My name is Bond. Sadie Bond.

Komi čakam skočit mal na toplo, še švoh dva tedna, mal ležat na sonce in srebat pirček. Moram se mal pregret, jebemti, to ni vse skupaj nič, ta nonstop ledena stopala in roke, to neskončno curljanje iz nosa, ki mi gre počasi res že na k…ito.

Let me be me.

Sicer, če dobro pomislim in priznam, mi ne bi blo čist nč hudga tud it kam na mrzlo in v dež, samo da bi šla s tabo. Men ne bi blo nč narobe, če bi šla nekam, sej veš, kjer sva bila že miljonkrat, men ni problem hodit po dežju in skakat po lužah. To je največja katarza, kar jih je. In potem dišat po vsej tisti vlagi, mešanici dežja in bifejev, ki se zažre v leder in v lase. Men je užitek sedet v tisti oštariji, ki ima luknjo v tleh, pokrito z leseno desko in spodaj klet, od koder tip v predpasniku kar nosi in nosi. Res, sredi oštarije dečko prileze od tam ven. Pri mojih nogah ven. Pri mojih nogah notr. Jst sanjam Berlin in die Szene Ost. Ja, take me to Berlin, hani. Z vlakom. In meni bi srce zaigralo tud v Štokholmu (od štoka al pa česa druzga), meni bi srce zaigralo - to pa sploh - na vrhu pečin sredi Irske - tudi če že zdaj vem, da si ne bi upala pogledat dol. Tko kot si iz Eiffla nisem. Edini pusi, ki ni videl razgleda iz Eiffla, sem bila jst. Edini pusi, ki se zarad višine zjoče že na pol poti po ta ozkih stopnicah na tist grad v Piranu, sem jst. In potem zablokiram in ne upam naprej gor, nazaj dol pa še manj. Se spomniš, kolkrat sem obsedela sredi stopnic? Pa sem vseeno rinila gor. Kt da bi me rajcal moj lasten strah. Cape Fear. In edini pusi, ki si v Tel Avivu ni upal na balkon na cigaret, sem bila spet jst. In sem se fuknla na hrbet na postlo in s pepelnikom na golem trebuhu skadila tistega, ta zadnjega.

Zato ti pravm, ne me vzgajat, don’t even bother. Ne maram, da se me vzgaja, ker sem lepo vzgojena punca. Ne maram, da se me vzgaja s tem namenom, da bom čreda. Ne maram, da se mi govori, da ni ok, če rada hodim v krogu okol tamale mizice. Ne maram, da se me uči, da naj bom kot drugi. Preveč me v prsih tišči. Govori mi lepe stvari. Ker ničesar ne maram. Razen tebe. Danes.

Objavljeno dne 27.02.2008 ob 08:56 Zapisano pod: In B(l)ond\'s twisted mind .... Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.