My name is Bond. Sadie Bond.

Malo mi je nerodno, ampak saj že vsi veste, da sem blazno nostalgičen človek, tko da za skrivanje slednjega je že malce pozno. 

Med drugim se rada spominjam cajtov, ko smo z brati in prjatli zbirali sličice (mislm, da so bli Smrkci in Tarzan), jih potrpežljivo lepili v albume in si jih izmenjavali. Tudi ‘tapkali’ smo. Saj res, se še kdo spomni ‘tapkanja’? Ko si z dlanmi skušal obrnit sličico. In če si bil boljši od nasprotnika, si lahko vzel še njegovo.

Pri nas je fotr nabavljal pakete slikc na pumpi in ko je prišel iz službe, smo ga že vsi čakali na vratih. In potem je bilo kosilo. In če smo vse do konca pojedli, potem je šel s pomembnim izrazom na obrazu do zjebane rjave usnjene aktovke in iz nje pomenljivo potegnil tri zavojčke, za vsakega enega. Matr, v tistih cajtih sem kosilo res pojedla do konca, tud zelenjavno juho.

Prejšnji teden sem v časopisu kot prilogo dobila album EP 2008. Srček mi je začel nabijat in rekla sem si, prmejduš, da na ta nivo se pa res ne bom spuščala. Whatever. Prvih 10 paketov (v vsakem je 5 slikc) mi je prinesel šefe. In se je začelo. S to razliko, da mi tokrat ni treba vsega pojest za kosilo, pa jih vseen dobim.

Mam pa en problem, ane. Zaenkrat sta se mi dve sličici ponovili (najbrž se jih bo sčasoma še več) in me zanima, če jih še kdo zbira in če bi po potrebi menjal z mano.  

Lahko tudi tapkava.

Objavljeno dne 17.04.2008 ob 10:35 Zapisano pod: In B(l)ond\'s twisted mind .... Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.