My name is Bond. Sadie Bond.

Pa ne morem.

Ray Liotta. Glih prov zajeban.

Kolk možnosti je, da se ljudje karakterno spremenijo?

mustang shelby gt500

dodge challenger

chevy camaro

Jst sem sevede za mustanga. Točno take barve in s črtama kot je zgoraj. 

Ta vikend sem spoznala, da se me v bistvu že dolg izkorišča.

Ne morem razumet, res, kako lahko nekdo izkorišča nekoga, za katerega je enkrat rekel, da mu je najboljši prijatelj. Mislm, a je dober filing, nategovat najboljšga prijatelja? A je dober filing bit na boljšem, ker je nekdo, ki ga imaš rad, zato na slabšem? Rajši sploh pomislim ne, kakšen človek moraš to bit. Sploh nočem vedet.

Razočarana sem. In če bi bila sama taka, bi me bilo sram.

I took the money, I spiked your drink
You miss too much these days if you stop to think
You led me on with those innocent eyes
And you know I love the element of surprise
In the garden I was playing the tart
I kissed your lips and broke your heart
You, you were acting like it was the end of the world

Mal mam U2-je gor, k sem sama doma in jih nimam nikol zadost. Precej naglas.

Položil me je. Prehlad me je v petek dobesedno položil. Celo noč sem bila budna, na dve uri sem si šopala kapljice v nos. Izmenično, pol leta stare Benil in frišne Operil. Kihala sem, hropla in menda prov nedamsko smrčala. Zvečer sem bila tako kar doma, pod odejco, nafilana z vitamini (takimi in drugačnimi), šefe mi je stisnil sok iz petih pomaranč in treh grenivk, pila sem čaj (bljak!! - sicer sem zaprisežena kofetarca), se smilila sama sebi in vse to. V soboto sem se šele okoli kosila malo zbrcala ven. Najprej sva šla en krog po mrazu čez Prule (zdej so ob Ljubljanici nasuli novo dozo peska in moje bordo pumice so od zdej naprej sive miši), potem sva jo mahnila na kosilo (in na mal vina) v Asa, kasneje pa še na kofe, posedet na sonce. Sicer se hitro shladi, samo da sonce zleze malo dol, pa je v bistvu že mraz. Popoldne sta se oglasila braco in Oti, nekaj se menimo, da bi sredi marca za kakšen teden špricnili na toplo. Res me matra. Zvečer pa na par pirčkov v Penjasa. In potem, po polnoči, sem šla pa skoraj še na čevape.

Danes sem že malo boljše, predvsem pa vse bolj počasi. Razen tega, da sem Suzi peljala v pralnico in zlikala cel štender perila, nisem naredila nič koristnega. Ker sem sama, sem šla z mami in fotrom na kosilo, na žabje krake v Livado, pa na vanilijev sladoled z vročimi brusnicami, jejhata, kako je to dobro, kako bi še, vsak dan. Zdej pa berem Sobotno in ostale cajtenge, ki so se nabrali čez teden. Sem ugotovila, da jih cel teden nosim na kup, v nedeljo proti večeru pa berem/listam. In v ponedeljek vržem stran.

Lep vikend je. Rada mam sonce, mraz že preživim. Predvsem sem pa vesela, da se tale prehlad umirja. Če česa ne prenesem, je to zabasan nos. Ker potem celo noč kot en kadaver ležim na hrbtu. To je res najbolj trapasta in neudobna poza, kar jih je. Matr, le kateri tepec lahko spi na hrbtu??!!

Svoje stanovanjce imam za en intimen plac, kamor spustim res redke ljudi. Nič nisem bolj jaz kot to, kako živim. In ko nekdo to enkrat ve, se počutim soooo nude. Ne maram, da se skruni moja nebesa. Tukaj me dobite veliko in še več, nočem pa, da tlačite prste v moje kozarce z vloženimi figami. Sej v tem je point pribežališča, a ni, da te tam nihče ne najde, če nočeš, da daš lohk rolete dol do tal in se delaš, da te ni doma. Da ne rabiš odpirat vsakemu, ki pozvoni, ker ima glih čas zvonit. Rada mam en svoj mir in nočem, da se preveč tujih rok briše v moje brisače. Ko zaprem vrata za sabo, moram vedet, da se lahko v miru svojih štirih sten v miru sesujem. Brez nasmeška.

