Steve Buscemi ni eden izmed najlepših, je pa zagotovo eden (vsaj za moj okus) izmed najbolj markantnih igralcev. In jst tule z veliko veselja odstopim nekaj prostora tudi takšnim posebnežem, ki bi spadali v mojo spešl kategorijo tipčkov, ob katerih ne upaš mirno zaspat, ker ne verjameš, da ti ne bodo nič naredili.
Že zdele vidm kritike in nerganja, k sem si, deklca, drznila začet pisat o EP v fuzbalu. Sam bom vseen. In čist nč se mi ne tresejo roke. Ta nesramne komentarje bom pa mirno ignorirala. Ja.
Skratka, midva z Billyjem že komaj čakava junij. Zna bit že fajn vroče zunaj, zna se zgodit, da bo že treba šopat klimo in vlečt rolete do tal. Zna se zgodit, da tako kot ob SP kakšno kosilo med 7. in 29. junijem ne bo pravočasno skuhano. Da kakšen dan ne bo večerje. Da ne bo svežega kruha. In da ne bo zlikano. Hja. Vem pa, da bo v hladilniku nonstop mrzlo laško. Zame.
Verjamem, da tole že vse veste, pa vseeno ponovimo, ane:
Skupina A: Švica, Češka, Portugalska, Turčija
Skupina B: Avstrija, Hrvaška, Nemčija, Poljska
Skupina C: Nizozemska, Italija, Romunija, Francija (!!!)
Skupina D: Grčija, Švedska, Španija, Rusija
Tekme skupine C (’skupine smrti’) bodo zihr zelo zanimive in verjetno marsikdo (no, vsaj jst) pomisli, ja, res škoda, da ni namesto Romunije tamle kakšna Nemčija. 
No, nima veze. Hotela sem samo povedat, da so sam še švoh trije meseci, potem me pa en mesec ni.
Vsi fantje pa … majce dol!!!
Da povem zaključek že kar na začetku: pizdim se čez bedne klišejske ameriške grozljivke, drugih pa ne upam gledat.
In včeri sem po dolgem cajtu gledala eno tako ’grozljivko’ – ne česa v stilu japonskih muvijev, kjer ti grejo dejansko vse kocine pokonc, ampak neki bednega in krvavega in, predvsem, predvidljivega. Blazno me jezi, ker se vedno isto zaplete in vedno isto razpleta. In – they all die. Kar me sicer ne moti. Morajo umreti, ker so taki nesposobni tepci. Naravna selekcija, nimaš kaj.
Tipično okolje: Podrtija sredi gozda, v kateri živita dva ubrisana brata. Mimo pride na kofe pet ali šest razigranih mladih in brata jima ponudita, da lahko kampirajo pri njima v gozdu za hišo. In ker je ugodno, se seveda odločijo ostat. In potem izginjajo eden za drugim. Ja, do sem vse lepo in prav. Ampak razpizdijo me une reakcije v njihovih zadnjih minutah življenja. Pička se usede v pickupa, da gas in v rikverc, se zaleti v drevo, avto crkne, potem tuli na pomoč – in enkrat vmes ji ta velik od bratov razčesne glavo. Mislm, lubica bi lahko preživela, če bi dala v prvo. Al pa … En od mulcev sedi na tleh, vklenjen v lisice in čaka svoj konec. Nekako mu je uspelo dobit en izvijač, ki bi ga – po moje – lahko sila koristno uporabil. Ampak ne, dečko je tko prestrašen, da mu v odločilnem trenutku vse pade iz rok in potem ga, medtem ko se steguje in tipa za ‘orožjem’, brat orjak s kladivom zasluženo polomi.
V teh kvazi grozljivkah je tudi vedno vsaj ena oseba, ki v zadnjem hipu skuša zavirglat avto, pa ji ključi petkrat padejo iz rok; vedno v veliki prazni hiši, kjer vse škripa, bejba cvili – helooou?; vedno se neka družbica razdeli in gre nekdo sam v kakšen wc, ki je po naključju nekje v kleti al pa za hišo – skratka, en tepec skoraj vedno umre, ker je moral glih tist hip nujno it scat; vedno vsaj en avto ne vžge v ključnem momentu. Mislm, sem imela katrco, pa je vedno vžgala. Zakaj potem ne vžge dodge ram?
Ja, gledam to kvazi strašenje in se jezim in režim zraven in navijam za bolne tipe z motorkami in kladivi in kavlji.
Za razliko od tistih ‘Luka&Smaug’ sick japonskih muvijev, ki jih ne upam gledat, ker ti potem dejansko še leta ne dajo spat. Se spomnim, enkrat sva enga tazga gledala (jst izza blazine, jasno) pri Robu v Amsterdamu. Prisežem, da po tistem še en mesec nisem upala sama it lulat. 
