My name is Bond. Sadie Bond.

Včeraj je bil en fucken žalosten dan, in sicer sem uničla svoj najljubši pulover. Bel adidas s kapuco. Še enga tazga ne bom našla. Never.

Že en dan prej sem ga polila s kavo in popackala s pasuljem. Potem sem ga šla pa, v strahu, da se bodo fleki zažrli v tisto nedolžno belino, nažajfat z navadnim milom za roke. Da ja ne bo vanish, ker vanish je ful preveč power. Da bo ja nekaj milega in nežnega in puloverju prijaznega. In potem sem pustila tisto žajfo stat čez noč, jst, krava.

Drug dan, ko sem dala pulover prat, sem celo uro presedela pred vrtečim se bobnom in upala, da bo vse ok. Ampak, ne. Žajfa se je očitno tako vžrla v bombaž, da sta zdej na puloverju namesto dveh pack od kofeta in pasulja dva ogromna siva fleka. Kt da bi se na THE mestu stanjšala tkanina. Pulover, ki je vandral z mano po celem svetu, je požrlo milo za roke. Ali lahko zraste nazaj?

Ful sem besna nase. Ker vedno vse posvinjam, pa še zmeri jem kosilo, in vse delam v belem puloverju. In, kolikor se poznam, bom to še naprej. Ker mene nič ne izuči. Ker sem na ta isti način sfukala že tabelo trenirko. Da je polna sivih flekov od vanisha. Ker se samo meni uspe napackat z bučnim oljem, ko mešam solato, v višini gležnjev in kolen. Ni mi jasno, kako, ampak meni to dejansko rata.

A mogoče kdo ve, s čim grejo stran fleki od vanisha?

Objavljeno dne 7.03.2008 ob 09:31 Zapisano pod: In B(l)ond\'s twisted mind .... Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.