My name is Bond. Sadie Bond.

Včeri sem bila pa en Pechvogel, res. Se mi zdi, da ko se smola enkrat začne, se ne neha kar tako. En nerodni dogodek sproži drugega, ta pa spet naslednjega. Vsaj pri meni je tako.

V tamalem kabinetu imam na vrhnji polici torbice. In ker sva se odpravljala na sprehod in na kofe, sem brskala za tamalim ruzakom za čez ramo. Ko sem ga začutila nekje med goro ostalih stvari, sem ga potegnila ven. Kar vlekla sem in vlekla in ruzak je bil zataknjen za sneti ‘krzneni’ ovratnik in sem še kar vlekla. No in mi ga je seveda tudi uspelo potegnit ven, s tem da sem zraven potegnila dol še en mini šampon (tak za na potovanja), ki je fuknil na tla z dveh metrov in se raztreščil na prafaktorje.

Šampon je špricnil po vsem, itak. Da ne govorim o tem, da se je zadevca precej konkretno začela tudi penit. Potem sem, v navalu obupa, kaj se mi še lahko pripeti (in res še ni bilo konec) dva največja kosa plastične embalaže šampona pobrala in ju skušala podat šefetu skozi okno na balkon, kjer je bil na (zelo stresnem) čiku (ker je vseskozi nemočno opazoval moj ‘a je to’ boj na drugi strani šipe). Okno mi je še uspelo odpret, pri tem pa sem s police pometla teglc z orhidejo, ki ga je odneslo direkt na tla. Pod polico pa - ti smola - trije pari šefetovih čevljev, od allstark do ta kačjih gležnarjev. Vse mi je uspelo z zemljo nafilat do vrha. K sreči se vsaj teglc ni razbil, ker je padel na mehko.

Ko sva s skupnimi močmi počedila nastali nered, sva šla pa v miru na kavo.

Ja, dream about me. 

Nisem pesimistična. In se veselim vsega, kar prihaja, ker prihajajo lepe stvari. In mam energijo, velik energije, in nisem vase zaprta in tiha, v kotu ždeča deklca. To nisem jst.

Ampak kljub vsemu mislm, da kakšen dan sem pa lohk tud jokica.

Me je izučilo, ja, en dan prej, natančneje v sredo, da če ob štirih pospravim od kosila in šibam ob petih naprej in se vrnem ob sedmih in grem potem ob devetih spet ven - da trenutno ne zmorem toliko in da sem si preveč naložila in da izgorim ob 22.23. Ampak to dobesedno izgorim, kar pomeni, da ne zmorem niti minute več. Kaj šele, da bi odšpilala soliden fuzbal.

Zato sem si včeraj vse skupaj vzela bolj na izi. Je res, da ni blo treba pospravljat od kosila, ki je bil tokrat brokoli pri mami. In ja, potem sem se odvlekla v postlo, na hrbet, s šalco kave na desni in s kupom cajtengov na levi in sem brala in počivala. In malo zaspala. In ko je okol petih prišel domov šefe, sem mu delala družbo pri krožniku pasulja in potem sva šla skupaj mal počivat. In sem bila ob sedmih še kar ok. Tuš in sendvič sta me še dodatno zbrihtala in sem šla v nove boje. Tako moram, ja, zmerno. In vmes malo pavze in se malo naslonit in malo zatisnit oči. Da sem bila potem vsaj približno fit za svoje babe. Ker zanje je treba kr precej energije.

Spet smo čvekale ena čez drugo in si hitele povedat vse dobro in slabo, hitele smo govorit, ker je bil od nazadnje več kot en mesec, pravzaprav dva, hitele smo si kazat joške in trebuščke in pizdit čez počasne fante, ki včasih, tudi ko že preteče petnajst minut, še kar stojijo na istem mestu in gledajo, hitele smo in hitele in še kar bi hitele, če ne bi bil nekje vmes že počasi čas, da se gre domov v drug lajf. Res je bilo luštno. In ko smo se izpele in zadihale in začele odhajat, je zunaj lilo kot iz škafa. Zunaj je bil, tako kot ta hip, res pravi april. In avto sem imela čist na drugem koncu in potem še na koncu luknjastega makadamskega parkirišča. Jebela, no. Jst pa v leder plašču in brez marele. Ampak sem si zavihala hlače in si na hrbet oprtala še Z. v mrežastih žabcah in črnih petkah in tako sem jo pogumno mahnila čez aprilske luknje, polne vode. Z Z. na hrbtu, da bi vsaj ona imela suhe nožice.

Ko sem se potem, ko sem jo varno dostavila pred vrata bloka nekje na Kodeljevem, počasi vozeč se vračala proti domu in imela v mislih hrano in jogurt in slabo delujoče brisalce, sem si kar želela, da bi tista vožnja trajala. Da bi nikoli ne zavila, vsaj ne še tako hitro, proti domu, ampak bi šla kar naravnost, da bi šla naravnost, potem pa desno na obvoznico in potem naprej na izvoz Kranj in potem v Šentvidu spet desno naprej v temo. Kar vozila bi se in vozila in čakala na dan, ki bi prišel šele čez ure dolgo, ko bi bila že nekje daleč drugje. Verjamem, da bi vmes pozabila na sendvič in na jogurt (na slabo delujoče brisalce kajpak ne), verjamem, da bi bilo čisto zadost zgodaj, če bi tisti sendvič s tuno prišel šele enkrat proti jutru, nekje, kjer bi se po vsej verjetnosti delalo sonce.