Vem, da imajo eni nonstop odprta vrata, da jih niti ne zaklepajo, da so sosedje pri njih kot doma in da si iz njihovih predalov lahko jemljejo njihov jedilni pribor. Al pa jejo kar za njihovo mizo, odkrivajo njihove lonce, si sami nalagajo repete na krožnik in ko pojejo in si obrišejo slinasta usta v njihov servet, rignejo in grejo domov počivat. Dan za dnem. Dnevi odprtih vrat. Skupne terase, kjer so vrata v dnevno vedno odprta na stežaj. Zate in zanj in še za njegovga brata in od brata prjatla. In kar naj si vzame hladno pivo iz mojega hladilnika in kar naj pogleda dnevnik pri meni. In ja, kar pridite, vsi lahko prespite pri meni. In ja, lahko ostanete cel vikend, cel teden. In ja, tako sem vas vesela, da za vami niti rjuh ne bom zamenjala. Ker tako, kot dišite vi, vdiralci v domove, tako hočem dišat tud jst. Bruh.

Mogoče sem mal staromodna punca, ampak menim, da ga ni večjega užitka, kot se skuštrana in bosa sesest sredi hodnika, ki edini nima oken, se naslonit s hrbtom na steno in si odpret pivo.  Ne da bi se rabila smehljat zraven. Ne da bi rabila razlagat. In ne da bi dišalo po tujih ljudeh. Sesutje v tišini soja domačih neonskih luči je nepopisno katarzično. Toplo priporočam, da kdaj zaklenete vrata svojega doma.

Dons zjutri sva se pa, kot da bi bila zmenjena, oba zbudila pet minut, preden se je vžgala budilka. Sem slišala, da je buden in šepnila v temo na levi - a ne moreš spat. Potem je pogledal na uro na in rekel - še pet minut mava. In sva, jst z zamašenim nosom ležeča na hrbtu, on z nazaj zaprtimi očmi, v temi tipala drug za drugim in se najdla in si pet minut pred šesto, držeč se za prste, želela, da bi čim dlje trajalo.

Matr, je blo luštn. 

Kje bom čez deset let?

Tole je pa eden mojih top 10 spisov na blogih. Mogoče zato, k mam filing, da bi ga jst točno tko napisala in da bi se mi na koncu glih tko zgodil napačen klik na miško in bi šlo vse v kurac in potem bi napisala samo - ’spomni se, kaj si mislila takrat’.

Prav na en sick način potešeno se počutim. Pa ne zato, ker sem na takle podel način izkoristila Teota. Kar tako. Sadiesfied. Nč ni blo treba povedat, pa je vseeno vse povedano.

Ja, Valentinovo se bliža in ne morem si kaj, da vas ne bi spomnila, ane. Ker, ja, to je en butast, skomercializiran in kičast ameriški praznik, čist brezvezen, ampak, če boste pozabili nanj, bo pa doma tud sranje, ane. Tega pa nočemo. In če priznamo, saj v resnici imamo čisto radi lizike faličnih oblik.

Jst mam neki trapastega v mislih, jasno, kaj čem pa drugega imet. Se trudim, da bi bilo do zadnjega presenečenje, čeprov, prešr iz druge strani je hud. Sam jst sem karakter. In ti bom zavezala oči in te prijela za roko in bova šla.

Skratka, zabavajte se, izgovor je dober. Podarjajte tiste pofukane rdeče srčke in lizike v obliki mucic al česa že. Razveselite se hlačk ‘be my Valentine’, pejte kaj dobrega pojest, zagrizite v sladkorno peno - naj se vam odtisne na lica in naj jo nekdo poliže z njih. Plastik fantastik. Slači-poker brez kart. Samo slačenje.