Arhiv za Januar, 2008

Dragi Billy (7),

Ponedeljek, Januar 21st, 2008

kva bi zdele …

Lets grab the world
By the scruff of the neck
And drink it down deeply
Lets love it to death

  • Share/Bookmark

Mimogrede

Sobota, Januar 19th, 2008

Idealen pritisk je 120/80.

http://www.ezdravje.com/si/srce/tlak/

:D

  • Share/Bookmark

She moves … in misterious ways

Četrtek, Januar 17th, 2008

 

Ena mojih najljubših singelc, Misterious ways v petih različicah.
 · 1. Mysterious Ways (4:04)
 · 2. Mysterious Ways (Solar Plexus Extended Club Mix) (7:01)
 · 3. Mysterious Ways (Apollo 440 Magic Hour Remix) (4:25)
 · 4. Mysterious Ways (Tabla Motown Remix) (4:27)
 · 5. Mysterious Ways (Solar Plexus Club Mix) (4:10) 

To touch is to heal
To hurt is to steal
If you wanna kiss the sky
Better learn how to kneel
On your knees boy

  • Share/Bookmark

Šestnajst ‘Mimogredejev’ ali Ne odhajajo lastovke za vedno

Ponedeljek, Januar 14th, 2008

Mimogredeji so majhni zvezki, moji dnevniki, ki sem jih pisala dolga leta. Nekako do pred par let, potem sem pa nehala. Ni bilo več navdiha, zdaj mi je žal. V njih so bili razni odrezki iz časopisov, citati, zgodbice, vse, polno tega.

Šestnajst se jih je nabralo in vsi imajo imena. To sem vedno rabila, vse, kar mi hodi po glavi, naslovit na nekoga z imenom. Potem sem lažje povedala. Moji namišljeni prijateljčki. Tako kot mam zadnjih par let Billyja. Vedno so bila imena moškega spola. Še vedno verjamem, da se fantom lažje pove. In da boljše poslušajo. In jih imam rajše.

Te dneve me je malo zagrabilo in sem šla listat te znucane zvežčiče s pisanimi platnicami z daljnimi letnicami od leta 1990 naprej, ampak zares ‘živeti’, kot so me zdaj spet spomnili, sem začela par let kasneje, ko sem bla na gimnaziji. Ko smo šli skoraj vsak večer ven žurat, pa sem bla kljub temu brez problemov in pretiranega učenja prav dobra. Ko sem se prvič zaljubila, ko sem našla sorodno dušo, ko sem imela prvič strto srce. In kako sem pozabljala. In čakala.

Potem prva leta na faksu, ko sem dvomila, da bom sploh kdaj doštudirala, ker me je tista varljiva svoboda univerze čist zjebala. Ko sem šla prvič (z avtobusom) v Amsterdam za svoj ‘goodbye teens’ rojstni dan in kako sem prišla po enem tednu brez spanja nazaj in sem šla direkt naprej na žur na Vrhniko, kjer sem se zaljubila v sošolca svojih bratov. Ki je ostal.

Kako sem si vsa ta leta želela svobode in it na svoje in sem sanjarila o majhnem in pisanem in mojem, kako sem hotla pustit faks, ker mi je hotel vzeti ustvarjalnost in iz mene naredit številko. Me ukrotit in navadit reda (pa jim ni uspelo, jaz pa sem diplomirala po liniji najmanjšega odpora, praktično brez učenja (ok, razen treh izpitov) s povprečno oceno 7.5 ( :oops: ) in nikoli postala čreda). Kako sta me brata večkrat našla nalito in oblečeno in z namazanimi očmi ležat na postli, ko sem komaj najdla domov iz Palme, in kako sta me potrpežljivo sezula in mi celo odstranila črne sence okrog oči in me pokrila in mi k postelji prinesla lavor. Kako smo ga biksale z Đ. in M. in kakšno srečo smo imele, da se nam ni kaj zgodilo. Kako sem jokala, ko je fotr prodal katrco. Brala sem o nekem dnevu v živalskem vrtu, kamor sva šla po jutranjem seksu, dež je bil in vse živalce so se poskrile in midva sva se zatekla v tisto leseno hiško in kadila. Brala sem o prvih skupnih počitnicah v Piranu, o prvih potepanjih po Grčiji in o tem, kako me je imel rad. O vojski, ki je prišla in kako sem spet čakala. O različnih stvareh, ki so razdvajale pa potem spet zbliževale. Brala sem o lastovkah, ki odhajajo in o nezadovoljstvu, ampak potešenosti.

Da ne bom preveč nabijala in zraven postala čist sentimentalna. Hotela sem vam samo namignit, da pišite. Tudi če ne vedno najpametnejših stvari in tudi če že danes veste, da se boste napisanemu nekoč smejali. Pišite, kolikor hitro morete. Da ne pozabite. Škoda bi bilo pozabiti tiste male stvari, ki so se nam nekoč zdele velike in zaradi katerih smo danes to, kar smo. Velike punce in veliki fantje. Z veliko zgodbami.