Mah, včasih se mi zdi, da bom mogla tolk enih stvari pozabit, preveč, da bi kdaj lahko bila mirna. Da me nekaj duši. Ne prenesem občutka, da se ne upošteva mojih želja in strah me je, da bo vedno tako. Medtem pa bodo dnevi drseli mimo, jst pa si bom nekoč očitala, da nisem imela jajc, da bi spremenila (svoj) svet.

Včeri zvečer sem bila obupno zmatrana in ugašat sem pričenjala že okol devetih. Sam sem trmasta in pred deseto pa že ne hodim spat. No in sem čakala, da številka na pečici v kuhinji skoči na 22.00 in sem dočakala in zinila - joj, kolk je že ura, matr, sem utrujena, bom šla kar spat. O tem, da sem zaspala prej kot v minuti, ne bi zgubljala besed. Potem sem se zbudila ob enajstih, ko je v posteljo pribremzal šefe, sem se zbudila čist adijo, na hitro, zadihana in prestrašena in pulz je bil našopan na ene 190. Spet sem sanjala strašne sanje. Očitno se mi je v glavo, nič hudega sluteči in nedolžno speči, spet prikradel en Kill Bill. In stene so bile črnozelene in v kotu lavorji krvi.

Enkrat sem brala, da so sanje odraz preteklega dneva in podzavestnih želja. Pojma nimam, prejšnji dan je bil čist v mejah normale, se mi zdi. Se pa začenjam bat svojih podzavestnih želja. Saj ne, da bi v resnici pričakovala, da so moje največje podzavestne želje it na pivo z Johnom Malkovichem, se oblečt v Diorja, zapet duet z Bonotom ali kaj podobno romantičnega, ampak prisežem, da sem vsaj malo upala na kaj bolj normalnega.

Še sreča, ane, da pride vsa ta sprevrženost na plano samo v sanjah, če so to zares moje podzavestne želje. Naj kar ostanejo tam in naj jih kar izživim nekje v beta stanju (al je to alfa stanje al omega al karkoli že). Res ne bi rada v resničnem življenju male sobice, s krvjo popisane in z meči ozaljšane. Res ne bi rada v gležnjih odrezanih stopalc, visečih z lesenih tramov angleške podeželske hiške. Res ne. Čeprav angleške podeželske hiške so drgač čist fajn. Ampak kakšne stvari iz domišljije - ali karkoli že to pač je (predvsem tiste, ta bolne), naj raje kar ostanejo tam. Saj ni treba, da si čisto vse uresničim, ane.

Sicer pa globoko v sebi (ne preveč dobesedno) verjamem, da prihajajo milejši časi, ki bodo prinesli bolj nežne sanje.

Dedi mi je kupil knjigo Slovenske pravljice. Knjiga ima čez 500 strani in okrog 100 pravljic. Super knjiga je in enkrat, ko bom imela otročka, mu bom vsak večer prebrala eno pravljico; o Mojci Pokrajculji, Kako so pulili repo, O vražji volni, O treh bratih …

Zelo priporočam (tudi velikim bralcem). Malo iz nostalgije, malo pa ob bok vsem sodobnim ‘He-man and the Masters of the Universe’ risankam, v katerih ni več prostora za romantiko.

Prijetno sem utrujena od tega vikenda, ki je prinesel ful lepega. Ki je prinesel radič primo tajo in sveže ribe, prvo letošnjo košnjo trave, po kateri sedaj diši pisana dnevna, oranžne tulipane, ananas za desert in za večerjo mlečni gres. Matr, ga nisem jedla od tretjega razreda. Fajn je imet v ustih okus po tretjem razredu.

In Đ. se je preselila čist blizu mene in čez dva tedna se čisto blizu seli tudi M. In bomo spet skupaj, triperesna deteljica. Po dolgih petih letih. Predolgih.

Res je sreča imet okrog sebe nekaj takih ljudi, ki jih imaš lahko mirno brezpogojno rad za zmeri.  

In imam tebe, ob katerem se zbujam, ki te brcam, ki te imam rada najbolj na svetu, ki te nonstop pogrešam, ki me paziš, ki mi včasih prineseš kavo v postlo in kdaj kupiš tulipane, ker brez tvoje bližine ne morem, ker sem tvoj prismuk, ki sem si te izbrala, ker ti verjamem, ker ti hočem verjet, ker me znaš skulirat, ker imam s tabo največ, kar je možno imeti, in ker me imaš rad, ker veš, da ni še ene take.

In imam tebe, ki mi rečeš kraljica in ki te v resnici nimam in te ne bom nikoli imela, ki me poznaš bolj kot večina, ki me poslušaš in razumeš in ne govoriš, kadar ni treba, ki se me ne dotikaš, ampak samo gledaš in srkaš in je tako prav in tako mora bit, ki prideš in greš in mi pustiš usedline, ki nikoli ne pozabiš, ki znaš povedat drugače, ki znaš objet brez rok, ki me imaš rad, ker veš, da ni še ene take.

In imam tebe, ki si ženska, moja in edina, ki si moj bambi, ki sediš nasproti in si včasih kar tiho, medtem ko tista tvoja modrina pa kriči, ki dišiš kot nebo, ki ostane, ki misliš kot jaz, hitro in samosvoje, ki si drzna in privlačiš, ker si upaš in res greš, ker ti verjamem, da prideš nazaj, ker me pustiš dihat in me držiš za roko, če vidiš, da rabim, ker me imaš rada, ker veš, da ni še ene take.

Sosedovi češnji in nebo, minutko, preden se je ulilo.

Ti spomladanski dnevi so me čist odpeljali. Mal tud fizično.

I’ll be back.