My name is Bond. Sadie Bond.

En nap0rn in lep dan je bil, sploh so mi pa zadnje čase vsi dnevi taki. Zvečer sem zjebana za umret, ampak potešena, ker sem se imela lepo.

Po seminarju, ki je bil en velik uspeh, za kar si ploskam in mi je nerodno zraven, sem šibala še nazaj v službo, potem sem skuhala in šla mal spat. Končno se je začela taprava vročina in blazno uživam, ker sem jo zelo čakala. Upam, da bo nad 30 zdržalo vsaj nekaj časa, čeprav bojo fantje na EP pošteno švicali, če se bo tole nadaljevalo v zgodnji vročinski val. Jah no, kšeft je kšeft. Jst vem, da jih bom gledala za roloji, spuščenimi do tal, z mrzlim pivcem v roki, s prižgano klimo. Jst, navadni smrtnik, lahko, ker do takrat, ko se oni pošlihtajo v strumne vrste, že odbrenkam svoje in me potem čaka samo še luštno.

Popoldne sem šla na težko pričakovani dejt, zarad katerega mi je nabijalo srce že od prejšnjega tedna. Upam, da greva kmalu spet, ker te skos pogrešam. Ja. In komaj čakam, da prideš bližje in - lahko ti tud jst kej skuham in zapakiram v posodico.

Okol devetih sva se pa s šefetom podala do Križank, glih tolk, da sem slišala Niete, glih tolk, da sem vsaj malo nasitila nostalgično mene, potem pa naprej ob Ljubljanico, kjer je, ko sem s prstom potegnila po ledeni flaši laškega, iz segretega asfalta v črno noč puhtela vročina, ki se je nabirala cel dan. Hehehe, moj čas prihaja. Dihi z mano. Dihi, dihi z mano.

Objavljeno dne 28.05.2008 ob 07:53 Zapisano pod: In B(l)ond\'s twisted mind .... Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.