My name is Bond. Sadie Bond.

Vsak drug dan približno grem po službi še v štacuno. Vem, da ne bi blo nujno, ker se da nakupit za cel teden in zmrznit, ampak nekako se nisem nikol navadila zamrzovat futra, kruha pa sploh ne, ker mam fobijo, da je potem vlažen. Zato mi je v bistvu še vedno žal, da sva takrat nabavila hladilnik s tremi predali zmrzovalnika (v katerih je zdaj samo led za viski in porcija maminega golaža), ker bi nama bolj prav prišel večji hladilni del in komot samo en zamrzovalni predal. No, pa nima veze, na napakah se vsi (m)učimo, tudi jst. 

Skratka, hodim v štacuno - in to mi res ni problem, razpizdijo me pa nadzvočno hitre prodajalke (žal samo na blagajni), ki nakupljeno kramo s tekočega traku, potem ko jo odpiskajo, dobesedno po luftu mečejo tja v vogal, kjer čakam jst, da vse zložim v svojo sport billy vrečo.  Madona, te babe so res hitre. Možno, da imajo kakšno normo al pa števec, ampak, kar je pa preveč, je pa preveč. Pa nisem pri ta počasnih, samo rada dam na dno težje stvari, jagode, recimo, pa na vrh. Redko mi uspe. Poleg tega sem predvčerajšnjim, ker sem bila tko besna, pozabila še kodo od bančne kartice (nova je). Never again, res. Ne pa da potem bentim doma, ko zlagam iz žaklja ven preluknjane jogurtove lončke in poteptano sadje in gledam ko huda ura.

In dons - dons pa res ne več. Počasi nameravam - vsa prešvicana, ker avto pred službo cel dan stoji na soncu - zlagat robo v vrečo, ta težke stvari spodaj, ta lažje na vrh. In ko bom ravno nekje na prvi tretjini in bo ženska že zavpila - 37 evrov, takrat bom mirno rekla - sam moment, gospa, da spakiram. In potem bom šele plačala. Ko bo vse lepo zloženo, da bom v normalnem stanju prinesla do doma.

Da bodo že enkrat po kosilu za sladico končno cele jagode. Ne pa vedno en pofukani jagodni šejk.

… da nič ne diši lepše od sveže pokošene trave in asfalta po poletni nevihti. Nič.

Plohe bodo menda že jutri.

En nap0rn in lep dan je bil, sploh so mi pa zadnje čase vsi dnevi taki. Zvečer sem zjebana za umret, ampak potešena, ker sem se imela lepo.

Po seminarju, ki je bil en velik uspeh, za kar si ploskam in mi je nerodno zraven, sem šibala še nazaj v službo, potem sem skuhala in šla mal spat. Končno se je začela taprava vročina in blazno uživam, ker sem jo zelo čakala. Upam, da bo nad 30 zdržalo vsaj nekaj časa, čeprav bojo fantje na EP pošteno švicali, če se bo tole nadaljevalo v zgodnji vročinski val. Jah no, kšeft je kšeft. Jst vem, da jih bom gledala za roloji, spuščenimi do tal, z mrzlim pivcem v roki, s prižgano klimo. Jst, navadni smrtnik, lahko, ker do takrat, ko se oni pošlihtajo v strumne vrste, že odbrenkam svoje in me potem čaka samo še luštno.

Popoldne sem šla na težko pričakovani dejt, zarad katerega mi je nabijalo srce že od prejšnjega tedna. Upam, da greva kmalu spet, ker te skos pogrešam. Ja. In komaj čakam, da prideš bližje in - lahko ti tud jst kej skuham in zapakiram v posodico.

Okol devetih sva se pa s šefetom podala do Križank, glih tolk, da sem slišala Niete, glih tolk, da sem vsaj malo nasitila nostalgično mene, potem pa naprej ob Ljubljanico, kjer je, ko sem s prstom potegnila po ledeni flaši laškega, iz segretega asfalta v črno noč puhtela vročina, ki se je nabirala cel dan. Hehehe, moj čas prihaja. Dihi z mano. Dihi, dihi z mano.

Včeri sem bila res čist preveč sitna in bi se na tem mestu (na hitro) opravičila dotični osebi in … I promise to be good in - drugič res ni treba kazat riti ven na cesto, no. Res si nisem mogla pomagat in zadnje cajte pol začne kar bruhat iz mene - kot ena verižna reakcija je - in se začnem cmerit kot petletna smrklja in hlipat, skratka, obup. No, potem sem čist rdečih in zatečenih oči pojedla košarico jagod in se pomirila (1.).