  • Share/Bookmark

And I feel so … Dodge

Petek, Januar 11th, 2008

Te sanjam črnobelo … Dodge Charger ‘65

… in v barvah …  

  • Share/Bookmark

Nespodobno povabilo

Četrtek, Januar 10th, 2008

A bi šel kdo z mano živet v Pulp Fiction al pa v Kill Billa?

Spit šejk za pet dolarjev, zaplesat na You never can tell …

Si kaj pametnega povedat, neki tazga, kar bo šlo v zgodovino filmskih mono/dialogov…

Seksat …

Se mečevat …

Umret?

 

  • Share/Bookmark

Kradljivke

Torek, Januar 8th, 2008

O razprodajah in problemih, ki pestijo v glavnem vse, ki kdaj pa kdaj zaidemo v štacune, se je razgovorila že Irena in jst ji v vsem prikimavam. 

Me pa zanima, drage babe, a mate res vse stopalca številk 38-39 in hlače št. 36-38?

Ker teh številk VEDNO zmanjka. In potem nesrečno stojim tam v škornjih cifra 40 in razmišljam, kolk debele štumfe bi mogla dat spodaj, da bi mi mogoče pa le bili prav … In potem stojim tam v hlačah št. 42 in razmišljam, kolk bi mogla zategnit pas, da mi ne bi ušle z bokov. In potem seveda nič ne kupim in grem na kavo.

Jebite se.

  • Share/Bookmark

O izgubljeni in najdeni pištoli

Torek, Januar 8th, 2008

Running Scared (2006) in Paul Walker. Sicer mal preveč lep dečko iz Fast and furious, ampak v temle filmu, ko je mal bolj umazan in zjeban in ne sam lep, je bil kar precej zemeljski.

No, slikco pa mende lohk dam mal bolj osladno, ane, da bo torek lepše zdrsel mimo. 

  • Share/Bookmark

Zakaj pa jst ne morem sanjat metuljev?

Ponedeljek, Januar 7th, 2008

 

Na tale neskončen ponedeljkov večer, ko sem sveže  povoskana, tako da mi gre mraz zdaj še lažje do kosti, ko sem direkt še polna vtisov o Horejšiju, ki je v seksi plavi srajci razrešil še eno uganko in si že neštetotič snel in nazaj nataknil odurne sončne špegle in me pomenljivo pogledal (mogoče malo tudi skozi mene), ko je mir v stanovanju, v kabinetu pa en muvi z Bellucijevo, ko moje noge končno enkrat spet niso ledeno mrzle, ko zavita v pink kopalni plašč sedim na tleh in tipkam tole, ko se poredno smehljam ob Blackovem novem scenariju in misli na nabito pištolo, ko je še en januarski ponedeljek za mano in srebam predspalno šalco mleka, si želim, da bi bilo več takih dnevov. Da bi bilo več takih popoldnevov in večerov, ko nič ne zebe, ko je vse gladko (v glavi in po telesu), ko je zunaj poledica in je vsak cigaret nepeklicno zadnji.

Hladilnik je še vedno poln ostankov praznikov in res bo treba nujno naredit eno orng čistko, bo treba zmetat stran napol spite jogurte, kokakolo brez mehurčkov, plesnive olive in sir, ki mu je že zdavnaj potekel rok. Bo treba odplaknit praznike in vse tisto, kar je napol še ostalo in prezračit stanovanje. Zamenjat rjuhe in brisače, ki imajo še vedno vonj in okus po prepitem in popitem in neprespanem in tujem, ki si je brisalo roke in ne vem kaj še v pred prazniki dišeče belo.

Bi se spodobilo ugasnit pr0n, zalit rože in zribat skret. Pa dat gor Touch me in zapret oči in nikoli več sanjat strašnih sanj, kot so bile tiste danes. Nikoli več nočem sanjat mačet in sebe, ki vse razpolovim tam nekje v pasu, da popadajo v dveh delih dol v bazen, poln piranj. Nočem več sanjat potega z dlanjo po krvavih ustnicah in želje po tem, da grem lahko končno domov, ker ni nikjer več nikogar in so vsi samo še svetlomodra telesa brez kaplje rdečega. Nočem več sanjat, kako topla in sladka, na vse konce špricajoča kri, iz njih teče v moja usta.

Rada bi, da takile mirni ponedeljki trajajo in se nadaljujejo v mirno noč z lepimi sanjami. Zakaj, recimo, ne morem sanjat metuljev? Al pa česa drugega lepega. Zakaj so vse moje sanje en sam Kill Bill?  

  • Share/Bookmark

Poprazniški desert

Četrtek, Januar 3rd, 2008

Za takrat, ko misliš, da res nič več ne moreš (dat v usta), pa potem lahko še. Val Kilmer.

Tale je iz The Salton Sea (2000). Ko je bil še zelo postaven in seksi dec.

  • Share/Bookmark