My name is Bond. Sadie Bond.

To, da živim v bloku, kjer drug drugemu gledamo v krožnike, ni več novost. In moram priznat, da se človek res navadi in sčasoma neha gledat k sosedom, ker jih itak že tolkrat (prevečkrat) vidi pri kosilu, pa v gatah, pa pod tušem itd. Je pa na začetku smešno, priznam. Ampak že če pogledam en Amsterdam, kjer vsi živijo pri odgrnjenih zavesah in prižganih lučeh (enkrat smo se z ladjico vozili po kanalih in sta se dva, ki sta živela v enem od tistih plavajočih domov, dajala dol na kuhinjski mizi, in dečko nam je še celo pomahal) … Navajeni so tako. Jst sem se pa šele rabila navadit. Pa moj ta mlad sosed tud. Na to, da pridem nabasana ob nespodobni uri domov in potem, sedeč na pultu, vase prav nedamsko bašem kruh. 

Skratka, oblačenje navse zgodaj zjutraj mi ne gre najboljše. Z lahkoto vstanem, nardim zajtrk in grem pod tuš, ampak ko je cajt za oblečt se, pa prav nesrečno obsedim pred odprto omaro in gruntam. Ne vem, kaj tolk razglabljam, katerega od petih puloverjev bom dala gor? Pojma nimam. Vem samo, da se mi zdi to zjutraj strašna dilema in da sem včasih kr malo obupana sama nad sabo in potem sem še počasnejša. In sedim na rdeči (al pa oranžni) rjuhi, s koleni pod brado in grdo gledam na levo in desno polovico omare.

No, zadnje dni pa sem opazila, da gre sosed, ki je v tretjem štuku (in gleda praktično direkt v mojo spalnico), vsako jutro ob pol sedmih s šalco kofeta na čik in gleda dol (aja, pred omaro ne tuhtam naga - v izogib raznim perverznim komentarjem). Po mojem mu ni nič jasno. Najprej neki cajta sedim na robu postle in gruntam, pol pa vlečem dol tiste kljuke iz omare (na katere se obesi recimo srajce in hlače in se jih potem dvigne nazaj pod strop), pa spet nazaj gor, pa spet dol, pa hlače snamem dol, pa si premislim, pa iz ta druge omare srajco dol, pa prejšnje hlače nazaj gor … Velikrat se zgodi, da sem že čist oblečena (in si sosed kar malo oddahne), ampak si potem v zadnjem hipu premislim … in začnem vlečt druge cunje ven … Najbolj hecno je pa to, ker tolk razmišljam in kompliciram, pol pa itak večinoma pristanem v enem izmed najljubših treh puloverjev. Kva pa vem, mogoče je pa to en tak fetiš. Mogoče se pa samo rada mal mučim.

Hecno je, da nisem posebno obremenjena s tem, kako bit oblečena, tud nimam nobenga posebnega okusa za cunje in v službi mi ni treba bit uiber upedenana. Ampak, ne vem … Gre za to, da je ful odvisno od dneva in tisti hip, preden grem od doma, se moram v tisti obleki dobro počutit. Pri tem pa ni nujno, da se v istih cunjah ob dveh različnih dnevih počutim ok. Če neki ne štima, sem cel dan sitna. In ker je vse odvisno od dneva, počutja in ne-vem-česa-še, avtomatsko odpade tud možnost, da bi si cunje lohk pripravla en dan prej.

Komplicirana sem, ja. Ampak je pa adrenalin že takoj, ko vstanem. In gospod sosed mi zdej že tud pomaha.

Vsako leto takle čas dobimo v službi, ena pozornost od šefa, božične zvezde. In letošnja me je spravla v jok. V bistvu ful dolg nisem pogruntala, kaj je, ampak oči so me začele pečt ko hudič in se solzit in iz nosa mi teče. 

In sicer ima božična zvezda letos okol stebla posute tele male dišeče zvezdice (ok, Oti me je podučila, da je to janež ), ki zelo močno dišijo. In delajo strašen glavobol. Ta hud strup je očitno res v tamalih flaškah.

Ma sem kt angora no, sranje. 

Sean Bean.

Sem še pod vtisom. Sem tolk navijala zanjga. Ma ne morš, da ne bi.

Usoda je ena taka simpatično zaobljena beseda, ki pa ima za moj okus v sebi žleht vsebino in potuho in je idealna za pusije. In jst ne verjamem vanjo.

Če bi verjela, da je ves moj lajf ena sama usoda, in da je vse, kar se dogaja, že zdavnaj zapisano v zvezdah, pol bi se sam še ulegla dol na svojo zofo in čakala, na kar ma še za pridet.

Tega si pa ne morem privoščit, če ne zarad druzga zato, ker trdno verjamem, da ima vsak niti svojga lajfa izključno v svojih rokah (ok, razne hude bolezni ne štejejo). Fajn je verjet v to, da je vse odvisno od tebe, da boš živel tko, kot si boš postlal. Ker potem se trudiš postlat si dobro. Jst sem rada odgovorna za svoj lajf in treba je imet jajca, da si, če zajebeš, priznaš, da si za vse sam kriv. In da potem nosiš posledice svojih pizdarij.

Veliko lažje je rečt, jah, taka je pač usoda. Velik lažje je vse zvalit na eno okroglo besedo in zraven mislit, da imaš čisto vest. Da pač nič ne moreš zoper to, kar je zapisano. Fakof. To je najlažje. Bit za nič odgovoren, kazat s prstom in se it ’blame the nigga’.

