My name is Bond. Sadie Bond.

Tole je moj nov kovček. NUJNO sem mogla kupit novega. Tisti, ki radi potujemo - al pa tisti, ki morajo veliko potovat, vemo, kolk je zoprno, ko začne tekoči trak na letališču okol pošiljat kovčke in je tristo enakih. Moj ta star kufer je bil navaden siv in nazadnje sem tekla za enim gospodom na Maldivih, ki ga je odvlekel za sabo. Madona, sem si rekla, kaj bodo atu moje kopalke??

Druga neprilika je bila lani na letališču v Munchnu, kjer smo čakali kovčke iz Londona (povezovalni let iz LA). Prtljaga se je seveda izgubila nekje vmes in strašno vroče mi je postalo, ko sem pomislila na vse, kar bi lahko šlo v maloro. In potem te prijazna gospa za šalterjem vpraša - ja, kakšen pa je bil ta vaš kovček, opišite ga, no. In jaz - jah, temno siv, srednje velik, trd, samsonite. In ona je odkimavala - aha, takih je pa največ, to ni ravno ok. Sem si prisegla, da bom zamenjala kufer, da bom kupila nekaj kričečega in enkratnega in grdega in samo mojega. Nekaj, za kar bodo, še če bo pristalo v Hondurasu, takoj vedeli, da mora nazaj v Trnovo k Sadie.

Obvezno sem hotla trdga (kufer, namreč). Ne maram tistih mevžastih iz blaga. Mora bit konkreten in brez zadrge. In hotla sem neki res pisanega (škoda, ker ni bilo pink barve). Ampak ok, tud jabolčna bo prima. Zdej se bo že na daleč vedelo, da je to moja zelena bolečina in ostale bo itak preveč sram, da bi sploh pristopili k čemu take barve. In tud če bodo že vsi odšli in se bo na traku vrtel samo še en kufer … še takrat ga noben ne bo hotel vzet. Ja, še na kofe bom šla lohk vmes in na sendvič in na cigaret, pa me bo še vedno čakal.

Divlji Andjeli - Voli te tvoja zver

Hladno pivo - Nije sve tako sivo

 Emir & Frozen Camels feat. Alberto Ceballos - Alina (No Pasaran)

dan kasneje … 3. tommy bass ”relax your mind”

… sem. Pocukaj me za rokav, če me najdeš. Da se ne bom sama predolgo iskala. 

Ja, sej vem, spet zanemarjam vse skupaj, ampak, prisežem, drugače ne gre. Enostavno mam polno glavo, tako v civilu kot v uniformi. Cel vikend sem preležala, prehlad se kar ni umiril in danes sem drugi (in zadnji) dan na bolniški. Čeprav rada hodim v službo, se ne pritožujem, ker ostajam na tale pofukan in deževen dan doma. In sem lahko še zmeri v pižami, srebajoč grenko kavo - iz ta grde Las Vegas šalčke (sam res, edin jst sem si zmožna kupit temnozeleno skodelco, jao, res je grda). Dejstvo je, da me je poklicala. Izmed vseh unih miljon z gemblarskimi kockami in pokeraškimi kartami nakičenih, me je edin tale poklicala. Je zašepetala - take me with you. And I did. Če me neki pokliče, se odzovem.

Skratka, pogledujem skozi umazano okno in prov prima se mi zdi, da mi ni treba nikamor it. Včasih res paše. Zjutraj kakšno minuto pospat. Sicer sem vstala in zajtrkovala ob šestih s šefetom, ker sem bila že uiber lačna, potem sem jo pa popihala nazaj med tople rjuhe, k Dodotu in Mirkotu (ja, prov mora bit Dodotu in Mirkotu) in sem zaprla učke še za kakšno urco.

In zdej čakam tist sneg. Čakam tistega pol metra, ki mi je bil obljubljen včeri pri poročilih, čeprav sem minuto prej pri 15-ih stopinjah kadila na balkonu. Pravzaprav še kar čakam tisto hudo zimo, ki so jo zaradi lanske mile napovedovali že od junija naprej. Pa ni nič. Ne snega, ne mrzle zime, nič.

Je pa bil v soboto … orkanski veter. Ki je podrl stojalo s perilom, z belimi srajcami, ki so padle na umazan srebrn smetnjak, ki se je odtisnil nanje, večkrat, in jih naredil rebraste. Je pa bil, ja, orkanski veter, ki je zapognil sloki bambus do tal in ga tam obdržal celo večnost. In ja, je zjebal moje oči, ta orkanski veter, da so solze tekle iz njih dva dni in dve noči.

Res bo čas, da spet malo grem. V soboto zjutraj, na toplo. Res je treba it in zapakirat kopalke in spet fasat alergijo, pa zakopat noge v mivko in zvečer v kratkih hlačah spit en pirček. To mam najrajš od vsega. To milino poletnega večera, ki ugaša, ampak prižiga hkrati. Ta varljivi občutek svobode, ki ne boli, tudi ko mine. Rada bi, da se v moja ramena vžge kakšna nova zvezda.

Ja.