My name is Bond. Sadie Bond.

Carpaccio de bœuf Angus fumé, lit de lentilles de Saint-Flour, anchoïade et glace au parmesan. 

Ti dam, če mi daš.

Nikol jim ne bom oprostila, kakšno frizuro so dal Bardemu v No Country For Old Man. 

Sicer mi je bil pa film kr všeč. Mogoče mal tud zato, ker je precej krvav.

pejva na kofe, jst te že čakam

Ena men najljubših živalc, poleg metuljev, deževnikov in meerkats.

V svojih najbolj divjih sanjah si rada predstavljam, da ima nogice in da lahko teka po mestu.

O, šit, kva me zebe, kva me trese. In ko sedim z lasmi, nedeljsko zavitimi v brisačo in dišečimi po kosmičih in medu, se nasmiham ob misli na poglodane olive in spito flašo vina. In mi še zmeri ni jasno, kam je šlo pol kile sira.

Tko da, ja, jebem PMS-nedeljo. Sej je tud ona mene jebala cel dan.

Razmišljam in te gledam, te tvoje ostre poteze, znane zareze okrog ust, tiste, ki nastanejo od smeha, pred sabo te imam, tebe in tvojih sedemindvajset let. Nisem še videla bolj drznih in bolj temnih oči, res ne. Nisem še videla tako tankih ustnic, ki bi toliko obljubljale kot tvoje, ki bi obljubljale in dobro in slabo in grenko in sladko, vse naenkrat ali vse posebej, tisočkrat.

Vidva pa nobene romantike, so govorili. Seveda, oni niso vedeli za dežne kaplje, za fucken Purple rain, za gobovo juho, še slutili niso, da so skrivnosti, da so tortice, zvezde, zvezdice zaspanke, da je med in vse v barvah. Barvna risanka, cartoni animati, brez podnapisov, pa poskusi razumeti, nemi igralci, nema midva, ti, ves suh, in jaz, menda da lepa.

Vsak dan sva se slišala, večkrat zaporedoma, pozabljala sva povedati. Nato sva si kradla besede, brala misli. Z nikomer prej ni bilo tako. Vendar pa je bila predaleč za naju pomlad. Iti s tabo po brezpotjih, ki so bila en sam užitek, po brezpotjih, ki so takrat kradla spanje, se je mudilo. Za enega tistih modrozelenih vogalov, kjer se nehajo ceste in se začne poletje. Ne da bi sploh kdaj prišla pomlad.

Vem, da je bil julij, ko so se scefrale lepe misli. Lepe misli so scefrale bele ceste.

Nevermind (The Bollocks) … The show must go. Jst pa tud.

Joseph Fiennes, s katerim sva v LA-ju skupaj čakala na kofe v Starbucksu. In ki se ga ne da pozabit iz daljnega Killing me softly, kjer je bil uiber seksi lover.

Ja.

Ni ga lepšga kot je polna luna (in prazna cesta), ko grem zjutraj po čokolinotu še v temi na cigaret, in ni ga lepšega kot je s soncem obsijani in rajcajoči Krvavec, ko v službi pogledam skozi okno.

Včeraj in danes sem dobila oboje. Kakšen power začetek dneva.

Ena nostalgična fotka izpred dveh let, ko se je nežno spuščal večer in sem na podplatih zjebanih pumic čutila že vsak kamen, pa še kr nisem nehala hodit.

V soboto sem Dodotu kupila prjatlčka.

Tole je tjuln Mirko.