Vsak dan, moj indijski ocean

Dons je dan za neki tazga modrega, plavega kot indijski ocean, pa ne znam ven spravt. Je tam nekje notr, hoče ven, pa so rešetke na oknih, na vratih, čez srce. Tud vse tisto, kar se meni modro zdi, se drugje lahko izgubi. Samo ne izgubi se ti.

In se opravičujem dragi R, ker sem bila včeraj slaba družba, ker so moje misli tavale po prostoru in bile drugje, ker je zraven nje sedelo samo moje suhcano telesce, ker je bil moj indijski ocean milje stran. Se je trudila ta moja izmučena  lupina, da bi nihče nikoli ne vedel, kakšno razsulo je notri, kakšna razbolela kaša, in to dan za dnem, tudi ob dobrih in lepih dnevih. Razbolela kaša, ki kot razbeljena lava čaka, da se razlije po suhi lupini, da jo zakuri, da bo spet ogenj, da bo srce spet na toplem.

Sicer pa hitim in živim. Pravzaprav hitim živeti. In mi je v resnici lepo.

  • Share/Bookmark

En odgovor to “Vsak dan, moj indijski ocean”

  1. mihaha komentira:

    Mačka, no…

    Vse še bo; don’t be ocean-blue…

    Kot je rekel nekoč Zlatko Zakladko:”Problema ni tam, kjer ga vidiš, temveč tam, od koder gledaš.”

    Js zate navijam!

Komentiraj

Vi ste prijavljen za komentiranje.