Nekje vmes …

… sem. Pocukaj me za rokav, če me najdeš. Da se ne bom sama predolgo iskala. 

Ja, sej vem, spet zanemarjam vse skupaj, ampak, prisežem, drugače ne gre. Enostavno mam polno glavo, tako v civilu kot v uniformi. Cel vikend sem preležala, prehlad se kar ni umiril in danes sem drugi (in zadnji) dan na bolniški. Čeprav rada hodim v službo, se ne pritožujem, ker ostajam na tale pofukan in deževen dan doma. In sem lahko še zmeri v pižami, srebajoč grenko kavo – iz ta grde Las Vegas šalčke (sam res, edin jst sem si zmožna kupit temnozeleno skodelco, jao, res je grda). Dejstvo je, da me je poklicala. Izmed vseh unih miljon z gemblarskimi kockami in pokeraškimi kartami nakičenih, me je edin tale poklicala. Je zašepetala – take me with you. And I did. Če me neki pokliče, se odzovem. :cool:

Skratka, pogledujem skozi umazano okno in prov prima se mi zdi, da mi ni treba nikamor it. Včasih res paše. Zjutraj kakšno minuto pospat. Sicer sem vstala in zajtrkovala ob šestih s šefetom, ker sem bila že uiber lačna, potem sem jo pa popihala nazaj med tople rjuhe, k Dodotu in Mirkotu (ja, prov mora bit Dodotu in Mirkotu) in sem zaprla učke še za kakšno urco.

In zdej čakam tist sneg. Čakam tistega pol metra, ki mi je bil obljubljen včeri pri poročilih, čeprav sem minuto prej pri 15-ih stopinjah kadila na balkonu. Pravzaprav še kar čakam tisto hudo zimo, ki so jo zaradi lanske mile napovedovali že od junija naprej. Pa ni nič. Ne snega, ne mrzle zime, nič.

Je pa bil v soboto … orkanski veter. Ki je podrl stojalo s perilom, z belimi srajcami, ki so padle na umazan srebrn smetnjak, ki se je odtisnil nanje, večkrat, in jih naredil rebraste. Je pa bil, ja, orkanski veter, ki je zapognil sloki bambus do tal in ga tam obdržal celo večnost. In ja, je zjebal moje oči, ta orkanski veter, da so solze tekle iz njih dva dni in dve noči.

Res bo čas, da spet malo grem. V soboto zjutraj, na toplo. Res je treba it in zapakirat kopalke in spet fasat alergijo, pa zakopat noge v mivko in zvečer v kratkih hlačah spit en pirček. To mam najrajš od vsega. To milino poletnega večera, ki ugaša, ampak prižiga hkrati. Ta varljivi občutek svobode, ki ne boli, tudi ko mine. Rada bi, da se v moja ramena vžge kakšna nova zvezda.

Ja.

  • Share/Bookmark

7 odgovorov to “Nekje vmes …”

  1. seamus komentira:

    haha še en, k želno čaka katastrofalno porcijo snega. Snega pa ni in ni …
    OK vsaj v hribih je :P

  2. sadie007 komentira:

    ja, nej ga mal vrže … se bova šla s ‘Who’s the daddy’ Lukatom, ki ima tud ful rad sneg, maužat :cool:

  3. anitagoitan komentira:

    Jaz pa v dolini nočem več snega, mam že trobentice na policah več kot mesec, pa marec-moj mesec..in tud jaz bi kam na toplo šla, sam me un zgoraj, k želno čaka sneg, nikamor ne pelje :cry:

  4. teoo komentira:

    Jes sem tle cel dan čakal z lopato v rokah in tega snega kr ni hotelo bit. Pol sem se naveličal in sem šel raje plavat. Kurc pa taka zima. Čist me je razočarala:(

  5. irena komentira:

    preselite se vsi skupaj na Islandijo, hvala bogu, da ni snega! :P

    in skodelica je prav luštna, sploh ker ni čist generične mug oblike

  6. seamus komentira:

    hehe, sneg po mojih željah – brez katastrofe in velik pršiča :D

  7. MihaHa komentira:

    V uniformi bi zgledala – sloka. ;)

Komentiraj

Vi ste prijavljen za komentiranje.