
Da povem zaključek že kar na začetku: pizdim se čez bedne klišejske ameriške grozljivke, drugih pa ne upam gledat.
In včeri sem po dolgem cajtu gledala eno tako ’grozljivko’ – ne česa v stilu japonskih muvijev, kjer ti grejo dejansko vse kocine pokonc, ampak neki bednega in krvavega in, predvsem, predvidljivega. Blazno me jezi, ker se vedno isto zaplete in vedno isto razpleta. In – they all die. Kar me sicer ne moti. Morajo umreti, ker so taki nesposobni tepci. Naravna selekcija, nimaš kaj.

Tipično okolje: Podrtija sredi gozda, v kateri živita dva ubrisana brata. Mimo pride na kofe pet ali šest razigranih mladih in brata jima ponudita, da lahko kampirajo pri njima v gozdu za hišo. In ker je ugodno, se seveda odločijo ostat. In potem izginjajo eden za drugim. Ja, do sem vse lepo in prav. Ampak razpizdijo me une reakcije v njihovih zadnjih minutah življenja. Pička se usede v pickupa, da gas in v rikverc, se zaleti v drevo, avto crkne, potem tuli na pomoč – in enkrat vmes ji ta velik od bratov razčesne glavo. Mislm, lubica bi lahko preživela, če bi dala v prvo. Al pa … En od mulcev sedi na tleh, vklenjen v lisice in čaka svoj konec. Nekako mu je uspelo dobit en izvijač, ki bi ga – po moje – lahko sila koristno uporabil. Ampak ne, dečko je tko prestrašen, da mu v odločilnem trenutku vse pade iz rok in potem ga, medtem ko se steguje in tipa za ‘orožjem’, brat orjak s kladivom zasluženo polomi.
V teh kvazi grozljivkah je tudi vedno vsaj ena oseba, ki v zadnjem hipu skuša zavirglat avto, pa ji ključi petkrat padejo iz rok; vedno v veliki prazni hiši, kjer vse škripa, bejba cvili – helooou?; vedno se neka družbica razdeli in gre nekdo sam v kakšen wc, ki je po naključju nekje v kleti al pa za hišo – skratka, en tepec skoraj vedno umre, ker je moral glih tist hip nujno it scat; vedno vsaj en avto ne vžge v ključnem momentu. Mislm, sem imela katrco, pa je vedno vžgala. Zakaj potem ne vžge dodge ram?
Ja, gledam to kvazi strašenje in se jezim in režim zraven in navijam za bolne tipe z motorkami in kladivi in kavlji.

Za razliko od tistih ‘Luka&Smaug’ sick japonskih muvijev, ki jih ne upam gledat, ker ti potem dejansko še leta ne dajo spat. Se spomnim, enkrat sva enga tazga gledala (jst izza blazine, jasno) pri Robu v Amsterdamu. Prisežem, da po tistem še en mesec nisem upala sama it lulat.