Povsod je lepo ali Polna glava in srečno srce
Se mi zdi, da je maj ta prav čas za piknike. Ni še prevroče, zvečer je pa tud že luštno zunaj posedet. In sezona se je začela v petek popoldne. Čevapi in kura z žara in kakšna bučka in pivce - mislm, da je to vse, kar rabm, res. 
In kakšen vikend paše tud doma bit. In kaj postorit. In če imaš rad, pol ni problem. Malo sva vandrala po mestu, šla na solato, v šoping, še na en piknik, malo sva pospravljala, spuščala sonce noter in zimsko belino ven, ugotovljala, da je sršen Sašo še živ in bolj hud kot kdajkoli prej, delala plane, kakšno sedežno bi dala na teraso in kaj na balkon, da bo udobno in sedet in ležat in pit in gledat v zvezde. Pa en lampijonček mam še nekje iz Egipta, ki ga je treba montirat. Pa rože ven dat, pa ptičje dreke obrisat z ograje. Ful enih opravkov, ki pridejo s pozno pomladjo, ki je najlepši čas, ker je vse še pred mano.
In včeraj zvečer, ko sva prišla s piknika in sem zmazala še kos čokoladne torte, sva se usedla na balkon, si odprla eno flašo belega in se držala za roke in gledala na cesto, na tisto cesto, za katero me vedno vsak vpraša, če me nič ne moti, sva gledala visoke luči in rdeče nebo in oblake v obliki zmaja, ki so drseli levo. Ne, nič me ne moti ta cesta. In pogled nanjo me pomirja.
Potem sem sanjala svoje običajne bolne sanje, sem sanjala, da mi je Ami James potetoviral želodec in potem mi je Chris Nunez na kot žogo velik trebuh vtetoviral globus in mi na njem zacahnal najlepše plaže.
Ja.
14. maj, 2008 at 12:08
Bejbi uživajte kokr se da
Sončni cmokec z obale sej veš komu