In ti ne pride štiri ure, pa lahko fukaš celo noč. Ugašaš in prižigaš luč in ležiš na mokrih rjuhah, ki se lepijo na vse, na jogi in nate. Kot tistega poletja na Menorki.
In potem celo noč v dežju stojiš pred tistim blokom, s prstom, ki hoče pritisnit na ime Sebastjan, in z glavo, ki mu ne pusti, in mu jebeš mater in vse ostalo po spisku, naj ti že odpre, da si vsaj posušiš lase, njega pa boli kurac za tebe, tko kot tebe boli kurac za vse druge. In je krog sklenjen. In operacija uspela, pacient pa umrl.
En navaden zombi si, ki se boji ljudi. En pofukan zombi, spraskan do krvi.
P.S.: Ja, sicer sem pa ok, se že veselim seksi zmenka jutri.
o, fak … na potovanje, na sonce, na dolge ravne ceste, na piksne, na lučke, na klopce, na (hill)billyje, na prah, na mafne, na american dream.
dodge challanger
Zadnje čase sramotno malo berem, če pa že, se še vedno lotim nakupa knjige pa svoji (še iz bruc časov) oldfashioned metodi: platnica mora biti vsaj sprejemljiva in knjigo moram odpreti nekje na sredini, jo pošnofat - in če diši, jo vzamem.
In tako sem zadnjič po psihično in fizično nap0rnem futer šopingu v Šparu nabavla tole:
Odlična knjiga, res. Ne znam povedat vsebine (razen tega, da se dogaja v Barceloni in da gre za fenomenalno ljubezensko zgodbo), ne znam povedat, kaj me je tako pritegnilo, ampak že kmalu na začetku sem zlezla v zgodbo in me ni bilo ven tri dni. 620 strani.
Priporočam.
Some days are dry, some days are leaky
Some days come clean, other days are sneaky
Some days take less, but most days take more
Some slip through your fingers and onto the floor
Na koncu, se mi zdi, pa življenje res kar samo od sebe vse zrihta in uredi tako, da je prav. Sešteje vse, dobro in slabo, da na tehtnico, vaga, te kaznuje s palico in potolaži s korenčkom, te pripelje do roba in pusti, da jočeš, te zadnji hip potegne nazaj, da ne padeš, ti gre z roko skoz lase, te stisne k sebi in ti prišepne – tkole je zato, ker si si zaslužil.
In takrat ni dobro jamrat in jokcat, ampak je treba bit ‘dec’ in vzet nase odgovornost, če si bil poreden (in si zajebal), al pa ne bit preveč skromen in z veliko žlico zajet dobro, ki ti je bilo dano, če si bil priden.
Vsak zakaj ima svoj zato. In na koncu se vse pogliha. Tko al pa drugač. It’s good to be important. But it’s more important to be good.
Ja.
Hecno je v nedeljski marčevski žehti imet kopalke in džins kratke hlačke.
Ja, nazaj sem.
Včeraj je bil en fucken žalosten dan, in sicer sem uničla svoj najljubši pulover. Bel adidas s kapuco. Še enga tazga ne bom našla. Never. 
Že en dan prej sem ga polila s kavo in popackala s pasuljem. Potem sem ga šla pa, v strahu, da se bodo fleki zažrli v tisto nedolžno belino, nažajfat z navadnim milom za roke. Da ja ne bo vanish, ker vanish je ful preveč power. Da bo ja nekaj milega in nežnega in puloverju prijaznega. In potem sem pustila tisto žajfo stat čez noč, jst, krava.
Drug dan, ko sem dala pulover prat, sem celo uro presedela pred vrtečim se bobnom in upala, da bo vse ok. Ampak, ne. Žajfa se je očitno tako vžrla v bombaž, da sta zdej na puloverju namesto dveh pack od kofeta in pasulja dva ogromna siva fleka. Kt da bi se na THE mestu stanjšala tkanina. Pulover, ki je vandral z mano po celem svetu, je požrlo milo za roke. Ali lahko zraste nazaj?
Ful sem besna nase. Ker vedno vse posvinjam, pa še zmeri jem kosilo, in vse delam v belem puloverju. In, kolikor se poznam, bom to še naprej. Ker mene nič ne izuči. Ker sem na ta isti način sfukala že tabelo trenirko. Da je polna sivih flekov od vanisha. Ker se samo meni uspe napackat z bučnim oljem, ko mešam solato, v višini gležnjev in kolen. Ni mi jasno, kako, ampak meni to dejansko rata.
A mogoče kdo ve, s čim grejo stran fleki od vanisha? 
Če mi kaj zmehča kolena, je pa to definitivno pogled otožne srnce.
Olga Kurylenko (Hitman, Bond).
