My name is Bond. Sadie Bond.

Z mojimi babami je zmeri perfect. Mamo eno svojo oštarijco, kjer se dobimo enkrat na mesec, ok, poleti, ko je fajn sedet zunaj, smo velikokrat tud pr meni al pa kje ob Ljubljanci. Včeri je bil spet en mesec naokrog in smo se sešle.

Nazadnje, sredi januarja, sem prišla na zmenek točno in sem bila seveda prva. In sem sedela tam in je kelnar prišel k mizi in vprašal, če bom kaj pila. Ne, sem rekla, čakam punce. Ok. Pa je prišel čez pet minut še enkrat in je namignil - kaj pa, če bi eno tortico. Ne, hvala, res bom še malo počakala. In potem je prišel čez pet minut še enkrat in mi je prinesel eno revijo in je rekel - no, boste pa vsaj malo cajteng prelistala. No, to pa bom. Ker je bila glih ena avtomobilistična revija. Potem so začele babe kapljat. Z., taprva mami, katere punčka ma zdej pol leta, je prišla v najkrajši miniki, kar sem jih kdaj vidla. Ona je res huda bejba in ena izmed redkih, ki v miniki nikol ne more izgledat vulgarno. Jasno, če ma zraven škornje za zašnirat.

Včeri smo bile samo štiri, B. je fasala rotavirus (ok, al je pa noseča in ma tiste začetne težave), Z. pa je zbolela in dobila granulom. Debate ob pivčku in vinčku so bile standardne. Če ima J. že kakšno novo bejbo, zakaj so špičaki še zmeri najboljš, kje dobit najboljše brezšivne hlačke, kje dobit kakšnega res dobrega psihiatra, zakaj se včasih paše kar brez razloga zjokat ob treh zjutri, sedet na krušni peči s šalco čaja v roki in bit z mislimi v Angliji. Je šepnila tavelka M, držeč me odzadi okol pasu, jebemti, kva tko lepo dišiš. Je zavzdihnila J., matr, a mene nau pa nobena pošlatala, pa tko rabm to, tko me je strah. Vsega. In sem zlezla k njej v naročje, včasih res paše bližina. Been there, done that. Včasih, kadar me je strah, rabm razbijanje svojga srca umirit z drugim, počasnejšim bitjem. In to znam. Treba je bit v žlički, srce na srce in potem se tvoje (moje) noro nabijajoče srce navleče drugega ritma, pomirjujočega in počasnejšega, tistega, tisti hip tapravega. To moram redno delat. To moram delat, ker mojemu srcu se pogosto odfuka in nabije pulz do nezavesti in pol je res panika. In zato sem včeri zvečer točno vedela, kako skulirat J., da je ni blo več strah.

Ko smo spravile srčke na taprava mesta, se poslikale - to je a ‘must-be’ - in odsotnima poslale fotko (Z. je sicer hotla enga mladga tiča, sam žal ni blo nič postavnega delč naokol), smo zunaj na mrazu še ene dva prižgale. Pot domov, ki je vsega skupaj ene dobrih pet minut, se mi je vlekla. Kot bi se vozila skoz tunel, na koncu katerga je lila nebo in na njem rumena luna. En tak deja-vu. In ta tunel je kar trajal in trajal in neskončno me je zanimalo, kaj je na koncu. In, ja, ni bilo porscheja.

Objavljeno dne 22.02.2008 ob 09:12 Zapisano pod: In B(l)ond\'s twisted mind .... Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.