Med vrsticami in malo nad njimi ali Let nad mojim gnezdom

Razmišljam in te gledam, te tvoje ostre poteze, znane zareze okrog ust, tiste, ki nastanejo od smeha, pred sabo te imam, tebe in tvojih sedemindvajset let. Nisem še videla bolj drznih in bolj temnih oči, res ne. Nisem še videla tako tankih ustnic, ki bi toliko obljubljale kot tvoje, ki bi obljubljale in dobro in slabo in grenko in sladko, vse naenkrat ali vse posebej, tisočkrat.

Vidva pa nobene romantike, so govorili. Seveda, oni niso vedeli za dežne kaplje, za fucken Purple rain, za gobovo juho, še slutili niso, da so skrivnosti, da so tortice, zvezde, zvezdice zaspanke, da je med in vse v barvah. Barvna risanka, cartoni animati, brez podnapisov, pa poskusi razumeti, nemi igralci, nema midva, ti, ves suh, in jaz, menda da lepa.

Vsak dan sva se slišala, večkrat zaporedoma, pozabljala sva povedati. Nato sva si kradla besede, brala misli. Z nikomer prej ni bilo tako. Vendar pa je bila predaleč za naju pomlad. Iti s tabo po brezpotjih, ki so bila en sam užitek, po brezpotjih, ki so takrat kradla spanje, se je mudilo. Za enega tistih modrozelenih vogalov, kjer se nehajo ceste in se začne poletje. Ne da bi sploh kdaj prišla pomlad.

Vem, da je bil julij, ko so se scefrale lepe misli. Lepe misli so scefrale bele ceste.

Nevermind (The Bollocks) … The show must go. Jst pa tud.

  • Share/Bookmark

2 odgovorov to “Med vrsticami in malo nad njimi ali Let nad mojim gnezdom”

  1. lilalu komentira:

    Uf. Tole je pa lepo napisano.

    Lp.

  2. trobentica komentira:

    In ti (menda) lepa…you just tickled my mind…

Komentiraj

Vi ste prijavljen za komentiranje.