Skratka, hotla sem povedat, da je najlažje na svetu bit pusi in verjet v zvezde. Zajebano je pa zavedat se, da je lajf kratek in se zato trudit, da ga boš polno in dostojno živel. Ampak mora bit pa huda katarza, če si lohk na koncu rečeš - matr, tole je bil moj lajf in fajn sem si ga skreiral. Ne pa da jokcaš, kako te je usoda, ta bedna okrogla beseda, cel lajf jebala.

Vzemte usodo v svoje roke in jo jebite vi.

Spet me išias boli. Kakšen mesec je bilo boljše, včeraj me je pa spet orng zagrabilo. Res orng. To mamo v familiji. Od časa do časa vsi malo šepamo in pod hlače nosimo volnene gate.

In cel podvig je it po stopnicah al pa spravit se v avto. Da ne govorim o umivanju las naprej nad banjo. Ta preprosta ‘bend over’ poza zna bit silen izziv. 

Da vas mal prizemljim, ane. Da če še niste, lohk ta hip nehate fantazirat o tangicah.

Ooo, jebemti, pa sej zanemarjam vse po vrsti, vse, ki vas rada berem, sploh ne utegnem vas poklikat in zdele vas tud ne bom naštevala, ker se mi ne da vas linkat, sram me bodi, res.

Saj sploh ne vem, kaj delate in kje in kako se zabavate, zunaj je veseli december in jst sem vesela, vi pa zanemarjeni. Od mene. Sem ter tja skočim kam (na kakšen blog namreč), ampak res skočim, da je slaba vest vsaj malo manjša, da mal počekiram, da se potem manj sekiram.

Ni prav, res ne in če me Božiček gleda, pod mojo pisano smrekco letos ne bo nobenga darilca. Pod mojo staro pisano smrekco, ki sem jo pred petimi leti prinesla iz službe, ker je tam več niso marali, ker smo dobili novo veliko in bleščečo smreko - modno enobarvno, pod mojo smrekco, ki je celo leto enako lepo okrašena, samo da je dana v eno veliko škatlo, najbrž ne bo nič.

Mam pa zato lepo in široko novo cesto pod oknom (ja, danes so jo odprli), semafor in avtobusno postajo tik pred nosom. Mam malo več hrupa, ki me ne moti, malo več luči in nekaj res orng reflektorjev, ki osvetljujejo ta nov in nobel most, malo več ljudi pod oknom in vsi ti ljudje se ustavljajo in buljijo dirket v mojo dnevno sobo in v moj napol prazni krožnik. In buljijo in modro (in mogoče mal privoščljivo) odkimavajo z glavami, praktično sedeč na moji zofi in gledajoč moj film, odkimavajo z glavami, da uboga jaz, kakšen hrup mam zdej na vrtu in promet in široko prašno cesto - ja, takle mate, ja, če živite v centru. Ja, takle mamo, prikimavam jaz in mene ne moti, res me ne, če mam zdej kolone nervoznih voznikov pod oknom spalnice, ker sem velikokrat med njimi tudi jaz, ker rada živim v centru, ker rada obesim perilo ven, četudi potem ne diši po zelenih travnikih, ker je to moj dom in jst rada dišim po njem.

Zato se jutri odpravljam v šoping, sem vidla nekje, majo take Božičke, ki ga vštekaš v štrom in pol se skloni in spusti hlače dol in pokaže rit. Enga tazga Božička bom dala na okno, ja, za vse radovedne in odkimavajoče duše. In naj se sveti še njegova rdeča rit v že tako od reflektorjev svetlo noč.

I’ve neglected you, Billy :(  

Nič nisem pridna in te zanemarjam in potem sem huda sama nase, ker vse, kar je v glavi in bi moralo ven, potem ne gre in ostaja, ali pa pozabljam sproti, kar me jezi še bolj, ker mogoče je bilo pa kaj od tistega dobro. Tale belina pa kr čaka in vabi. Ampak res sem se malo slabo počutila, dragi Billy, tak bolehen in PMS vikend je bil, počasen in ležeren ob čajčkih, cajtengih in filmih (o ti šit od Rise of the footsoldier) in mi tud ni prav nič manjkalo. Ampak za vsakim dežjem posije sonce in moje je včeraj okol petih popoldne, ko se je ulila rdeča kri in je popustila topa bolečina v trebuščku in zdej sem spet ko nova in se veselim kuhančka popoldne.

In v službo sem prišla z motorjem (beri: v ta črni lederci) in mi je pasal veter v laseh, ja, če vas že zanima, če mam res motor.

Ha, dragi Billy, v resnici pa ti edini veš, da nimam motorja, da me je strah hitrega rdečega dukatija, da me je strah še navadnega skuterja, da je zame vse prehitro, razen mojih misli.

V resnici pa ti edini veš, dragi Billy, kaj sanjam in me zato nimaš nič manj rad, in kako dišim, kadar ne dišim, in kako včasih zaspim in te celo noč za roko držim.

Resnica je tolk drugačna od vseh teh iluzij in je ena sama. Še dobro, da nihče ne vidi za ta debela protivlomna vrata, še dobro, da nihče ne ve, katera vrata so moja, da nihče ne ve, kje se me najde, da me nihče ne zna izbezat iz moje lupine. Ker … Nihče ne vidi skozi, nihče ne zna prav, nihče ne išče, nihče mi ne da časa.

Aja, pa že zdele vidm … Da se boste javli vsi tisti, k veste, kje me najdete … :D Dejte rajš molčat, to je velik privilegij.