My name is Bond. Sadie Bond.

Nič opolzkega ne bo.

Danes sem po šestih mesecih ( ) peljala oprat avto. Zelo je lep(a). 

Ja, tud men se mal pozna, sem zanemarila vso zadevo. No, par dni sem smučala, večinoma pa jem in počivam in gledam filme in jem in počivam in gledam filme … Ful sem dolgočasna, priznam, ampak mi paše. Mal zabremzat in ustavit cajt.

Se bom odkupila in kaj napisala, obljubim, ampak ne še zdej.

Hvala vsem za lepe novoletne želje na mejl, pošiljam poljubčke, grem nazaj še malo oddelat, potem pa čimprej domov na še par koščkov potice in na film …

Lupčke, Sadie

Men so pa všeč pegaste punce z razmakom med zobmi.

Torej, je že čas tak v letu, ko nas večina, ki smo po službah, dobiva obvezna službena darilca. No, vsaj jst jih .

Ker so ta darila ena najbolj zoprnih stvari (to vem iz lastnih izkušenj, ker sem vsako leto tud jst med tistimi, ki jih pripravljajo, naročajo, zbirajo ponudbe itd.), vedno ful z zanimanjem čakam, kaj pride pa letos – oz. kaj neki si je pa tokrat izmislila moja konkurenca.

Kakšna darilca so mi všeč, so praktična in jih obdržim, kakšna pa tako bedna, ne najdem druge besede, da ne vem, a bi mi šlo na jok al na smeh al čem pustit, da me še malo razpizdijo in jih vržem v kanto.

Tako mam recimo alergijo na službene rokovnike, ki so zadrgnjeni in kvazi nobel in usnjeni (no, al pa tud ne), večina jih je staromodnih in grdih in imajo na prvi strani ime kakšne firme. Predvsem pa jih je preveč. Ja, velikokrat si je treba kaj zapisat. Ampak rokovnikov pride vsaj pet. In v resnici se zapisuje tud že kam drugam, ne samo na list papirja. Ne maram recimo tud koledarjev. O tem je enkrat pisal tud šef (matr, sej jst glih tko nergam). Koledarjev, ki so večinoma blazno trapasti, se dejansko nabere vsaj deset. In niti eden ni nikol tak, da bi ga lohk obesla kamorkoli na steno. Ok, priznam, malo je tud to krivo, da sem v takem fohu. Kjer vsakdo slika kakšno izmed svojih recimo CNC-mašin, običajno največjo, doda kakšen velik napis firme čez vse skupaj, in to je to. Vsa lepota koledarja. In višek dizajniranja. In vsako leto upam in čakam, če bo kakšen vsaj malo estetski. In še kar čakam in imam na steni Pariz iz leta 1997.

Vodi pa vseeno (zaenkrat) ena stvar – jst sem ji rekla kr ‘ono’, za katero v bistvu ne vem, kaj bi to sploh dejansko bilo oz. so po mojem hotli z njo sam mal zajebavat. In sicer je to ‘ono’ ena plastična škatlica, ki se jo prilepi na notranjo stran avtomobilske šipe, vanjo se pa lahko odloži očala (resno, prov take izbokline ma narjene, točno za špegle), ob strani ma zataknjen en mini kuli, velik cca 3 cm, spredaj pa prostor, v katerem so taki mini listki velikosti vizitke (za kaj napisat si – med vožnjo??, aja, pa še prej je treba dat špegle gor). Bizarno do konca, res. Po mojem me nekdo namerno preizkuša. Grem stavt gajbo laškega, da me je ta človek potem opazoval izza vogala, kako se bom te zadevce (tega ‘one-ja’) lotila. Zihr. In najbrž je zraven crkaval od smeha.

Pa da ne bom samo težila, ane, (sej sem vendar dobrovoljna punca), naj še malo pohvalim. Letos sem dobila tudi dve uporabni darilci, rdečo odejco iz velurja, v katero se rada zavijam zvečer, in steklenico orehovca. Ampak slednja je bila žal slabo zaprta in na poti iz službe je flaša padla in se je ta kličevi orehovec razlil po Suzijinih zadnjih zicih. Tako da upam, da ne bo zjutraj preveč smrdelo. Da bo … da bo čez noč vse skupaj nekako … ammmm, izhlapelo. 

Buick Riviera 1965

Včerajšnji dan je bil tko perfect, da ga edin tele barve lahko opišejo.

Jst sem pa zvito počakala, da ste že vsi vse napisali. Ha! 

Mal sem jezna sama nase. K se mi vedno zgodi isto. Pridem nekam, da bi spoznala čim več ljudi, pol pa običajno (ob)tičim cel večer z unimi, k jih že poznam. Ma, kako se odvadit tega, porkaduš?? Najbrž sem mal preveč sramežljiva punca.

Skratka, luštn je blo. Vse. In ful. In zuni je bla romantična noč, čist nežno snežno bela.

In zamudila sem Billyja. In na živce so mi šli fotkiči. In pogrešala sem Blacka.

… sej veš …

Ena zame najbolj seksi žensk, ki je lahko vse … Lolita al pa Natural Born Killer. Ena izmed tistih, ob katerih ne bi upala zatisnit očesa in mirno spat. In jst jo rada gledam vedno in povsod, še od daljnega Cape Fear naprej (tist prizor, ko ji gre ’drama teacher’ de Niro s prsti čez ustnice tm na odru, je eden najbolj seksi prizorov ever). In obožujem njen forever babyface, njeno suhcano telesce in kitaste roke, njen glas in njene nastope z Licksi v Vegasu. Všeč mi je, ker se požvižga na vse.

Juliette Lewis

Pa še baretke ji uiber pašejo.

Z vlakom v neznano je vedno v znano.

Jst sem šla samo enkrat na izlet v neznano. In se je vse skupaj končalo na Šmarni gori.

Dodo na ta novi fukiš blazini: