da bi skrenila levo (kaj me pa stane unih 300 metrov, čist nč) in te poklicala dol in ti dala sam enga lupčka. Tko sem si želela. Pa nisem upala. Ker ja, imaš gužvo, so mejli, so telefoni, je vse. Ni pa blo mene.

In sem oddrvela naprej. In zdej mi je tist nedani lupček obtičal nekje v grlu in je še zmeri tm. 

1968 Oldsmobile Toronado Coupe

Taxi. Najprej sevede acosiacija na Samija Nacerija, ki je igral v tem muviju in je uiber seksi. Ja. (klele je še ves v adidasu, k me že apriori rajca)

Zdej pa k petkovemu (no, je bla že sobota) grande nategu. Malo smo se zabavali v centru in potem se je ulililo. Sem si rekla, nč, enga še spijem, sej medtem bo nehalo, pa grem lepo počasi proti domu. Seveda. Nič ni nehalo ulivat. Zato sem se po dolgem cajtu (najbrž sem zato tko naivna, da sem še dons jezna nase) odločila, da se teh 500 m od Globala do doma zapeljem s taksijem. Now, how posh is that? Torej, se bližam Nami mimo Slona. Vidim na oni strani (ki gre proti domu) dva taksija. Si oddahnem. Ne bo treba čakat. Pa obadva še isto sekundo obrneta na prehodu in prideta stat pred Slona. Tako da, ko sem prišla pred Namo, tam ni bilo nobenega taksista. Zato sem spet potrpežljivo čakala na zeleno luč, pa hajd na drugo stran ceste. Tam je stala gruča taksistov (taksiji v vrsti so bili vsi prazni) in eden izmed njih je prišel do mene in mi ponudil prevoz. Oh, yeah! Se usedem v avto. Taksimeter je naštiman že na 2 evra. Ok, najbrž štartnina, modrujem. Potem rečem – peljite me domov, v Trnovo. Pa reče tip – ok, sam ne smem tuki obračat čez polno črto, majo povsod kamere, sem lohk ob vozniško in licenco in blablabla (kaj pa unadva taksija dve minuti prej??). Pa jst – men je vseen, v žepu mam 7 evrov, mam mokro v supergah in sem zaspana, ampak lohk greva tud kje drugje, but that’s all I have. In potem taksist, preklinjajoč, sunkovito obrne na prehodu, čez polno črto in jo mahneva proti domu. Za 6,40 evra.

Matr, če ne bi tko zlivalo. Bi šla peš. Res.

Za piko na i je istočasno pribremzal domov tud šefe, ki je ob mojem izlivanju žolča podolgem in počez, kako da nikol več ne grem v taksi (za ta keš bi lohk še kakšno tekilo spila), samo mirno pripomnil, da njega je pripeljal iz Šiške (!) za 4 evre. Thanx for sharing, you lucky bastard.

Za drugo piko na i sem drugo jutro izvedela, da sta bila isti cajt tud moja brata nekje v bližini crime scene in da sta se ga tako nadelala, da sta morala pustit avto pri Penjasu. Damn, sta rekla drugo jutro v sobotnem nalivu, ko smo šli ponj, lahko bi ga včeri ti peljala domov. Damn, prov res, sem rekla tud jst, Tavelika sestrca.

In črtasta po obrazu. In te črte ne izginejo do dvanajstih. Jah, dobro sem spala, nimaš kaj.

Včeraj sva končno rezervirala karte za Izrael, tako da 25. oktobra odhajava v tople kraje. Šefe gre kajtat, jst pa ležat na plažo in dobivat pege. V Izraelu sem pred ful leti sicer že bila, tako da videla sem vse, se pa zdaj toliko bolj veselim, ker greva skupaj, sva rentala avto in bova prekruzala - upam da - čimveč. Nahariya, Natanya, Haifa, Tiberias, Jeruzalem, Mrtvo morje, živela bova pa v Tel Avivu. Komaj čakam, res. Rada mam takele države, k majo lepo morje, poletje, ko je tukaj že jesen al pa zima, ki majo dobro hrano, fajn najt lajf, ki majo puščavo, prah, pesek in hiše (in vse ostalo) bež barve. To me pomirja. Obširen in bizaren potopis pa vas seveda čaka, ko se vrnem.

Sicer pa … Petek bo dan minil kot bi mignil, že vidim. Klele bo gužva, ker so zadnji dnevi za oddajo člankov, potem mal treninga, kosilo, kavica al pa dve, zvečer jo pa mahnem z lubico Popko na pivce al pa dva, pa mogoče na hodog, pa mogoče še kam. Se bom trudila čim dlje držat očke odprte, da bo petek čim dlje trajal.

Za vikend pa mogoče en kratek skok na morje. Sej sem bla cel teden pridna.

Ja.

Matr, sem ugotovila, da če en dan nič ne pišem (ok, vikendi so izjeme, ker me, če se le da, ni blizu računalnika), da me kr nekaj manjka in mi je potem vedno žal, da nisem vsaj česa napisala, vsaj kakšne asociacije na taisti dan, kar bo šlo v moj arhiv za nekoč, za stara leta. Tud če sam ena besedica, saj nima veze. Važno je, da mi je ta besedica (recimo podpajska ) šinila v glavo recimo ravno 1. oktobra. To so stvari, ki se jih ne sme podcenjevat, in dogodki, ki so pomembni. No, pomembni … So del mojega (dolgočasnega) vsakdanjika in si jih hočem zapomnit. Zato tud pišem te prebliske. Skoraj vse. Ja. (Pa da ne bo zdej zgledalo, da se klele neki opravičujem, ne, sama sebi razlagam sebe).

Torej … Spet lovim dead lajne in je gužva v službi in komaj sem čakala, da se grem mal prešvicat. Po treningu sva šla na kosilo in spet sem jedla ful dobro lazanjo (čeprav, priznam, je bila nazadnje še za kanček boljša). Potem sva šla v redni futer šoping, kar je seveda najbolje naredit na poln želodec. ker drugače nabaviš toliko, da se hladilnika ne da zapret. Tudi če sva samo dva. Kasneje sva se oglasila še pri bratu in ženi, ki sta se ravno dobro vrnila s hanimuna na Floridi. Mal smo pogledali slikce in po dolgem cajtu - me je skor kap - sem naletela na ’spekulas’ piškote. Sej ne vem, če se res tako imenujejo, vem pa, da so to piškoti mojega otroštva. Večer sem preživela ob fuzbalu, ki me, kot že vemo, neznansko pomirja. Sicer sem nonstop šaltala iz ene tekme na drugo, ampak na koncu sem vseeno raje gledala Chelsea. Zraven sem grizljala ene krekarje in parmezan in se v sebi počasi umirjala in nabirala moči za danes. Med drugim sem ugotovila, da komarji še so. Pa tud, da so moji pajki blazno zrasli. Ko sem bila že čisto v komi, sem se odločila, da spucam še solato za današnje in jutrišnje kosilo, da mi ni dons treba. To je bila pika na i in enkrat medtem je prišel domov tud šefe in sva šla spat. Se mi zdi, da sem malo plezala po njem in je reku - večkrat se morš pridet tkole stisnit. Pa sej men se zdi, da pridem vsak večer. Čeprov, če dobro pomislim, ne. Ampak, ok - pa bom .

In noč je bila spet ful kratka. In zbudila sva se v megleno jutro in v temo. In v divje kurblanje prvega bagra že ob 6.00. Pa nima veze. Mežikanje zjutraj v dvoje v šalco s kosmiči je nekaj, česar ne bi dala za nič na svetu. Pa še neki bi dodala, pa ne bom.