Zvečer sem šla pa prvič na obisk k moji M., ki se je nedavno preselila čist blizu mene. Slabih pet minut čez trnovsko sosesko, na tist konc, kjer je najbolj zeleno. Blazno vesela sem, ker jo imam spet tko blizu. In veseli me, ker vidim, da si je fajn zrihtala, ker ima svetlo stanovanjce, ki diha, ker sem takoj začutila gut vajbrejšn, ker to mora bit, da rada pridem. In sva jedli češnje in pili čaj in se režali. In M. je imela vmes dve žehti, ne vem, a mamo to punce v sebi al kako, ampak men tud ni lepšega opravka kot dajat prat cunje (obešat pa likat pa ne). Ropot pralnega stroja me pomirja (2.).

Nazaj grede sem jo mahnila naravnost mimo Partizana, pod Hodževim oknom, zdej je že vse lepo zeleno, kar je OK, ker zeleno me namreč tud pomirja (3. - no, da ne bo zdej slišat, da sem ena nervozna piška in da se rabim nonstop kulirat, ne, to res ne), sem se vračala domov, ko je ugašal majski večer mimo Kuda, kjer je že kar živahno in to je prima filing, da prihajajo ta pravi meseci - no, da so že tu.

Skratka, zdej sem mirna, pravzaprav mi je že kar malo ravno, in jutri navse zgodaj nameravam na tržnico po jagode za prvo pomoč in po češnje, ki so še od gimnazije moje madgalenice. Potem bom naprej lepo rastla. In tako - v miru rastoč in rdeče češnje zobajoč - bomo preživeli še tako deževen vikend.

Za kosilo bo pa danes kar špinača. Ja.

Ko sem se zjutri peljala v službo.

Še en iz moje zbirke ‘zajebancev’, s katerimi bi se celo noč pogovarjala o knjigah, Mr. Sean Penn.

En razvraten vikend je za mano.

Zdej mam pa slabo vest in grem spat.

Ko sem prišla domov s popoldanskega kofetkanja z mami, me je čakalo presenečenje. Šefe je nabavil in zmontiral novo vrtno sedežno. Imenitna je in lahko se prespi na njej. Sam še lampijonček je treba zmontirat, pa se poletje lohk prične.

Okrog šestih pa se je oglasil še braco, spil pivce, šefe je kosil, jst sem pa samo sedela s skledo solate s tuno in olivami v naročju in jedla.

Bilo je lepo popoldne, ki je dišalo po travi.

Pred kakšno urco sta dobila dojenčka prvi izmed mojih dveh bratov, G., in njegova Oti. Čestitke mini družinici!

Slikca je zgolj simbolična.

Se mi zdi, da je maj ta prav čas za piknike. Ni še prevroče, zvečer je pa tud že luštno zunaj posedet. In sezona se je začela v petek popoldne. Čevapi in kura z žara in kakšna bučka in pivce - mislm, da je to vse, kar rabm, res.

In kakšen vikend paše tud doma bit. In kaj postorit. In če imaš rad, pol ni problem. Malo sva vandrala po mestu, šla na solato, v šoping, še na en piknik, malo sva pospravljala, spuščala sonce noter in zimsko belino ven, ugotovljala, da je sršen Sašo še živ in bolj hud kot kdajkoli prej, delala plane, kakšno sedežno bi dala na teraso in kaj na balkon, da bo udobno in sedet in ležat in pit in gledat v zvezde. Pa en lampijonček mam še nekje iz Egipta, ki ga je treba montirat. Pa rože ven dat, pa ptičje dreke obrisat z ograje. Ful enih opravkov, ki pridejo s pozno pomladjo, ki je najlepši čas, ker je vse še pred mano.

In včeraj zvečer, ko sva prišla s piknika in sem zmazala še kos čokoladne torte, sva se usedla na balkon, si odprla eno flašo belega in se držala za roke in gledala na cesto, na tisto cesto, za katero me vedno vsak vpraša, če me nič ne moti, sva gledala visoke luči in rdeče nebo in oblake v obliki zmaja, ki so drseli levo. Ne, nič me ne moti ta cesta. In pogled nanjo me pomirja.

Potem sem sanjala svoje običajne bolne sanje, sem sanjala, da mi je Ami James potetoviral želodec in potem mi je Chris Nunez na kot žogo velik trebuh vtetoviral globus in mi na njem zacahnal najlepše plaže.

Ja.